Intervju: Dr. Janez Prašnikar, ekonomist

Star vic pravi, da je ekonomist tisti, ki ti bo jutri povedal, zakaj se tisto, kar je napovedal včeraj, danes ni zgodilo. Je to res le vic? V primeru izbruha sedanje bančno-finančne krize ta opis ekonomista vsekakor drži. Vendar kot v Mladininem intervjuju dr. Prašnikar sam pravi, mleko je polito. Ekonomisti so zamočili. A sedaj je bolj pomembno, da ne bodo zamočili znova.

Dr. Prašnikar v intervjuju med ostalimi temami zelo dobro ponazori, kakšno je azijsko gospodarsko okolje, v katerem nastajajo produkti, ki jim morajo zahodna, tudi Slovenska podjetja konkurirati: v Južni Koreji delavec dela po 12h na dan in ima le teden dni dopusta, na Kitajskem pokojnin praktično ne poznajo, pa tudi z varovanjem okolja si ne delajo pretiranih skrbi ... ali stroškov. Do nedavnega so na globalnem trgu zahodna podjetja azijskim še lahko konkurirala na račun bolj napredne tehnologije in tako pokrile strošek bistveno dražje delovne sile. Vendar, kaj sedaj, ko čedalje več azijskih podjetij že dohiteva in prehiteva tehnološko superiornost zahodnih gospodarstev in ko imajo zaradi krize, ki je bolj prizadela zahodni svet, za povrhu še bistveno več denarja za vlaganje v nadaljnji tehnološki razvoj? Na odprtem globalnem trgu - kako jim bomo v Evropi in Sloveniji sploh lahko konkurirali? Naša tehnološka prednost je šla pa-pa, tako da lahko konkuriramo le še z zmanjšanjem stroška delovne sile in sicer v obliki že znanih ukrepov zategovanja pasu: večja 'fleksibilnost' trga dela ter zmanjševanja pravic iz naslova pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja.

Kar zamerim ekonomistom, in dr. Prašnikar je v tem intervjuju zamudi krasno priložnost, je, da jasno povedo, kdaj pa bomo res konkurenčni azijskim podjetjem. Kako daleč si bo potrebno zategniti pas? In kako bomo takrat živeli, ko na pasu ne bo več treba delati novih lukenj? Odgovor je v bistvu zelo logičen in boleče preprost - v odprtem globalnem gospodarstvu, ob predpostavki enake tehnološke razvitosti, šele takrat ko bodo naši delavci živeli v enakih pogojih kot Korejski, Kitajski, etc. Se pravi, delali bomo po 12h na dan, imeli en teden dopusta in praktično nič pokojnine. Špekulacija in pretiravanje? Na-a, dejstvo. Ker, kaj pa bi bilo tisto, s čimer bi lahko za kratek rok vseeno lahko ohranili obstoječe pravice delavcev? Zadolževanje. In s čim že imajo vse Evropske države težave?

Pošteno bi bilo, da ekonomisti, še posebej tisti, ki kandidirajo na prihajajočih volitvah(!) in se zavzemajo za še radikalnejšo liberalizacijo trgov (Šuštaršič, Pezdir), to tudi jasno povedo. In potem naj državljani na volitvah povedo, ali si res želijo takšne prihodnosti.

P.S.:

Da drugih alternativ itak ni? So, so ... le korak nazaj je treba narediti, pogledati širšo sliko. Si upati na glas podvomiti o obstoječih pravilih globalne konkurence in prostega pretoka kapitala/blaga ter odpreti razpravo o pravilih nedotakljive svete trojice: WTO, IMF, World Bank. Ali pa - kontrolirana devalvacija Eura? Saj so celo Kitajci s podcenjenostjo svojega Juana dolga leta krepili svojo izvozno gospodarstvo ... Nemogoče, da bi mali Slovenci vplivali na politiko Eura? Kaj pa uvedba tolarja, zmerna devalvacija in s tem vzpodbuda za izvozno in samooskrbno gospodarstvo?

Rešitve so. In drži, nobena ni takšna, ki ne bi prizadela vsaj dela prebivalstva. Vendar, če zares živimo v demokraciji, potem bi vztrajanje večine izvoljenih predstavnikov ljudstva pri politiki zategovanja pomenilo, da delavci predstavljajo le manjšino populacije. Pa jo ne. Torej naši politiki zastopajo nekoga drugega in ne demokratične večine. Kar pomeni, da ne glede na to, kakšen je naš trenutni volilni sistem, takšen kot je zdaj, ne nudi življenja v resnični demokraciji. In tu je v bistvu srž globalnega (!) problema - šele, ko bodo poslanci in vlada zastopali resnično voljo ljudi, šele takrat se bo našla volja za spremembe, ki bodo koristile večini državljanov. In ne le luknjale novih lukenj v naših pasovih.