Prostorsko polpismeni Slovenci

Na razmišljanje in ugotovitve v članku z zgoraj navedenim naslovom bi želela samo dodati nekaj usmeritev, ki bi lahko pomagale izboljšati razvoj področja, ki je predmet obravnave v članku, to je kulturni odnos do varstva arhitekture in do varstva nepremične kulturne dediščine.

Z navajanjem dejstev v nadaljevanju želim izpostaviti, da je problematika močno povezana z nedelovanjem pravne države in s slabim izvrševanjem zavez in dobrih strokovnih praks, ki smo jih sprejeli z vstopom v EU in bili dolžni prenesti tudi v naš pravni red.

Vendar, če se tudi na drugih področjih obnašamo, kot da veljavna zakonodaja ni obvezujoča in si vsak po svoje izbira iz nje, kaj bo ali ne bo uporabil, vključno z uradniki in s strokovnjaki vseh stopenj in profilov, potem ni nič nenavadnega, da se tako obnašamo tudi na področju kulture in s tem arhitekture. Do slednje imamo velikokrat odnos, kot da ne spada v področje kulturnega delovanja, in jo enačimo z graditeljstvom, in kar je še huje, v praksi s samograditeljstvom.

Nad neizvajanjem zakonodaje tudi ni nobenega nadzora, kar ima pogubne posledice na vseh področjih.

Kulturna dediščina se v okviru evropske zakonodaje varuje v postopkih varovanja okolja, kar pri nas povzema Zakon o varstvu okolja.

Obstaja elaborat, ki ga je izdelalo podjetje LUZ d.d., z naslovom: Vključevanje varstva kulturne dediščine v pripravo okoljskih poročil in celovite presoje vplivov na okolje (po ZVO-1), Naročnik: Ministrstvo za kulturo , Št. naloge: 5825, Vključevanje varstva kulturne dediščine v pripravo okoljskih poročil in celovite presoje vplivov na okolje (po ZVO-1).

Pomemben izvleček iz elaborata:

»Zaradi sprejema Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in sveta o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (Directive ..., 2001) je bil l. 2003 v Zakonu o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 41/04, v nadaljevanju ZVO-1) spremenjen in zahtevam direktive prilagojen postopek celovite presoje vplivov na okolje. Cilj presoje je vključevanje okoljskih vidikov v samo pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, saj direktiva določa, da se okoljska presoja izvede med pripravo načrta ali programa in preden se ta sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.

Direktiva in posledično ZVO-1 eksplicitno navajata kulturno dediščino kot vsebino celovite presoje vplivov na okolje.

Ohranjanje kulturne dediščine je v skladu s sprejetimi in ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, predpisi in smernicami, sprejetimi na ravni Evropske unije in Sveta Evrope ter sodobnimi strokovnimi standardi integralni del različnih prostorskih, okoljskih in drugih sektorskih politik.

Nekaj je pomembnih mejnikov v okviru evropske unije, ki se tičejo varstva kulturne dediščine.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) v 40. členu določa, »da je treba zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive v postopku priprave plana, programa, načrta, prostorskega ali drugega akta, katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovi in oceni vplive na okolje in vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, in pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje«.

EU Tematska strategija za urbano okolje vključuje Štiri izbrana področja, ki imajo največji učinek na okolje v urbanih območjih, med njimi je Trajnostno urbanistično načrtovanje (Sustainable Urban Design).

Evropska komisija je leta 2001 uvedla strategijo trajnostnega razvoja. Ta vprašanja so za EU prednostna naloga, zato so leta 2006 strategijo trajnostnega razvoja prenovili in utrdili.

Na podlagi tega omenjam obdelan primer obravnave kulturne dediščine v okviru trajnostnega razvoja z naslovom »The City of tomorrow and Cultural Heritage« v okviru koordinacije Univerze v Liegu.

Če bi svoje obveze vzeli zares in sledili od sebe očitno prizadevnejšim v Evropski uniji, bi se naši kulturni dediščini in arhitekturi godilo bistveno bolje.

Tak odnos do vsega bi morali osvojiti tudi arhitekti, ki vse preradi zanikamo že evidentirano kulturno dediščino ali kulturne spomenike, ki niso stilistični biseri svoje dobe (na primer razne vrste zgodovinski, tehnični, etnografski, memorialni, in podobni nepremičninski spomeniki) in zanikajo večkrat pravico do »avtorske integritete« marsikateremu kolegu v svojih vrstah, ter brez pomislekov (mimo zakona o avtorskih pravicah) posegajo v tuja arhitekturna dela še živečih kolegov (da o samograditeljih, ki to redno počnejo, ne govorimo), preminuli avtorji arhitekture se pa tako ali tako težko branijo, če jih družba ne.

Neizvajanje določb evropskih direktiv je prej ali slej sankcionirano v okviru evropske unije s kaznimi za državo (koliko potencialnih smo si jih že nabrali, pa nihče za to ne (bo) odgovarja(l)?). O vsem se javnost prav nič ne sprašuje, pa tudi v medijih se to omeni samo mimogrede - plačali bomo pa kar veliko vsi, še z našimi otroci vred.

Neizvajanje določb Zakona o varstvu okolja je povezano tudi s sankcijami v državnem okviru, med drugim tudi z nekaterimi določbami v Kazenskem zakoniku.

Torej: pravna država da ali ne? Katera politika jo bo končno že vzpostavila? In s tem obranila »kulturno dediščino«.