Der Euro

Kriza je prešla v novo, dramatičnejšo fazo. Ta ne ogroža le obstoja območja evra, pač pa tudi stabilnost svetovnih financ.

Kar je bilo še pred kratkim tabu, zdaj postaja del skoraj javne razprave. Začeli so jo Nemci. To je slabo znamenje. »Pripravljeni smo,« je rekla nemška kanclerka Angela Merkel na zasedanju skupine G20 v Cannesu, pri čemer je namigovala na morebiten izstop Grčije iz območja evra. To možnost je omenila sama, da bi skupaj s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem pritisnila na grško vlado. Po poročanju Spiegla se nemška zvezna vlada dejansko pripravlja za primer, da bi nova grška vlada zavrnila uresničevanje dogovorjenih varčevalnih ukrepov in bi se Grčija odločila za umik iz evropske monetarne unije. Kaj to pomeni za evro? Kaj to pomeni za Slovenijo?

Nemci, dosledni, kot so, te dni proučujejo možnosti, tudi najslabši možni razplet. Kaj bi se zgodilo, če bi se Grčija odpovedala evru? Zagotovo bi morali novo grško valuto močno razvrednotiti v primerjavi z evrom. Grški izvoz bi bil zaradi tega resda cenejši, vendar bi prevladale negativne posledice. Zadolžitev države bi se povečala kljub do zdaj že dogovorjenemu delnemu odpisu dolga, ker bi bile obveznosti še naprej izražene v evrih. Kreditna sposobnost države bi takoj spet upadla in gospodarstvo ne bi moglo več priti do denarja, saj bi bile grške banke odrezane od mednarodnih kapitalskih trgov. Ker bi tudi dolgovi podjetij ostali v evrih, bi jih veliko šlo v stečaj, s tem pa bi zaposlitev izgubilo še več delavcev. Poraba bi se zmanjšala, to pa bi otežilo zasuk navzgor. Iz tega začaranega kroga se Grčija ne bi rešila še desetletja.

A v tem ne bi bila sama. S seboj bi lahko v vrtinec potegnila še druge. Strokovnjaki nemškega finančnega ministrstva sicer pravijo, da tak črni razplet ni najverjetnejši. Toda prav nemško podcenjevanje težave je tisto, kar danes pomeni največjo grožnjo ne le obstoju območja evra, temveč tudi stabilnosti globalnih financ. Ameriški ekonomist Nouriel Roubini trdi, da bi bil nesistematičen zlom območja evra - ta že poteka? - podoben udarec, kot je bil bankrot bančnega velikana Lehman Brothers leta 2008, če ne še hujši. »Gre za temeljno vprašanje, kdo bo plačal to krizo. V tem položaju se išče, kako bi se vsaka država čim bolj razbremenila in ne bi plačala tistega, kar mora plačati. Vendar pri tem postavljamo pod vprašaj celotno evroobmočje,« opozarja ekonomist dr. Dušan Mramor. »Vprašanje, kdo bo plačal krizo, je zgrešeno. Nazadnje jo bomo morali plačati vsi, in to kar sorazmerno.«

Še poleti se je zdelo, da bo kriza ostala omejena na obrobne države območja evra, torej Grčijo, Irsko in Portugalsko. Zdaj se je razširila tudi v nekatere osrednje države, predvsem v Italijo, manj v Francijo. S tem je kriza resnično postala sistemska, saj vključuje države, ki sestavljajo kar dobro tretjino BDP-ja celotnega evroobmočja. »Opraviti imamo z resnično sistemsko krizo, zaradi katere je nujna globlja ekonomska integracija med 17 članicami območja evra,« opozarja predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso.

Območje evra se preveč krčevito otepa inflacije, s tem pa upočasnjuje izhod iz krize.

Manj kot dve leti po tem, ko je grška vlada priznala, da je v velikih finančnih težavah, evropskim politikom zmanjkuje predlogov za rešitev evra. Doslej so skupaj spravili že šest reševalnih svežnjev in zagotovili pomoč v višini polovice bilijona evrov. Šest predsednikov evropskih vlad je bilo odrezanih ali pa so bili prisiljeni odstopiti. Povrhu so bila kršena številna načela, na katerih je bila utemeljena skupna valuta. A kljub temu Grčija še nikoli prej ni bila bližje izstopu iz evroobmočja, celo za Italijo se zdi, da se skoraj ne more izogniti bankrotu. Položaj je toliko občutljivejši zaradi napovedi, da EU grozi nova recesija. To dodatno povečuje že tako veliko občutljivost evropskih trgov obveznic. Pred nosilci ekonomske politike, zlasti seveda pred Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem, je nekaj nujnih nalog, ki se jim ne morejo izogniti, če nočejo tvegati propada evra, s tem pa tudi propada skupne evropske ideje. Roubini trdi, da je najboljša možnost za obnovo gospodarske rasti in konkurenčnosti na obrobju območja evra sistematična reflacija (zavestno spodbujanje inflacije, op. p.) s hkratno uvedbo varčevalnih ukrepov in strukturnih reform. »To vključuje tudi precejšnjo sprostitev monetarne politike Evropske centralne banke, kar pomeni zagotavljanje možnosti neomejenih ugodnih posojil za nelikvidne, vendar potencialno solventne države, izrazito znižanje tečaja evra, kar bi zdajšnje proračunske primanjkljaje držav spremenilo v presežke, ter navsezadnje uvajanje davčnih olajšav za jedrne države območja skupne valute, saj bo njegovo obrobje prisiljeno sprejeti ostre varčevalne ukrepe.«

A Nemčija in Evropska centralna banka tej možnosti odločno nasprotujeta zaradi strahu pred naraščajočo inflacijo. Je strah upravičen? Je zdaj, ko kriza dosega vrhunec in ko postaja obstoj evra vprašljiv, nevarnost inflacije res glavna težava ali pa bi si tu lahko dovolili nekaj več svobode?

Inflacijski fundamentalizem

Ekonomist Uri Dadush, nekdanji direktor za mednarodne trge pri Svetovni banki, je marca lani v prispevku za Financial Times opozoril na nevarnost inflacijskega fundamentalizma. Gre za to, da se območje evra preveč krčevito otepa inflacije, s tem pa upočasnjuje izhod iz krize. Po njegovem bi se zlasti Nemčija, pa tudi nekatere druge države lahko odločile za začasno ekspanzivnejšo fiskalno politiko, da bi torej bolj spodbujale potrošnjo. Še uspešneje pa bi bolečino ublažili, če bi se območje evra za več let odločilo za ekspanzivnejšo monetarno politiko. »Elita centralnih bankirjev, top ekonomistov, politikov, akademikov in novinarjev vztraja pri mnenju, da je tveganje zvišanja inflacije nad dva odstotka nesprejemljivo.« Ta pogled izvira iz katastrofalne izkušnje s hiperinflacijo v Nemčiji v tridesetih letih ter stagflacijo v industrijskih deželah v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Nedvomno,« pravi Dadush, »se lahko zmerna inflacija zahrbtno spremeni v visoko inflacijo. Toda zelo malo ali skoraj nobenega empiričnega dokaza ni, da zmerna inflacija, ki ostane zmerna, škoduje gospodarski rasti.« Za večino držav je rezanje plač politično težka, če ne skoraj nemogoča naloga. »Ker pa je za povrnitev konkurenčnosti in uravnoteženje javnih financ prilagoditev plač včasih neizogibna, bi bilo prav z rahlo višjo inflacijo to bolečo prilagoditev mogoče izpeljati ob bistveno manjšem političnem konfliktu.« Hkrati pa, opozarja Dadush, lahko ultra nizka inflacija v času recesije hitro preide v deflacijo. Zniževanje cen lahko privede do tega, da potrošniki odložijo nakupe, to pa zadeve še poslabša, saj zmanjša davčne prilive v javno blagajno, vladi pa omeji sposobnost odplačevanja dolga, kar dolg še poveča in podraži stroške odplačevanja. Dadush meni, da nosilci ekonomske politike z osredotočenostjo zgolj na inflacijo izgubijo pregled nad širšo sliko: nad vrednostjo premoženja, rastjo in zaposlenostjo. Ekonomska politika lahko postane pretoga ali pa preohlapna, kar se je pred izbruhom krize zgodilo v ZDA, kjer se je na nizko inflacijo gledalo kot na znamenje, da ni težav oziroma da je vse v redu, čeprav v resnici ni bilo. Poleg tega zelo nizka inflacija v času upočasnjene gospodarske rasti zmanjšuje učinkovitost monetarne politike, saj obresti ne morejo iti pod ničlo. Glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Olivier Blanchard je zato že lani spomladi pozval k resnemu premisleku o zmernejšem, štiriodstotnem inflacijskem cilju evroobmočja (zdaj je meja pri dveh odstotkih). »Za to je bil potreben pogum. Mednarodni denarni sklad je bil namreč še nedavno tempelj inflacijskih fundamentalistov,« pravi Dadush. Odziv z vrha Evropske centralne banke je bil pričakovan: »igranje z ognjem«, »povsem nekoristen predlog« in celo »hudičeva napaka«. A to je bilo lani. Kriza se je medtem tako poglobila, da tudi v odnosu do inflacije spremembe niso povsem izključene.

Kakšna metoda je najpametnejša? Roubini pravi: če bodo obrobne države ostale ujete v deflacijsko past visokega zadolževanja, zmanjšanja prihodkov, šibke konkurenčnosti in strukturnih zunanjih primanjkljajev, jih bo sčasoma zamikal bankrot in odhod iz območja evra. »Ta poteza bi jim omogočila vnovično oživitev gospodarstva in konkurenčnosti zaradi vnovične uvedbe in devalvacije nacionalnih valut.« Takšen nesistematičen zlom območja evra bi lahko imel katastrofalne posledice. »Če Evropska centralna banka in Nemčija ne bosta opustili načrta asimetrične prilagoditve (recesijske deflacije), ki vse breme prenaša na obrobje območja evra, in se raje odločili za bolj simetričen pristop (to so varčevalni ukrepi in strukturne reforme na obrobju, povezani z reflacijo na celotnem območju evra), se bo počasni tempo evropske monetarne katastrofe bliskovito pospešil, saj bodo obrobne države bankrotirale in območje evra nazadnje zapustile. Nedavni kaos v Grčiji in Italiji bi lahko pomenil zgolj prvo stopnjo opisanega procesa. Seveda mešetarjenje znotraj območja skupne valute ne deluje več.«

Območje evra se mora torej odločiti za tesnejšo ekonomsko, fiskalno in politično integracijo, saj bo sicer nenadzorovano razpadlo. Pravzaprav, tako trdi Roubini, se je razpad že začel, ker je Italija »prevelika, da bi padla, in hkrati prevelika, da bi jo lahko rešili, zdaj pa se je znašla na točki, s katere ni vrnitve«. Je razpad torej sploh še mogoče preprečiti? Glede na različne scenarije, ki so jih pripravili ekonomisti nemškega finančnega ministrstva, med drugim naj bi bili pripravili celo scenarij morebitnega izstopa Nemčije iz območja evra, se pravi, da bi se Nemci vrnili k marki, je ta trenutek mogoče vse.

Evropska centralna banka bi morala prevzeti vlogo posojilodajalca v skrajni sili za obolele članice. Težava je, da sedanji pravni red EU tega ne dovoljuje.

Ekonomist dr. Mojmir Mrak rešitev vidi v jasni delitvi članic območja evra v težavah na tiste, ki so plačilno nesposobne, in tiste, ki se spoprijemajo predvsem s problemom nelikvidnosti. Če nosilci ekonomske politike te razdelitve ne bodo opravili, jo bodo naredili trgi sami, le da bo evroobmočje to stalo bistveno več. Pri plačilno nesposobnih državah, kot je Grčija, je nujno prestrukturiranje dolgov, tudi odpisi, pa seveda strogo varčevanje in reformni ukrepi. Pri čemer Mrak za to skupino držav ne izključuje možnosti organiziranega izstopa iz območja evra in vrnitve k nacionalni valuti. Drugi skupini držav, ki se spoprijemajo z nelikvidnostjo, pa bi bilo treba omogočiti dostop do svežega denarja.

Kako? Evropska centralna banka bi morala prevzeti vlogo posojilodajalca v skrajni sili za dolžniške vrednostne papirje obolelih članic. Težava je, da Evropski centralni banki sedanji pravni red EU tega ne dovoljuje, poleg tega zaradi strahu pred naraščajočo inflacijo takšni rešitvi odločno nasprotujeta Nemčija in sama banka. Novi predsednik nemške centralne banke Jens Weidmann pravi: če bi Evropska centralna banka popustila pod pritiski, bi to pomenilo kršitev evropske pogodbe in nemške ustave. Poleg tega bi bila takšna poteza dejansko enaka izdaji evroobveznic. Zaradi nasprotovanja ekspanzivnejši monetarni politiki območja evra je Weidmann tarča očitkov nemških partneric, da bo lastnoročno pokončal evro. Vse več evropskih politikov in analitikov meni, da ekstremni časi terjajo ekstremne rešitve. Če je jasno, da vse dosedanje metode niso bile učinkovite, je treba izbrati drugačno pot. Predvsem pa je nujno, da se kriza začne reševati solidarnostno, tudi če Nemcem to ne diši. Če se ne bo ukrepalo odločneje, ne bo mogoče povrniti zaupanja finančnih trgov, okužba pa se bo razširila v osrednje države območja evra in bo prej ali slej dosegla tudi Nemčijo. Treba je narediti konec stihijskemu reševanju skupne valute, saj bomo sicer doživeli nenadzorovan razpad območja evra, to pa bo hudo udarilo vse.