Volitve torej

Skozi vso zgodovino so si morali ljudje na silo izboriti svoje naravne in zapisane pravice. Tako je bilo od prvih uporov sužnjev, do vseh kmečkih puntov. Tako je bilo ob ropanju tujcev po sosednjih deželah, pri uničevanju starih kultur ter pri pomorih ljudstev na tujih kontinentih. In za človekove pravice gre tudi v sedanjih in bodočih uporih in vstajah proti izkoriščanju in poniževanju večine, proti pohlepu elit ter proti tiranijam vseh vrst, pa naj bo to v najrevnejših ali v najbogatejših krajih našega planeta.

Za večino še nikoli ni bilo toliko človekovih pravic kot takrat, ko so po drugi svetovni vojni udarniško in z apnom pisali po tovarniških zidovih: Delu čast in oblast! Najbolj čiste pravice vseh vrst si namreč prislužimo s poštenim delom. Kdor sam ne zasluži za življenje svoje družine, je že brez osnovnih človekovih pravic, je podrejen in ponižan, ker prosjači, bolj ali manj pošteno pa lahko živi samo še na račun drugih. V času socialnih stisk in zaradi pomanjkanja dela bi pričakovali, da bodo politične stranke, še posebno tiste, ki se razglašajo za socialne, tako razporedile dohodke in davke, da bo vsem zagotovljena socialna varnost in pravičnost, s tem pa bodo vsem dane tudi osnovne človekove pravice. Vendar ni tako.

Volivci več ne ločijo, v čem je sploh še razlika med levimi in desnimi političnimi strankami. So to različni razvojni koncepti in programi za energetiko, šolstvo, zdravstvo, kmetijstvo, pri varstvu narave, javnem transportu...? Je razlika med levimi in desnimi strankami v deležu gospodarskega kriminala, ali morda pri preprečevanju ter pri kaznovanju tega zla? Je razlika med enimi in drugimi upravami ter nadzornimi odbori pri razvoju gospodarskih družb ali javnih zavodov? So kakšne razlike pri izkoriščanju delavcev, ali pri nerazumnih razlikah v plačah? Katera od levih ali desnih političnih strank pri državnem proračunu spoštuje določbo ustave, da je Cerkev ločena od države? Se odnos levih politikov do človekovih pravic in pravne države res dokazuje samo še tako, da se enkrat na leto pokažejo na paradi ponosa, člani desnih strank pa z udeležbo na verskih obredih?

Vse to ter še marsikaj drugega je po dveh desetletjih vedno bolj izenačeno med tako različno deklariranimi političnimi strankami. Očitno samo še interes kapitala vodi naše politike, ki se z dejanji in obnašanjem celo norčujejo iz drugih in drugačnih, čeprav imajo enakost in pravice tako pogosto na ustih. Zato glasujmo za pravico do dela, pa kadar že bodo volitve!

Poskusimo ponovno z volitvami, čeprav bi naš največji burkež med resnimi filozofi lahko dejal, da se človekove pravice izterja samo z iskrenim in brutalnim objemom med ljudstvom in oblastjo.