Niko Kavčič, 1915-2011

Niko Kavčič, priznan bančnik, ki ga je odlikoval tudi dr. Janez Drnovšek, je bil vse do smrti ena najskrivnostnejših osebnosti v slovenski politiki. Rodil se je v družini z desetimi otroki, njegova vzgoja je bila sokolsko-liberalna. Rdeča nit, ki ga je vodila v življenju, je bila, kot je to označil sam, »narodno-idejna zavzetost«. Prevedeno na področje, kjer je Kavčič največ deloval, pomeni to vzpostavljanje samostojnih gospodarskih temeljev v prvih dveh desetletjih povojne slovenske republike (dokler ni bil kot pripadnik »liberalno« usmerjene struje v slovenskem vodstvu leta 1973 prisilno upokojen). Nujo nacionalnega gospodarstva kot pogoja za preživetje naroda mu je narekovala predvojna izkušnja. V knjigi Pot v osamosvojitev je zapisal: »Moji starejši nemški kolegi so bili izkušeni profesionalci. V medsebojnem občevanju so uporabljali izključno nemški jezik, saj jim je šla slovenščina trdo z jezika. Za široko mrežo komitentov in za banko je bila njihova odločilna prednost zgodovinsko poznavanje gospodarskih razmer, ki so jih suvereno obvladovali. Ker sem imel popoln dostop do kartoteke bančnih komitentov, sem se lahko kmalu prepričal, da na Slovenskem gospodujejo in imajo v svojih rokah pretežni del premoženja, proizvodnje in tržnega prometa ljudje tuje narodnosti ...«

Sokolsko preživeta mladost je vplivala na njegovo odločitev, da že v začetku leta 1942 zapusti za vojne razmere več kot udobno in varno službo uslužbenca v banki in odide v gozdove, v povsem drugačno, skrajno negotovo življenje: »Osebno sem na primer doživljal svojevrstno socialno integracijo. Iz prejšnjega urejenega uradniškega življenja v slovenskem glavnem mestu sem tako rekoč čez noč prišel med ljudi, ki so si v gozdu, pod smrekami uredili zasilno bivanje in nujno je bilo vzpostaviti novo duhovno ravnovesje ... Živeli smo skromno in preprosto ob enem ali dveh dnevnih obrokih hrane ... Navaditi se je bilo treba na higienske razmere, ki jih lahko ponudi gozd. Ponoči in podnevi smo bili na milost in nemilost prepuščeni vremenskim razmeram.«

Kavčič je Janši in Bavčarju pomagal pri politični profilaciji, ju v nekem smislu pomagal politično oblikovati in jima namenil položaja policijskega in obrambnega ministra.

Kavčič se že v partizanskih časih ni odrekel kritični distanci, čeprav ta ni bila ravno zaželena, marsikdaj pa je bila celo nevarna. V pismu Maksu Krmelju - Matiji, sekretarju Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, je 15. decembra 1942, potem ko je bil sprejet v KPS, daljnovidno zapisal: »Ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da mi bo že samo misliti, kaj šele ravnati v duhu leninizma in stalinizma delalo še velike preglavice. Kajti boj s staro miselnostjo bo še velik, pa končno bil meščan ali ne bil (Kavčiču so tedaj očitali »meščanske manire«, op. p.), izhajam iz življenja prejšnjega družbenega reda ...«

Bil je človek z idejami in vizijo ter tudi voljo, da jih uresniči. K temu so gotovo prispevale njegove značajske lastnosti, kot so sistematičnost, natančnost in smisel za načrtovanje. Te lastnosti so mu prišle prav že med vojno pri ilegalnem delu v tehnikah in še bolj v obveščevalni službi. Med vojno je bil vodja 300 do 400 obveščevalcev in je razvil dober občutek za analiziranje razmer, pri čemer se je moral spoprijeti z enim najspretnejših nemških obveščevalcev na balkanskem območju, Rosumekom.

Njegov smisel za vizijo pa je prišel do izraza zlasti v povojnih letih, ko je kot sodelavec dveh vplivnih politikov, Borisa Kraigherja in soimenjaka - a ne tudi sorodnika - Staneta Kavčiča, vplival na nekatere daljnosežne gospodarske odločitve. Tisto, kar mu je res ležalo, je bilo gospodarstvo, zlasti bančništvo. Temu je namenil pretežni del svoje aktivne službe. Predvojno službo v banki je že med vojno nadaljeval z delom v Denarnem zavodu Slovenije, od petdesetih let pa do upokojitve je bil eden vodilnih bančnikov v Sloveniji in tudi Jugoslaviji: direktor Komunalne banke Ljubljana v letih 1955-1959, generalni direktor Narodne banke v Ljubljani, 1959-1963, do 1965 direktor Splošne gospodarske banke SR Slovenije, namestnik generalnega direktorja Jugobanke v Beogradu, predsednik Združenja bank Slovenije (1967) ter generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana (kasneje preimenovane v Ljubljansko banko) v letih 1969-1972.

Osnovna premisa, ki je vodila Nika Kavčiča in oba »liberalno« usmerjena predsednika vlade, s katerima je sodeloval, Borisa Kraigherja in Staneta Kavčiča, je bila ekonomsko čim samostojnejša Slovenija. Kavčič je bil v svojih prizadevanjih uspešen in to je pripeljalo do tega, da so sicer ideološko sporne komunalne banke postale prve skromne poslovne banke, tesno povezane tudi z zamejstvom, in sicer v dvojni vlogi - pri krepitvi manjšine (temu je bila namenjena zlasti ustanovitev Tržaške banke, pa tudi drugi ekonomski ukrepi), ki je gospodarsko bazo izgubila pod fašizmom, in pri stopnjevanju želje po čim tesnejšem sodelovanju Slovenije z zahodnima sosedama. Kasneje je organiziral združitev bank v Sloveniji v Ljubljanski banki z ambicijo akumulirati kapital za velike investicije in razširjati bančno mrežo v tujini, spodbujal je razvoj turizma in drugih propulzivnih dejavnosti, ki jih je v ospredje postavljal t. i. »liberalistični« program vlade Staneta Kavčiča. Z žalostjo je po prisilnem odhodu v pokoj spremljal »tozdiranje« tistega, kar je pomagal ustvariti, kritičen pa je bil tudi do razmer v poosamosvojitvenem bančništvu. »Odgovorni v republiki niso znali izkoristiti priložnosti, da bi ob spremembi ustave zavarovali materialne interese slovenske družbene preobrazbe v tržno zasebno gospodarstvo, ko je bila za to enkratna in idealna priložnost. S sprejetjem zakona o privatizaciji in decentralizaciji bank bi morali obvezno sprejeti še zakon o razvojni banki Slovenije. V evforični strankarski ihti ni bilo nobenega posluha za državotvorno sistemsko izgradnjo ustreznih organov,« je zapisal.

Organiziral je združitev bank v Sloveniji v Ljubljanski banki z ambicijo akumulirati kapital za velike investicije in razširjati bančno mrežo tudi v tujini. Šele desetletja kasneje se je pokazalo, za kako pomemben projekt za državo je šlo.

Po prisilnem odhodu v pokoj je tako kot Staneta Kavčiča tudi Nika Kavčiča doletela brezhibno delujoča »nikjer zapisana in javno opredeljena družbena izolacija«, ki je trajala polnih osemnajst let. Niko Kavčič je po smrti Staneta Kavčiča, s katerim se je ves čas skrivaj sestajal, od njegove družine prevzel nalogo, da bo izdal njegov dnevnik in spomine ter poskrbel tudi za drugo pisno zapuščino nekdanjega predsednika vlade. Po skrbnem tuhtanju je za to delo izbral Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Skupaj so delo res opravili, čeprav je na dobro sodelovanje enkrat vmes že padla senca ideoloških razlik med Kavčičem in Janšo; izhajala je iz različnih pogledov na domobranstvo. Želja Nika Kavčiča pa ni bila zgolj izdaja dnevnika, pač pa tudi politično nadaljevanje zapuščine Staneta Kavčiča, ki jo je pojmoval kot izhodišče za ustvarjanje nove, moderne socialne demokracije na Slovenskem, ki naj bi (tudi po mnenju Staneta Kavčiča) izšla iz tedanjih zsmsjevskih vrst. Zato je Niko Kavčič Janši in Bavčarju pomagal pri politični profilaciji, ju v nekem smislu pomagal politično oblikovati, jima namenil položaja policijskega in obrambnega ministra ter prek Franceta Bučarja, s katerim je bil v tesnih stikih, to tudi uresničil. Vendar »varovanca« njegovih pričakovanj o socialno-liberalni usmeritvi v Sloveniji nista izpolnila. Kavčič je z Bavčarjem sodeloval pri delu Odbora za varstvo človekovih pravic in kasneje v Slovenski demokratični zvezi, politično angažiranje pa je s kritično distanco do zadnjega vodstva končal v LDS.

Kar zadeva vlogo slovenskih komunistov, je bil prepričan, da so bili po svojem prepričanju nacionalisti in da so pri sebi razmeroma zgodaj opravili z »internacionalizmom«, je pa v različnih strujah znotraj njih videl velike razlike. Tudi sam je bil v notranje boje v povojnem obdobju večkrat vpleten, čeprav je do politike ohranjal distanco, v službenem in zasebnem življenju. Enako trdno je bil prepričan, da je bila državnost v obliki federalne republike s priključeno Primorsko največ, kar je Slovenija glede na povojne razmere lahko dosegla. »Slovenci so se iz doslej večinoma najemniških delavcev spremenili v družbene upravitelje z velikim premoženjem,« je zapisal. Prepričan je bil tudi, da je socializem ponudil možnost za izšolanje več generacij, da je slovensko vodstvo, zlasti Edvard Kardelj (do katerega je bil sicer kritičen), s svojimi reformami federacije Slovencem v socialistični Jugoslaviji »kupovalo čas«, kar vse je bilo pomembna podlaga, brez katere osamosvojitev ne bi bila mogoča.

Kavčič je bil človek, ki je že v prvih povojnih letih z ilegalnim kapitalom Službe državne varnosti, ki ga je upravljal, pripomogel k ustanovitvi ali razvoju vrste pomembnih gospodarskih subjektov na Slovenskem (LTH, avtomobilska delavnica, ki je bila predhodnica Renaulta, Livarna Maribor, Droga Portorož, Autocommerce in drugi). Je idejni oče in eden od začetnih spodbujevalcev graditve Luke Koper in nastanka slovenske trgovske mornarice, pobudnik ustanovitve tržaške banke, človek, ki je leta 1968 egalitarno usmerjene študente razburil z nakupom znamenitega »lustra« za Ljubljansko banko. Opravil je vrsto finančnih transakcij, ki še danes burijo domišljijo. Podpisoval je račune za nakup Titovega rolls-roycea (ki je danes v muzeju v Bistri), vladnega letala (ki danes z letališča v Lescah prevaža turiste), za prve tri velike transportne ladje, za ilegalno orožje za teritorialno obrambo v šestdesetih letih ...

Kavčič pripada generaciji, ki je doživela velike prelome: razpad Avstro-Ogrske, nastanek in razpad kraljevine Jugoslavije, nastanek socialistične Jugoslavije z vmesno vojno, ki je bila za Slovence eksistenčna, ter nazadnje osamosvojitev Slovenije.

Tudi zato je videl čez dnevno politiko in je mislil strateško. Ko je bil star že krepko čez devetdeset let, je še vedno vsak dan skrbno analiziral dogodke, sistematično izrezoval in zlagal časopisne članke, skušal vplivati na politiko. Deloval je izrazito projektno; ko je kaj uresničil, je to odkljukal in šel naprej. Stik je znal najti z vsako generacijo, v kateri je prepoznal razvojni potencial, tudi z najmlajšo generacijo zlasti ekonomistov, skušal je razumeti njihovo miselnost. Je avtor številnih zamisli, med drugim koncepta, da je treba vpliv Italije nevtralizirati z nemškim vplivom (v praksi naj bi Nemce spustili v logistično os prek Slovenije in v Luko Koper, kar je ponesrečeno skušala uresničiti vlada v odhodu). Kavčič ni imel iluzij o globalnem neoliberalističnem konceptu in še manj o geostrateških ciljih slovenskih sosed, bil je zagovornik racionalno upravljanega nacionalnega gospodarstva z nadzorom države na strateških točkah (med katere je štel zlasti bančništvo), liberalno usmerjeno gospodarstvo pa naj bi bilo kompenzirano s socialno noto. In prav na teh premisah se bo najverjetneje odločala usoda slovenske družbe v prihodnjih desetletjih.