Vojno dobičkarstvo

Na začetku tedna je priplavalo na dan, da so evropske ribiške korporacije vojno v Libiji izkoristile za lastno korist in v libijske teritorialne vode napotile ogromno svojih ribolovnih ladij. To jasno ustreza definiciji vojnega dobičkarstva, za katerega je mogoče obtožiti kogarkoli, ki vojno in okoliščine vojne kakorkoli izkoristi za osebne zaslužke. Da, to zdaj spet vemo na pamet zaradi aktualnega procesa proti nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, a v primerjavi s splošno evropsko tradicijo vojnega dobičkarstva je Ivo res mala riba. Taka grda, a mala.

Samo na pomorskem področju je že daljši čas povsem jasno, da flote iz Italije, Francije ter Španije s pridom izkoriščajo vojno ter brezvladje v Somaliji in tam plenijo ribolovno bogastvo, ki jim po mednarodnih konvencijah ne pripada. A o teh piratih se redko javno govori, niti jih ne postavljajo pred sodišča. Zadeva je zelo sporna tudi ob obali Zahodne Sahare. Večji del te države nezakonito vojaško okupira Maroko. Evropska unija Maroku namenja ogromna nepovratna finančna sredstva tako imenovane razvojne pomoči v zameno za ribolovne koncesije v teritorialnih vodah okupirane Zahodne Sahare.

Zdaj je torej prišlo na dan, da so evropske ribiške flote sistematično oblegale še teritorialne vode Libije v času vojne, a to ne bi smelo nikogar posebno presenetiti. Mesto Misrata, kjer je zasidrana glavnina libijskih ladij tunolovk, je bilo vrsto mesecev pod obleganjem Gadafijevih sil, zato je vsa proizvodnja rib, začenši z lovom, obstala. Flote iz Malte, Francije, Italije in Španije so izkoristile praznino. O njihovem kriminalnem delovanju priča več dokazov. Za začetek, po pravilih mednarodne komisije za zaščito atlantskih tun (Iccat), ki nadzira tudi lov v Sredozemskem morju, morajo biti vse tunolovke opremljene s posebnimi elektronskimi »črnimi skrinjicami«, imenovanimi sistemi za nadziranje ladij. Te naprave vsakih šest ur pošljejo signal, kje se ladja nahaja. Karta plovb evropskih tunolovk, do katere se je dokopal britanski medij BBC, kaže na izjemno zgoščenost teh ladij v libijskih teritorialnih vodah na začetku poletja.

Iccat je zaradi tega že sprožil preiskavo, o kateri bodo razpravljali na letnem zasedanju organizacije v Istanbulu ta petek. Vpričo tega razkritja se je oglasila tudi evropska komisarka za ribištvo Maria Damanaki, ki je naznanila, da bi moral biti ribolov v libijskih vodah za to leto prepovedan. Tudi če odmislimo dvojna merila Evropske komisije glede zakonitega in nezakonitega ribolova (vprašanje Zahodne Sahare), njena izjava še vedno zasluži kritiko, saj je do nje prišlo občutno prepozno. Ribe so že davno pristale na prodajnih policah po Evropi, zaslužki pa na računih korporacij in posameznikov, ki jih vodijo. Vprašanje je, ali bo za to sploh kdaj kdo odgovoren.

Pa bi moral biti. Znani so tudi indici, da so nekatere evropske vlade dobro vedele, kaj se dogaja. Visoki vir iz ribiške industrije, ki za zdaj ostaja neimenovan, je okoljevarstveni organizaciji Greenpeace nedavno poslal še sporočilo, v katerem je podrobno popisal, katera podjetja so sodelovala v ilegalnem ribolovu, s koliko ladjami in kolikšen je bil posamičen ulov. V pismu je še zapisal, da so ladje za seboj pustile neverjetno opustošenje. Kaj reči? Res smo iz EU hitro poslali Libijcem sporočilo: pomagali vam bomo odstraniti Gadafija, ampak po novem bomo mi plenili vaše bogastvo.