Boj za javne prostore

Arhitektura in urbanizem sta družbeno preveč pomembna, da bi ju prepustili le politiki in kapitalu ali pa zgolj obema strokama. Pri razpravi o prostoru mora imeti besedo tudi prebivalstvo, državljani/citoyens, zainteresirana javnost. Nedavno je izšla posebna tematska številka arhitekturne revije ab (arhitektov bilten) Participacija, ki obravnava udeležbo prebivalcev oziroma uporabnikov pri načrtovanju prostora. Dr. Ilka Čerpes je med pisci besedil v reviji ab, je profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer predava predmet Urbanistično načrtovanje, je avtorica številnih strokovnih člankov, soavtorica zbornika O urbanizmu (2007) in avtorica monografije Urbanistično načrtovanje (2008).

Sodeluje z arhitekturnim birojem Scapelab, ki je leta 2009 zmagal na arhitekturno-urbanističnem natečaju za novo upravno središče MOL - Cukrarna. Načrt, ki ga je predložil, omogoča gradnjo obsežnega stavbnega kompleksa po delih, saj je razdeljen na zaključene celote, ki se lahko gradijo posamično in v poljubnem časovnem zaporedju. Čerpesova razlaga: »Že načrt sam odpira možnosti dialoga o izvedbenih strategijah, ki vključujejo tudi razpravo o usodi garaž modernističnega arhitekta Savina Severja; njegov objekt se lahko vključi v projekt kot sestavni del, lahko pa se nadomesti z novo zgradbo. Dokončne odločitve danes ni mogoče napovedati, saj bo, kot vse družbeno pomembne teme, sprejeta na ravni politike.« Ilka Čerpes je prava sogovornica, kadar teče beseda o javnem prostoru in urbanizmu. Kritična in hkrati strpna, teoretsko podkovana in z bogatimi izkušnjami iz prakse. Napoveduje težak boj za javne prostore.

Vzemimo primer - gradnja garaž pod ljubljansko tržnico. Civilna iniciativa želi biti udeležena pri umestitvi garaž pod tržnico, a mestne oblasti ji to pravico odrekajo.

Da, civilna iniciativa je dala tudi pobudo za referendum. Primer kaže, da je participacija javnosti eden izmed segmentov v procesu načrtovanja, za katerega še ni jasno, kakšna je njegova prava vloga. To vprašanje se je začelo pojavljati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in že takrat niso našli ustreznih odgovorov. Nakazali so le nekaj možnih poti in nobena ni takšna, da bi lahko rekel - ta je prava. Danes je to vprašanje popolnoma zamegljeno. Namreč, kateri način participacije ljudi bi bil produktiven. Pri tako zahtevnih odločitvah, kot je graditev garaže pod tržnico, je treba obvladovati zelo kompleksen sklop podatkov - od strokovno-inženirskih do družbenih in ekonomskih, vse to je neobvladljivo že za eno stroko, kaj šele, da bi to obvladal en sam človek. Takšna prostorska vprašanja mora vedno obravnavati interdisciplinarna skupina in že strokovne odločitve so kompromisne. Postavlja se vprašanje, kako naj se želje in zahteve javnosti, še posebej njenega ozkega segmenta, učinkovito in produktivno vključijo v zapleten proces strokovnega odločanja. To vprašanje ostaja odprto. Izkušnje kažejo, da je že v zgodnji fazi vsakega projekta nujno opraviti posvetovanje s tistim delom javnosti, ki želi sodelovati. Najprej je treba jasno in transparentno prikazati učinke predvidenih posegov v prostor ter njihove dobre in slabe posledice za ljudi. Nato je treba iskati kompromisno rešitev, seveda v okvirih strokovnih možnosti, in jo vgraditi v razvoj projekta.

Velik del meščanov in meščank nasprotuje gradnji garaže pod tržnico. Bojijo se, da bodo tržnico za vedno izgubili. Gradnja se lahko zavleče, saj se pod tržnico skrivajo ostaline samostana, pokopališča ...

S projektom garaže se ne ukvarjam poklicno, lahko pa odgovorim kot opazovalka tega procesa.

In kot strokovnjakinja za urbanizem!

V arhitekturi in v urbanizmu imamo funkcionalne standarde, ki določajo, kako je treba posamezno dejavnost servisirati, da preživi in se razvija. Če je dejavnost tržnica, potrebuje dovoz, brez njega tržnice ni. Sicer lahko ohranimo videz tržnice, a to bo neke vrste muzej na prostem, ki pa ne bo deloval kot tržnica, saj ta nujno vključuje transport blaga in ljudi in treba ga je urediti tako, kot terjata sodobno življenje in tehnologija. Sodobne tržnice ni mogoče oskrbovati z vozovi, kakor so tržnico pred 150 leti. Lahko prodajalcem določimo režim, da morajo kombije parkirati kje dlje stran ali pa da morajo pripeljati blago ob treh zjutraj itn. Ampak s tem omejujemo njihovo tržno pobudo, ki je bistvo tržnice. Zna se zgoditi, da se bodo prodajalci odločili, da jim je laže prodajati pridelke kje drugje, recimo na Rudniku.

Ljubljanske mestne oblasti načrtujejo zaporo za promet v širšem mestnem središču, hkrati v središču mesta še vedno gradijo garaže. Mar nista to dve nasprotujoči si dejanji?

Dobro, tržnice brez dostave ni, to ne obstaja, tako kot ni letališča brez letališke steze. Drugo vprašanje je, kako umestiti garaže v mestu. Za Ljubljano je bilo narejenih več študij, vsaka ima svoj prav. Nobenega posega v prostor ne moremo presoditi kot absolutno pravilnega ali kot absolutno napačnega. Vedno obstaja več možnosti in nekdo mora odločiti, katera je primerna za izvedbo. Vprašanje je, na podlagi katerih meril se odloča. V demokratičnih družbah so oblasti izvoljene od ljudstva in so dolžne odločati skladno z razvojnimi cilji, ki jih je večina ljudi na volitvah potrdila za družbeno sprejemljive. Sedaj nastopi konflikt: na eni strani so politiki, ki so za svoje odločitve odgovorni javnosti in pred zakoni, na drugi je splošna javnost s pravico do participacije, ki pa za svoja stališča in odločitve ni odgovorna nikomur.

Pardon, ali je kateri politik v Sloveniji že odgovarjal za svojo napačno odločitev?

Ja, na državni ravni se zdi, da je to največji problem, na mestni ravni pa ne. V zadnjih letih, odkar je ljubljanski župan Janković, se mestna oblast odloča in je za odločitve pripravljena prevzeti tudi odgovornost. Končno mora nekdo odločiti, sicer se nič ne zgodi. Družba se ne razvija, stopica na mestu, v skrajnem primeru se v prostoru sprožijo entropični procesi, ki ga fizično razgradijo in vsebinsko izpraznijo, da postane neprimeren za bivanje in delo. Ljudje se odselijo in mesto umre. Seveda je lahko vsaka odločitev z nekega vidika tudi napačna. Ampak načeloma naj bi imel župan dovolj objektivnih strokovnih informacij, da se lahko odloči, recimo temu »objektivno ustrezno, pravilno in v korist javnosti«. Stroka ne more dati enega, edinega, dokončnega odgovora. Gre za to, da so lahko vsi odgovori pod nekaterimi pogoji ustrezni.

Kako? Da bi bilo na primer 25 strokovnih predlogov enako ustreznih?

Težko verjamem, da strokovnjaki različnih strok na podlagi obširnih študij za projekt garaže pod tržnico ne bi izdelali gradbeno tehnično izvedljivega in družbeno legitimnega načrta gradnje, saj v nasprotnem primeru ne bi dobili gradbenega dovoljenja. Uradniki, ki izdajo gradbeno dovoljenje, in ti, ki so naredili projekt za garaže, oboji odgovarjajo za svoje projekte in svoja dejanja. Če načrtovane gradnje ne bo mogoče izpeljati, so lahko tudi kazensko odgovorni.

Menda je samo še vprašanje časa, kdaj bodo zarohneli stroji na ljubljanski tržnici. Zdi se, da se oblast v naših krajih ne meni za mnenje meščanov, uporabnikov, javnosti.

Morda je večji problem, da v javnosti večkrat najbolj odmevajo stališča nekaterih skupin, ki se organizirajo v civilne iniciative z nekim ozkim interesom in želijo participirati pri odločanju o javnih projektih predvsem v svojo korist. Težava takšnih skupin je, da redko ponujajo izvedljive alternativne predloge. Le s predloženimi načrti se ne strinjajo.

Kaj pa civilne iniciative na Krasu, ki poskušajo preprečiti intenzivno gradnjo in podeljevanje gradbenih dovoljenj »po domače«?

Bojim se, da smo Kras že izgubili. To, kar se dogaja tam, je odraz popolnoma neodgovorne prostorske politike. Neodgovorne!

In kaj delata država in ministrstvo za okolje in prostor?

Nič. Zato so težave podobne po vsej Sloveniji. Ampak Kras je tako neponovljiva in tako zelo dragocena krajina, da je proces nenadzorovanega razprševanja naselij v kraško krajino toliko bolj boleč in žgoč. Na Krasu so enako pomembni vsi segmenti - poseljeni in neposeljeni. Ta edinstveni preplet kulturne in naravne krajine nam je uspelo ohraniti v izredno kakovostni obliki in vsebini do nedavnega, do devetdesetih let. Sedaj se je na hitrico, v nekaj letih, začelo to ravnovesje podirati. Na Krasu se sprožajo procesi širitve naselij, ki so se v drugih delih Slovenije začeli že pred 40 leti. Politični mehanizmi, ki temu botrujejo, so tam enaki kot drugod po Sloveniji in ti mehanizmi ljudi dobesedno silijo k anarhičnemu gospodarjenju s prostorom. Mehanizmi za nadzorovanje in usmerjanje razvoja (pa ne le v prostoru) so neučinkoviti in niso sposobni anarhičnih teženj preobraziti v urejena stanja, še več - v bistvu jih povzročajo in krepijo.

Menim, da je največjo škodo v slovenskem prostoru naredila delitev države na 250 ali celo več občin. Točnemu številu skoraj ni mogoče slediti, saj vsak teden pridobimo kakšno novo. S tem smo v bistvu reciklirali vzorec fevdalne države, nastale so male mestne trdnjavice s svojim obzidjem in vsaka ureja prostorske stvari po svoji podobi, na svojem dvorišču. Tam, kjer se njihov zid konča, je konec sveta. Dogaja se, da občina celo namenoma ne ureja mejnega prostora s sosednjo občino. Primer so nekatere občine severno od Ljubljane (Trzin, Mengeš). Videti je, kakor da občinskih meja načrtno ne povežejo in tudi notranjo lokalno cestno mrežo slabo povezujejo z državnimi cestami, kar uporabniku (predvsem tujcem) izjemno oteži orientacijo in gibanje v prostoru. Še en primer: vsa leta je v Domžalah stal znak za odcep v Volčji Potok, danes znaka ni več. Naključni popotnik, kljub križišču in cestnemu odcepu, težko ugotovi, da ta vodi v turistično izjemno zanimiv Arboretum Volčji Potok. Tudi na Krasu vlada podobna »občinska logika«, ki se morda kaže v drugačnih pojavnih oblikah. Vendar se tam posledice vsakega delnega urejanja prostora zaznajo bolj prav zato, ker uničujejo z naravo skladen prvinski in neponovljiv poselitveni vzorec, ki je v prostoru kljub vsemu še ohranjen.

Torej so slovenska mesta talci svojih županov in njihovih ambicij - vse od Kopra prek Celja do Maribora.

Mislim, da je odgovor na to vzpostavitev regij. O njih se pogovarjamo, odkar imamo samostojno državo, ampak nihče očitno ne misli resno. Nobena politična kompozicija še ni naredila nič konkretnega v tej smeri. Moja laična presoja je, da namenoma ne vzpostavijo regij, saj jim takšne razmere ustrezajo. Ustrezajo obema sferama, občinski in državni. Znotraj sedanje organizacije je mogoče zelo dobro manipulirati. Regije pa bi bile močan partner državi in z njimi bi se morala pogajati. Regije bi morale imeti aparat in strokovno podporo, da bi lahko učinkovito gospodarile s prostorom, tudi s tovarnami, bankami itn. Tega interesa ni bilo, niti v zadnjih treh letih ne, in tako se škoda samo kopiči.

Kaj pa zakonodaja?

Dvomim, da obstaja kdo v Sloveniji, ki bi znal celostno oceniti prostorsko in gradbeno zakonodajo. Največji problem naše zakonodaje je, da je bila že tolikokrat po delih spremenjena in dopolnjena, da je ni mogoče obvladati, pa tudi spoštovati jo je zelo težko. Nekatere situacije so kontradiktorne, nekateri členi v koliziji ... Zakonodaja, ki jo imamo sedaj, je neuporabna. Hkrati ni nobene pametne razprave med pristojnimi državnimi organi in ministrstvi, pa tudi ne med odgovornimi za pripravo zakonov in stroko. Večkrat smo že pozvali k javni razpravi, da bi predstavili stanje v praksi in razložili, da je zakonodaja neustrezna. A vse to je ostalo čisto brez odziva. Na državni ravni so vsa ta leta pridno preslišali vsak naš poziv. Lani smo pri Zbornici za arhitekturo in prostor ustanovili delovno skupino Odgovorno do prostora. Napisali smo poziv in ga naslovili na vlado, na premiera in na vse institucije, ki naj bi se ukvarjale s prostorom in bile zanj odgovorne. Naš poziv je bil dramatičen, saj se v prostoru dogajajo dramatične stvari in kot stroka ne moremo več odgovarjati za to, kar se dogaja, ker nam je vpliv na razmere onemogočen. Tudi to je ostalo brez odziva. Tako, da bo z zakonodajo treba začeti čisto na novo! Ni mogoče »točkovno« sanirati zakonodaje, niti z nekim zakonom o arhitekturi, ki bi rešil le del problematike. Treba je pogledati celoten sistem in ga prenoviti.

Javni prostor so nam odtujili, ugrabili tisti, ki bi sicer morali skrbeti zanj, ki smo jim zaupali oblast?

Kategorija prostora je zadnja leta izpostavljena enakim vprašanjem in dilemam kot družbena ureditev, in to je podobno povsod po svetu. Raba in izkoriščanje prostora ter pravica do upravljanja prostora so tesno povezani s kapitalom in z njegovo vlogo v družbi. V zadnjih letih divjega kapitalizma je kapital tisti, ki obvladuje prostor. Tudi zaradi tega, ker svetu vlada globalni kapital in ne več politika v nacionalnem interesu. Kapital je zmuzljiv, ni jasne odgovornosti in kapital mesari po prostoru, se giblje, od časa do časa se ustavi, naredi v prostoru vrtino in gre spet naprej. Tako je povsod, ne samo v Sloveniji. Vidimo, da se v prostoru odražajo družbena razmerja, in tako kot se dramatično spreminjajo politične, gospodarske, kulturne, socialne slike sodobnih družb, tako dramatično se spreminja tudi prostor, ki ga vse te spremembe oblikujejo. Zdi se, da je vse naravnano proti človeku. Prostor se spreminja, a do človeka ni več prijazen. Navsezadnje tudi nimamo več socialne države, temu sledijo ustrezne spremembe v prostoru, ki niso usmerjene k izboljšanju razmer za bivanje za vse, ampak k pridobivanju koristi le za nekatere. Da živimo v prelomnem trenutku, kažejo tudi besedila v zadnji številki ab - Participacija. Ta trenutek od nas zahteva, da ponovno definiramo, kaj je prostor in kako naj se upravlja. Končno, ali je namenjen ljudem, širšemu prebivalstvu ali zgolj premožnim elitam, ali je prostor ekskluzivno polje, kjer se udejanjajo kapital in njegovi interesi, in kdo ga bo upravljal.

»V zadnjih letih divjega kapitalizma je kapital tisti, ki obvladuje prostor. Tudi zato, ker svetu vlada globalni kapital in ne več politika v nacionalnem interesu. Kapital je zmuzljiv, ni jasne odgovornosti in kapital mesari po prostoru, se giblje, od časa do časa se ustavi, naredi v prostoru vrtino in gre spet naprej.«

Po Henriju Lefebvru je prostor družbeno proizveden, hkrati je mesto produkcije in reprodukcije družbe. Lahko tukaj najdemo izhodišča za pogajalske procese med uporabniki prostora, oblastjo in kapitalom?

Da, nujno potrebna je družbena odgovornost, ampak kako jo doseči, še ne vemo. Delno jo lahko povečamo s prerazporeditvijo družbenih vlog in s tem moči odločevalcev in udeležencev v procesih gradnje. Navsezadnje obstaja prostor kot tak, obstaja kot kategorija. Kaj torej počnemo graditelji? Samo preoblikujemo ga. Recimo iz razsute zemlje naredimo kup in to je oblikovan prostor. Tudi naravne sile oblikujejo prostor - potresi, neurja, povodnji ... Vendar so takšna preoblikovanja prostora za človeka kruta, neprijazna, nekoristna. Graditelji imamo cilj in smisel, s katerima preoblikujemo prostor tako, da bi koristil čim več ljudem. Kaj je smiselno, pa opredeljujejo skupne vrednote in legitimni cilji, za katere se skupaj dogovorimo. Tako bi moral proces gradnje tudi potekati. A ker danes nimamo več skupnih vrednot, tudi procesi ne potekajo v skladu s temi načeli. Ja, ena izmed definicij prostora, torej Lefebvrova, govori, da je prostor družbeno proizveden in da razkriva veljavna družbena razmerja. Namreč paradigmatska kriza je že v šestdesetih letih odpirala vrsto vprašanj, a ta vse do danes niso bila rešena. Po Habermasu je posameznik v poznem kapitalizmu nemočen in ni sposoben vplivati na svoje življenje, zato tudi ni zmožen načrtovati. Tako je nova paradigma v prostorskem načrtovanju posledica novega položaja v svetovni ekonomiji, ki ga označuje nasprotje med interesi lokalne skupnosti in interesi globalnega kapitala. Ta je nad lokalnimi interesi in tudi zunaj nacionalnih ozemelj in interesov oziroma nad njimi.

Kako si priboriti izgubljene prostore? Ali tu nekje tiči tudi revolucija?

Ločiti moramo dve vrsti prostora, ki ga človek s smislom gradi za svoje potrebe. Nekateri prostori so zgrajeni za zasebne namene, za ožji krog ljudi ali za posameznika. V teh primerih so znani tisti, ki participirajo in odločajo, to je konkretni uporabnik, ki je hkrati tudi investitor. Prostori, ki jih oblikujemo za širšo skupnost, za javnost, prostori med hišami, ulice, parki, igrišča, ti so danes sporni. V zgodovini niso bili, takrat so bili ekonomski odnosi bolj transparentni in definirani, natančno se je vedelo, kaj je javni prostor, kdo zanj plačuje davke, kako velik je lahko in pod kakšnimi pogoji ga lahko ljudje uporabljajo. Te stvari so bile jasne že od starih Grkov in njihove agore. Danes so ti odnosi podrti, so netransparentni, podobno kot je netransparenten tok globalnega kapitala. Ker pa orodja za družbeni nadzor globaliziranega kapitala še niso razvita, ta posega v prostore, ki so javni, poskuša jih zasesti tako, da bi služili izključno njemu. Tukaj nastaja velikanska škoda za našo družbo, saj se s to ugrabitvijo javnega prostora onemogoča, da bi se ljudje organizirali kot družbena skupina, da bi se socialno povezali, kajti prav temu so namenjeni javni prostori. Tako skupnost po svoje razpada in temu botruje kapital. Torej, kje je revolucija? Vse kaže, da si bo treba z metodami, znanimi iz zgodovine, ta prostor priboriti nazaj. In to ni fiktivna zgodba! Recimo, v Švici so to ljudje naredili že v sedemdesetih letih. Zasedli so glavne ulice, razbili izložbe multinacionalk in globalističnih podjetij. Priborili so si nazaj svoje ulice in trge.

Kakšno vlogo imajo akcije, kot je Onkraj gradbišča?

Ta akcija je imela nekoliko drugačen, »evolucionaren« prizvok. Gradnja prostora zadovoljuje veliko človekovih potreb. Poleg druženja v javnih prostorih je seveda zelo pomembno vprašanje bivanja. In bivanje je v Sloveniji precej zanemarjeno vprašanje. Že od osamosvojitve Slovenije se s temo bivanja zelo malo ukvarjamo, in še to površno. V stanovanjski politiki, pa tudi pri iskanju novih praks nismo naredili nič ali premalo. Stanovanjska stiska mladih je velika. Podobne stvari so se dogajale v Nemčiji in na Nizozemskem pred 20 leti, ampak takrat je skvotersko gibanje po svoje rešilo del tega problema. Mladina je množično zasedala prazna stanovanja in nato izsilila kompromisno rešitev z lokalnimi oblastmi tako, da je večino zasedenih stanovanj tudi trajno obdržala. Znotraj skvoterskega gibanja so nastale različne nove oblike socialnih in ekonomskih skupnosti, ki so zelo povezane. Sodobno bivanje pač ne pomeni, da imaš le svoje stanovanje, ampak mu morajo pripadati tudi zunanje površine, kjer se lahko družiš z ožjo skupnostjo in tako skupaj s sostanovalci ustvarjaš prijetno bivanjsko okolje. Delavnica, ki smo jo priredili na opuščenem gradbišču med Resljevo in Masarykovo ulico, je bila namenjena takšnemu ustvarjanju bivalnega okolja. Kolegice iz Kud Obrata, ki so vodile delavnico, so tudi avtorice celostne akcije za oživljanje širšega predela Tabora. To gradbišče je le ena izmed degradiranih točk na območju Tabora. V primeru opuščenega gradbišča ob Resljevi cesti so prostor stanovalcem ponudili kot obliko vodenega vrtičkarstva. Ustanovili so društvo, prirejajo dogodke, dogovorijo se, kaj in kako bodo delali z vrtički ... Glavni namen vsega je druženje. Povabili so študente naše fakultete in profesorja Mathiasa Heydna iz Berlina, da bi k vrtičkom dodali manjše objekte in opremo, ki bi bili uporabni za izvajanje dejavnosti. Na dvodnevni delavnici so študentje skupaj z mentorji vso opremo načrtovali in tudi izdelali sami. Stanovalci opremo sedaj uporabljajo po svojih željah in predstavah in tako so kultivirali nekdanje gradbišče.

Bo ta prostor lahko ostal prebivalcem?

Postavlja se vprašanje, kaj se bo dogajalo s tem zemljiščem. Iz tujih praks in iz teorije izhaja, da se mesto zelo pogosto razvija skozi začasne rabe, to je strokovni termin. Torej se nekateri deli mesta, ki so zapuščeni, kultivirajo in oživijo tako, da se vanje vnesejo tako imenovane začasne vsebine in rabe, tako je tudi pri akciji Onkraj gradbišča. Ureditev in uporaba opuščene gradbene jame sta dogovorjeni z MOL, določeno je, do kdaj lahko ta prostor uporabljajo, in pogodba se bo menda podaljševala, vse dokler ne bo zanimanja za gradnjo. Menim, da je to prava oblika boja civilne družbe za mesto po meri človeka, ki je produktivna.

Kakšen je status arhitekta v slovenski družbi?

Področje arhitektovega poklica in njegova veljava v družbi sta na ničli ali pa celo že v območju minusa. Ta poklic je v naši družbi povsem razvrednoten. Temeljni odnos do poklica se kaže tudi v delitvi pristojnosti med različna ministrstva. Polovično arhitekti pripadamo ministrstvu za kulturo (MK), polovično pa ministrstvu za okolje in prostor (MOP) - odvisno kako in kaj jim kdaj ustreza. Smo problem, ki si ga podajajo, in nobeno od teh dveh ministrstev ne zna zastaviti celostne politike, kar zadeva arhitekturo. Nimamo predstavnika v vladi ali, bolje, sogovornika, ki bi razumel, kaj so naloge, kaj so težave, kakšni so cilji naše stroke, in tudi ni človeka, niti državnega organa, ki bi arhitekturno stroko koherentno in politično dolgoročno, tudi strateško vodil ali vsaj zagovarjal. Recimo MK zagovarja tako imenovani umetniški izraz arhitekture, MOP pa gradbeno-tehnični in izvedbeni del. Smo kot Janus, rimski bog začetka in tranzicije, ki ima dva obraza in gleda naprej in nazaj. Za MOP smo storitev na trgu, gradbeniki, inženirji, tehniki, za MK pa smo umetniki, oblikovalci, ki izražamo svoje estetske vrline in zmožnosti ... Zanima me, kako je v vladi videti pogovor o arhitekturi, kaj pravijo predstavniki MOP-a in kaj predstavniki MK-ja.

Če si v vladi sploh vzamejo čas za pogovor o arhitekturi in če se zavedajo tega, kako se ta razcepljenost zrcali v konkretnem prostoru, v arhitekturi, v urbanističnih rešitvah, v stanovanjski gradnji.

Tudi to. A kljub temu smo v primerjavi z Evropo in s svetom slovenski arhitekti dobro podkovani, imamo dobro izobrazbo, gradimo dobro arhitekturo, imamo kakovostno znanje in smo na evropski ravni primerljivi. Naši študentje so med boljšimi v Evropi, to je pokazala tudi izmenjava študentov v programu Erazmus. Vendar v družbi nismo učinkoviti, ker nimamo normativne podpore, da bi lahko svoje znanje tudi uveljavili. Shizofreni položaj delitve med dvema ministrstvoma se kaže v praksi in družbeni stvarnosti. Konec koncev tudi mi ne vemo, s kom naj se sploh pogajamo o svojem družbenem statusu in kateri del odgovornosti naj naš poklic prevzame. Recimo - zdravniki vedo, za kaj so odgovorni, mi pa ne. Smo odgovorni za vsebino razstav v galerijah ali za čistočo reke Reke? Če nekoliko drastično ponazorim to neskladje in to našo razpetost med MK-jem in MOP-om. V bistvu pa smo arhitekti odgovorni za varnost, zdravje in socialno povezanost ljudi. Zato je naš poklic kot edini nezdravstveni poklic zaradi zaščite javnega interesa tudi uvrščen med sedem posebej zakonsko reguliranih poklicev znotraj Evropske skupnosti. A te odgovornosti nam politika za zdaj noče priznati, ker bi sicer morala z nami deliti tudi pravico do soodločanja o pomembnih družbenih vprašanjih.