Gaber Aleš: "Večina pedagoških delavcev nas tiho podpira"

Član gibanja Mi smo univerza, vendar ne govori v njegovem imenu

V gibanju za 23. november napovedujete »zasedbo« Filozofske fakultete, da bi jo osvobodili primeža finančnega kapitala? Kaj vas moti?

Moti nas, da se je Univerza začela podrejati interesom kapitala, in to tistega, ki je s svojimi finančnimi špekulacijami svetovno gospodarstvo pripeljal do trenutnega stanja. Ta vdor neoliberalne logike po eni strani ruši avtonomijo Univerze, s tem ko neposredno predpisuje študijske tematike in nove načine študija po imenu bolonjska reforma, po drugi pa uvaja, prek grozljivega povišanja šolnin, finančni kriterij pri dostopnosti študija. V mentalnem svetu enoumnega neoliberalizma zato sama kakovost študija postaja anahronizem, ki se mora modernizirati s politiko neskončnega zategovanja pasu. Temu odločno nasprotujemo in si prizadevamo za odpravo vseh plačljivih (samoplačniških) oblik študija na javni univerzi; pri tem pa ne dovolimo, da bi odprava plačljivih oblik študija postala izgovor za omejevanje dostopnosti študija in da bi odprava plačljivih oblik študija služila kot izgovor za poslabšanje položaja univerzitetnih delavcev.

V izjavi za javnost ste zapisali, da bodo študijske obveznosti prekinjene v skladu z načeli demokratizacije in samouprave.

Po zasedbi bo o vsem odločal plenum oziroma skupščina, ki bo politično telo vseh udeležencev. S predlogi in glasovanjem se bo tako demokratično odločilo, kako bodo študijske obveznosti prekinjene in kakšne dejavnosti bomo izvajali v času osvobajanja fakultete. Namen samouprave je organizirati vrsto pedagoških, raziskovalnih in umetniških dejavnosti, ki bodo pokazale, da zmoremo veliko več, kot pa nam dopušča sedanja ureditev.

Zlahka očitno ne bo šlo, saj je vodstvo fakultete minuli ponedeljek preprečilo razdeljevanje letakov, s katerimi ste pozivali k »zasedbi«.

To je storilo zato, ker se boji aktivno pristopiti k osvoboditvi Filozofske fakultete. Mislimo, da se ne zavedajo, kolikšno simbolno moč posedujejo in kako uspešno bi gibanje postalo, če bi aktivno pristopili. Če bi si to upali, nad nas ne bi poslali fizične sile, ki je takoj začela odstranjevati plakate. Tudi tiste, ki so imeli žig, ki ga je zahtevalo vodstvo, da je plakat dovoljeno obesiti. Simptomatično je, da vodstvo s takim obnašanjem simbolno kolaborira z izkoriščevalskim slojem (»1 %«), in očitno ne razume, da se v gibanju ne zavzemamo za nekaj drobtinic z oblastniške mize, ki bi koristile le študentom, ampak za celovito spremembo visokega šolstva, za razmere, ki bi vsem omogočili kakovostno delo.

Kakšni so bili odzivi profesorskih kolektivov posameznih oddelkov in kako so se na vaš poziv k zasedbi fakultete odzvali študenti in študentke?

Večina pedagoških delavcev nas tiho podpira, saj vsi nasprotujejo bolonjskemu načinu dela, a čakamo na aktivnejšo podporo, ki so nam jo mnogi že zagotovili. Nekateri študentje so apatični, spet drugi vidno zaskrbljeni, saj je jasno, da smo svetovno gledano na prelomu zgodovine, v katerem se simptomi lepo kažejo v visokem šolstvu. Jasno je, da imamo dela po bolonjski metodi vsi bolj ali manj dovolj, vprašanje je samo, ali se nam bo uspelo dovolj povezati in motivirati, da bo gibanje uspelo.