Visoka cena opustitve evra

Švicarska banka UBS svari celo pred nevarnostjo državljanske vojne

»Če bi Grčija opustila evro in prevzela drahmo, bi to pomenilo dvojni bankrot,« opozarja Andraž Grahek iz družbe KD Group. Najprej bi tudi formalno bankrotirala država, nato pa še cel kup grških podjetij. Inflacijski pritiski bi bili nori, občutno bi se znižala življenjska raven prebivalstva, naraslo bi število brezposelnih. Reformam se ne bi izognili, te bi morale biti le še ostrejše. Poleg tega bi morala Grčija še vedno odplačati tisti del dolgov, ki še ni odpisan, le da bi to z uvedbo drahme postalo bistveno dražje in težje. »Grkom je gotovo bolj v interesu, da izsilijo čim višji odpis dolgov, kot pa da opustijo evro. Prehod na drahmo bi bil za njihovo gospodarstvo resnično boleč. Treba je vedeti, da grško gospodarstvo ni močno izvozno usmerjeno, da nimajo veliko industrije, turizmu pa bolj ustreza evro, ker je močnejša valuta.« Če bi Grčija dejansko prevzela nacionalno valuto, bi morala med drugim vsaj za štirinajst dni zapreti vse banke, da bi tako preprečila kaos. To pa bi že siceršnjo paniko še povečalo, saj prebivalci ne bi prišli do svojega denarja in ne bi imeli s čim plačevati življenjskih stroškov. »To bi bilo že skoraj vojno stanje.« Krutih posledic se zavedajo tudi sami Grki, saj je po zadnjih anketah 70 odstotkov prebivalstva naklonjenega ohranitvi evra. »Grki si drahme ne morejo privoščiti. To je lahko samo v interesu nekaterih Grkov, tu mislim predvsem na močno grško diasporo v ZDA. Če se bo iz Grčije naredila mini Sicilija, bodo ti veljaki prišli nazaj in pokupili vse, kar je mogoče pokupiti.« Tako kot opustitev evra ni v interesu šibke Grčije, tudi ni v interesu močne Nemčije. Marka bi postala ena najmočnejših valut, njena vrednost bi bila po mnenju strokovnjakov za četrtino višja od sedanje vrednosti evra, to pa bi seveda slabo vplivalo na nemško izvozno usmerjeno gospodarstvo. »Ob močni marki bi nemški izvozniki na kitajskem trgu izgubili bitko z ameriškimi izvozniki.« Grahek sicer meni, da se bo prihodnje leto že zaradi obetajoče se recesije, pa tudi zaradi ukrepov Evropske centralne banke vrednost evra zelo znižala, kar je za evropsko gospodarstvo dobro, saj mu bo to dalo večji zagon. Prav tako pa pričakuje, da bo v prihodnjem letu in pol inflacija v evroobmočju vsaj štiriodstotna. »Seveda Nemcem to ni všeč, ker ima nemška centralna banka v prvem planu nizko inflacijo.«

Tudi ekonomist dr. Dušan Mramor opozarja, da bi ponovna uvedba nacionalnih valut pomenila noro visoke stroške, zato si padca evra ne želi nihče, še najmanj gospodarstvo. »Ko je Slovenija prevzemala evro, smo dobili grobo oceno o prispevku evra h gospodarski rasti držav, ki so do tedaj že prevzele to valuto. Ta je pokazala, da je bila po prevzemu evra gospodarska rast višja za pol do ene odstotne točke. Torej si lahko predstavljamo, kakšni bi bili neposredni stroški, če bi evro opustili. Poleg tega je skoraj gotovo, da bi bilo začetno obdobje izjemno težko, in vprašanje je, ali bi ga lahko prebrodili brez resnih družbenih pretresov. Seveda ima tudi ohranitev evra zaradi nedoslednosti v sistemu območja evra svojo ceno, vendar je ta za sedaj ocenjena nižje kot cena opustitve evra.« Slovenskemu gospodarstvu razpad območja evra gotovo ne bi koristil. »Trdna skupna valuta omogoča večjo konkurenčnost podjetij in večjo varnost prihrankov prebivalstva ter zmanjšuje tveganja predvsem za podjetja,« pravi ekonomist dr. Borut Bratina. Slovenija je zaradi majhnosti trga in velike zbirokratiziranosti že tako nezanimiva za vlagatelje. Skupna evropska valuta nam pušča odprto vsaj eno okno v svet.

Problem evra je, tako Mencinger, da je bil ustvarjen kot večen simbol, ne pa kot denar, kar se kaže v tem, da ob uvedbi sploh niso bili predvideni mehanizmi za izstop iz evroobmočja.

Po mnenju ekonomista dr. Jožeta Mencingerja bi bili Grčija in EU na boljšem, če bi Grčiji že pred dvema letoma 'dovolili' izstopiti s takojšnjim odpisom vseh dolgov do tujine. »Tako bi imeli preostali notranji dolg izražen v drahmah, v drahmah so tudi dohodki. Grčija bi nato lahko devalvirala.« Vendar Mencinger opozarja, da od devalvacije ne bi bilo veliko koristi, kajti Grčija »industrije nima, v turizmu pa lahko devalvacija celo zmanjša prihodke v evrih, ker je elastičnost povpraševanja najbrž majhna«. Kljub temu pravi: »Država zaradi odpisa najprej nekaj časa ne bi mogla dobivati denarja na trgu, a čez čas bi ji uvedba svoje valute koristila.« Problem evra je, tako Mencinger, da je bil ustvarjen kot večen simbol, ne pa kot denar, kar se kaže v tem, da ob uvedbi sploh niso bili predvideni mehanizmi za izstop iz evroobmočja; da so že na začetku v evroobmočje sprejeli dve državi - Belgijo in Italijo - z javnim dolgom, višjim od sto odstotkov BDP-ja, kljub jasni meji 60 odstotkov; da so bila spregledana vsa opozorila o tem, da evroobmočje ni optimalno denarno območje in da to še dolgo ali pa nikoli ne bo. »Z evrom je izginila najpreprostejša možnost za prilagajanje s tečajno politiko.« Izstop posamezne države ni preprost, če pa bi katera vendarle izstopila, se mu zdi verjetneje, da bi izstopile močnejše in ne šibkejše države. »Razmeroma veliko se je pisalo o dveh evrih - severnem in južnem. Prvi bi se najbrž omejil na dejansko denarno območje nemške marke (Nemčija, Avstrija, Nizozemska), v drugem bi bile preostale države, tudi Francija.«

Kakšne bi bile posledice morebitnega izstopa katere izmed močnejših članic, na primer Nemčije, so nedavno izračunali analitiki švicarske banke UBS. Čeprav je takšne analize treba jemati s pridržkom, ni dvoma, da izstop iz evroobmočja ne bi bil zastonj. Po mnenju strokovnjakov UBS bi izstop Nemčije povzročil bankrot številnih podjetij, potrebna bi bila močna kapitalska okrepitev nemških bank, povzročil pa bi tudi kolaps svetovnega finančnega trga. »Stroški morebitnega izstopa Nemčije iz območja evra bi po našem mnenju v prvem letu znašali okoli 6000 do 8000 evrov na prebivalca Nemčije, vsako prihodnje leto pa še okoli 3500 do 4500 evrov na prebivalca. To je enako 20 do 25 odstotkom BDP-ja, ki bi ga Nemčija ustvarila v prvem letu.«

Visoki bi bili tudi stroški morebitnega izstopa katere izmed šibkejših članic, recimo Grčije. Države in številna podjetja bi bankrotirali, doživeli bi zlom bančnega sistema in svetovnega finančnega trga. Po mnenju analitikov UBS devalvacija valute ne bi prinesla posebnih koristi. Stroške izstopa ocenjujejo na 9500 do 11.500 evrov na prebivalca v prvem letu, v nadaljevanju pa od 3000 do 4000 evrov na leto. To bi pomenilo kar 40 do 50 odstotkov BDP-ja v prvem letu. Ugledni ameriški ekonomist Barry Eichengreen je že leta 2007 opozarjal na visoke stroške, povezane s tehničnim procesom prehoda s skupne valute na nacionalno. Tako rekoč vse pogodbe, povezane s plačami, obveznicami, bančnimi depoziti, hipotekami in davki, bi morali spraviti v nacionalno valuto, to pa ni samo zamudno, ampak tudi zapleteno. Ogromni bi bili že zgolj stroški reprogramiranja računalnikov, prilagoditve avtomatov ... Poleg tega je treba upoštevati še politično in družbeno ceno. V UBS opozarjajo, da skoraj nobena sodobna monetarna unija ni razpadla brez kake oblike avtoritarne vlade ali celo državljanske vojne. Strašljiv scenarij, ki pa ni nemogoč.