Vrag je dokončno odnesel šalo

Slovenija je po lastni neumnosti pristala na obrobju

Po padcu pokojninske reforme na referendumu, padcu vlade, znižanju bonitetne ocene države in znižanju bonitetne ocene največjih državnih bank smo prejšnji teden doživeli še skrb zbujajoče zvišanje pribitka na dolgoročne državne obveznice. Prvič od prevzema evra in izbruha finančne krize so te presegle mejo donosnosti sedmih odstotkov, to pa je meja, pri kateri so bile Irska, Grčija in Portugalska prisiljene zaprositi za finančno pomoč Mednarodnega denarnega sklada in EU. Za mejo vzdržnosti refinanciranja javnega dolga namreč veljajo obrestne mere do višine okoli sedmih odstotkov. Finančni trgi so nas čez noč začeli primerjati z zadnjo evropsko bolnico - Italijo, zadolževanje pa se je za nas občutno podražilo. Postali smo ena od problematičnih držav. Lahek plen špekulantov.

Bi lahko bilo še slabše? Lahko. To so dokazali poslanci SDS in SNS, ko so z brezbrižno lahkotnostjo preprečili, da bi državni zbor obravnaval interventni zakon, s katerim bi še za leto dni zamrznili plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne transferje ter tako državnemu proračunu v prihodnjem letu prihranili 300 milijonov evrov. Ta prihranek je nujen, saj nam je Evropska komisija za leto 2012 napovedala 5,5-odstotni javnofinančni primanjkljaj, za leto 2013 pa 5,7-odstotnega, kar je slabše od povprečja v območju evra, ki naj bi prihodnje leto imelo 3,4-odstotni, leta 2013 pa 3-odstotni javnofinančni primanjkljaj. Javni dolg Slovenije se bo po napovedi komisije zviševal. Letos naj bi znašal 45,5 odstotka BDP-ja, prihodnje leto 50,1 odstotka, leta 2013 pa 54,6 odstotka BDP-ja. To je sicer še vedno bistveno pod povprečjem v območju evra, ki znaša okoli 90 odstotkov. Za zdaj sicer še ne potrebujemo mednarodne finančne pomoči, tako zagotavlja minister Mitja Gaspari, toda to se lahko zelo hitro spremeni. Z interventnim zakonom bi vsaj omilili rast pribitkov na obresti pri zadolževanju, hkrati pa bi se izognili nevarnosti, da bi nam bonitetne hiše znova znižale bonitetno oceno. »Gre za skrajno neodgovorno, poniglavo vedenje političnih infantilnežev, ki ne čutijo nobene odgovornosti do države,« je k ravnanju poslancev SDS in SNS pripomnil ekonomist dr. Jože P. Damijan. »S tem so že tako izjemno nervoznim finančnim trgom dali znamenje, da Slovenija ni več operativno sposobna nadzorovati svojih javnih financ.« Namesto da bi slovenski politiki delali v korist celotne države, se večino časa ukvarjajo s tem, kako drug drugemu dokazati nesposobnost. To brez slabe vesti počnejo na račun naše prihodnosti. Tipičen primer je zavrnitev pokojninske reforme, ki je v povezavi s padcem vlade povzročila znižanje bonitetne ocene države. Ekonomisti so že mesece prej opozarjali, da so razmere skrajno resne. Kljub sicer različnim stališčem se jim je uspelo zediniti, kakšno pokojninsko reformo potrebujemo, in so jo tudi podprli. Bilo je jasno, kaj je treba narediti, pa se to zaradi parcialnih interesov opozicijskih politikov in sindikatov ni naredilo.

Še bolj absurdno je, da je Janševa SDS takoj za tem, ko so njeni poslanci dokazali, da jih bolj kot prihodnost države zanima lastno politično preživetje, predlagala svojo različico interventnega zakona. In kakšen ukrep je predlagala? Plače funkcionarjev bi začasno znižala za deset odstotkov. S tem bi prihodnje leto prihranili osem do deset milijonov evrov. To je bolje kot nič, a treba se je zavedati, da gre za drobiž v primerjavi s prvotno predvidenim prihrankom 300 milijonov. »Če predlagate, da se funkcionarjem znižajo plače za deset odstotkov, to ni fiskalna konsolidacija. Mogoče je to politična konsolidacija, fiskalna ni,« je premalo ambiciozen predlog SDS kritiziral Gaspari. V času, ko se finančni trgi skoraj s svetlobno hitrostjo odzovejo na napake in ko se po napovedih Evropske komisije EU bliža nova recesija, je ležerno čakanje izjemno nevarno. »Čakanje brez aktivnosti, ki bi bilo daljše od nekaj dni, lahko položaj še dodatno poslabša. Slovenija bi morala biti sposobna dokazati, da lahko v tem trenutku sprejme minimalen nabor ukrepov za zadrževanje rasti javnih financ,« pravi Gaspari. A vsa opozorila so zaman.

Hkrati z interventnim zakonom je padel tudi zakon o javnih financah, ki je predvideval možnost, da država v izrednih okoliščinah dokapitalizira banke.

Hkrati z interventnim zakonom je padel tudi zakon o javnih financah, ki je predvideval možnost, da država v izrednih okoliščinah dokapitalizira banke, s čimer bi spodbudili kreditiranje. Evropska komisija je v poročilu o Sloveniji posebej omenila naglo upočasnitev kreditne rasti v letošnjem letu in celo negativno kreditno dejavnost domačih bank do nefinančnih institucij, kar vpliva na vlaganja. Slovenske banke si kapitalsko ustreznost izboljšujejo z zmanjševanjem kreditne aktivnosti in odprodajo naložb, namesto z injekcijo svežega kapitala. »To zmanjšuje gospodarsko rast, kar je spirala navzdol,« opozarja ekonomist dr. Dušan Mramor. NLB dokapitalizacijo potrebuje nemudoma. Logičen scenosled bi bil: banka najprej skuša pridobiti svež kapital na trgu, če pa to ne gre, in pri NLB je kaj takega realno pričakovati, saj banka posluje z izgubo, jo mora dokapitalizirati država. Brez odvečne razprave. Od kod naj vzame denar? Ena izmed rešitev je interventni zakon, s katerim bi državne depozite v bankah pretvorili v lastniške deleže. Seveda bi država to storila samo začasno, z jasno določenim rokom, v katerem bi se iz lastništva bank umaknila. »Država bi morala NLB dokapitalizirati takoj, po čim nižji ceni, pri tem pa izriniti druge lastnike. To se je storilo na primer pri dokapitalizaciji Citigroupa, izrinjeni delničarji so sicer pretrpeli ogromne izgube, a drugače ni šlo,« pravi Andraž Grahek iz družbe KD Group. »Za zgled bi si lahko vzeli Avstrijo. Tam so že leta 2009 sprejeli zakon o državni pomoči bankam, država je v banke vrgla pet do šest milijard evrov, s čimer jim je omogočila, da so bilance počistile v pičlega pol leta. Seveda so Avstrijci banke kapitalsko okrepili pod določenimi pogoji, od zamenjave uprav, omejitve bonusov do znižanja plač. Pri nas pa se z dokapitalizacijo bank mečka, zaradi česar bo NLB svoje bilance čistila še kakšnih pet let.«

Kreditni krč so skušale zmanjšati vse evropske države, žal pa Slovenija pri tem ni bila najuspešnejša. »Zato je bilo znižanje našega bruto domačega proizvoda za eno do dve odstotni točki večje, kot bi bilo sicer,« pravi Mramor. Po njegovem bi morali Evropska centralna banka in Evropska bančna agencija bankam olajšati pravila glede kapitalske ustreznosti, določiti obvezno dokapitalizacijo bank iz naslova evropskega začasnega mehanizma za finančno stabilnost EFSF, nato pa od evropskih bank zahtevati, da refinancirajo kredite gospodarstvu, s čimer bi zagnali gospodarsko rast.