Samo za pešce

Zaradi odsotnosti se z nekoliko zamude oglašam na pismo, v katerem Lovska zveza, Ribiška zveza in Planinska zveza Slovenije pod naslovom Samo za pešce sprejemajo skupno zavezo, da bodo varovale naravo in njeno biotsko raznovrstnost ter zato omejile dostop kolesarjev do nje.

V pismu je med drugim navedeno, da se vse tri zveze - torej LZS, RZS in PZS -, zavedajo, da izključevanje souporabnikov naravnega prostora škodi naravi kot celoti, zato vsem želijo veliko lepih trenutkov pri gibanju v naravi.

Kakšno sprenevedanje! Resnica je namreč povsem drugačna: Lovska in Ribiška zveza ne želita navzočnosti nobenih prič njunemu sadističnemu (pravzaprav kriminalnemu) početju, niti miroljubnih sprehajalcev niti športnih kolesarjev. Od tod njuna aktualna pobuda, ko skušata omejiti prosto gibanje v naravnem okolju vsem, razen lovcem in ribičem, seveda ... Da bi svojo nakano laže legitimirali pred javnostjo, nastopata skupaj s Planinsko zvezo Slovenije.

Najprej naj opozorim na dejstvo, da je skupno medijsko nastopanje navedenih treh zvez povsem nesprejemljivo. Planinska zveza je organizacija, katere plemenito poslanstvo je v javnosti nesporno priznano s strani vseh Slovencev, medtem ko obe drugi zvezi, lovska in ribiška, vzbujata vrsto moralnoetičnih dvomov o njunem pravem 'poslanstvu'.

V bistvu sta LZS in RZS organizaciji, ki temeljita na izživljanju patološkega gona po ubijanju in si kot takšni nedvomno zaslužita obsojanje. Zato najostreje protestiram proti vsakršnemu umeščanju teh dveh zvez v kakršenkoli kontekst skupaj s Planinsko zvezo Slovenije (ne glede na to, če so - žal - med njenimi člani zaenkrat še tudi lovci in ribiči; statut PZS bi moral to prepovedati).

Če je potrebno v naravi karkoli prednostno omejiti, to prav gotovo niso vožnje s kolesom ali kakršnokoli drugo rekreativno gibanje; prepovedati je potrebno življenje živali in biotsko raznovrstnost ogrožajoče pohode lovcev in ribičev, ki se neupravičeno hvalijo z dolgoletno tradicijo in urami opravljenega prostovoljskega dela za blagor narave. Čim prej bodo to krvavo tradicijo presegli in postali pravi naravovarstveniki, tem bolje za živalski svet in njegovo biotsko raznovrstnost, pa tudi za vse nas, ki se bomo tako rešili plenilske miselnosti, češ da človek lahko gospodari nad vsemi drugimi vrstami in si jemlje pravico do »upravljanja« le-teh.

In končno, v povezavi s smrtjo ne more biti niti turizma niti športa ali morda ekonomske koristi od trženja lovskih trofej! Krvavi zaslužek iz tega naslova naj bi potencialno močno presegal škodo, ki zaradi divjadi nastaja v naravi, je za Dnevnik povedal Srečko Žerjav, predsednik LZS (»Lovni turizem je lahko velika tržna priložnost«, 14. nov. - str. 8). O alternativnih načinih preprečevanja te škode brez ubijanja pa niti besedice!

Pobudniki ideje o lovnem turizmu, to je odpiranju lovnih rezervatov tujcem za velik denar, si brez dvoma zaslužijo, da jih imenujemo trgovce s smrtjo, za prav takšnega se je opredelil predsednik Lovske zveze Slovenije.