Padec Gregorja Viranta

Kako je razvpita zgodba o nadomestilih in honorarjih zmanjšala možnosti Gregorja Viranta, da postane premier

Razkritje, da je Gregor Virant leta 2009 kot bivši minister 12 mesecev prejemal nadomestilo, ni nič novega. Tudi dejstvo, da je Virant v tem času delal za vlade drugih držav, svetoval pri posodabljanju javne uprave, pisal članke, predaval, ne. Mladina je o tem prvič pisala avgusta 2009, saj je bil Virant avtor etičnega kodeksa in predlagatelj zakona, ki naj bi omejeval privilegije funkcionarjem. Leta 2009 je Mladina pisala o dvoličnem Virantu.

To ni motilo nikogar. Virant je bil v javnosti predstavljen kot vrhunski strokovnjak, utelešenje uspešnega upravljanja države, rešitelj Slovenije in njene politike. Ko je postal predsednik Zbora za republiko, nadomestilo in honorarji njegovih članov, borcev za vrednote, niso zmotili. Ko je skupaj z resetatorji pozval k prenovi Slovenije in zbiral podpise za predčasne volitve, so novinarji govorili o prelomu, novi politiki, svežih obrazih. Virant je postal zares sporen v trenutku, ko so javnomnenjske ankete napovedale, da je postal resen pretendent za predsednika vlade. Sporen je postal v trenutku, ko je začel ogrožati Janeza Janšo. Dve leti stara stvar je naenkrat postala aktualna in večina medijev je čez noč pozabila, da so mu še pred tedni peli hvalnico. Virant je v Mariboru med pogovorom z Vesno Vuk Godino priznal, da se mu je zgodil medijski umor. »Če bi volivci levice brali Demokracijo in Reporter, če bi razdelili brezplačno eno številko Reporterja in zadnjih nekaj številk Demokracije - večinoma so bile tematske številke na temo Gregor Virant -, potem bi res videli, da ni bilo nekega velikega navdušenja na strani SDS.« In nato je dodal, da so bili morda v njegovem štabu preveč naivni. »Opravka bomo imeli z akterji, ki so precej manj naivni, kot smo mi.«

Virant je zapravil svoj ugled, ker je naredil tisto, kar bi naredilo veliko njegovih volivcev. Izkoristil je državo, ker mu je to omogočal slabo napisan zakon, zraven pa je zaslužil preveč denarja.

Kako se je pogrela afera Virant? MMC, spletni portal RTV Slovenija, je predsednike strank prosil za podatke iz dohodninskih napovedi za leti 2010 in 2009. Pravijo, da so se čisto slučajno spomnili na leto 2009, na leto spornega nadomestila. Recimo, da jim verjamemo. Iz Virantovih dohodninskih napovedi so zasijale velikanske številke. Leta 2009 je od države kot nadomestilo prejel 66.175 evrov, iz pogodbenega dela pa še dodatnih 95.252 evrov. Skupaj malo več kot 160.000 evrov bruto. Leta 2010, ko je bil Virant že zaposlen na fakulteti za upravo, je s honorarji dodatno zaslužil še 106.166 evrov bruto. Teh številk Virant ni nikoli skrival. Mladini je še pred »razkritjem« na MMC-ju povedal, da je poleg nadomestila s honorarji zaslužil približno 3500 evrov neto na mesec. Torej je na mesec skupaj dobil dobrih 7000 evrov neto.

Visoka številka, ki je Virant nikoli ni skrival. Po »razkritju« dve leti stare resnice se je vsul plaz obdolževanja, moraliziranja, priljubljenost Virantove liste je začela padati. Je bila zadaj zarota? So Janši naklonjeni mediji začeli namenoma napadati Viranta, drugi pa so se jim pridružili? Veliki načrt spada v polje zarotniškega mišljenja, res pa je, da so mediji v črednem nagonu planili na zgodbo, ki so jo prej nerazumno spregledali.

Trije grehi

Da ne bo nesporazumov, Virant ni kršil zakona. Zakon ne prepoveduje, da bivši funkcionarji prejemajo nadomestilo in honorarje hkrati. Etika, morala, družbeno sprejete norme niso vedno skladne z zakoni in predpisi. Menedžerji si izplačujejo visoke nagrade, s čimer ne kršijo zakonodaje, a to izkoriščenim delavcem razumljivo ni všeč. Takoj po osamosvojitvi je recimo zakon o poslancih predvideval, da se ti lahko upokojijo samo s 25 leti delovne dobe, 21 poslancev je to izkoristilo, a šlo je za prevelike privilegije in sporne zakonske določbe je kasneje razveljavilo ustavno sodišče. Nekoč pa je ta zakon veljal, ljudje, ki so se upokojili, ga niso kršili, bil pa je sporen. Virant tudi ni kršil zakonodaje, a hkratno prejemanje nadomestila in honorarjev je sporno vsaj s treh vidikov.

Prvič - kršil je etične standarde, ki jih je sam zagovarjal. »Pravica do prejemanja nadomestila po prenehanju mandata se je začela uporabljati kot avtomatizem,« je Virant trdil še leta 2006, »čeprav je bila mišljena zgolj za tiste funkcionarje, ki si po prenehanju funkcije ne morejo najti zaposlitve.« Le tri leta pozneje je na svoje besede pozabil. Virant si je našel dovolj visok vir zaslužka, lahko bi ustanovil podjetje, se samozaposlil, imel je dovolj visoke dohodke. Tega ni storil.

Drugič - brezposelni, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, na mesec ne smejo zaslužiti več kot 200 evrov neto, v tem primeru se njihovo nadomestilo zniža za polovico novega dohodka iz dela. Za bivše funkcionarje in Viranta ta omejitev ne velja. Poleg nadomestila je mesečno prejemal okoli 3500 evrov neto honorarjev. 3500, ne 200 evrov, kot je dovoljeno ostalim brezposelnim državljanom.

In tretjič - Virant je za argument, zakaj se je odločil za nadomestilo, omenjal družino. Pravi, da jo je zaradi službenih obveznosti zanemarjal mnogo let in da ji je želel z nadomestilom povrniti zamujeno. Koliko stane zaupanje družine? 10.000 evrov? 60.000 evrov? 100.000 evrov? Družine se ne da kupiti z denarjem, še posebej, če si v letu prejemanja nadomestila nekaj časa preživel na službenih poteh. Sklicevanje na družino je sprenevedanje. Tudi Virantova žena Bojana Virant je bila pet let asistentka svojega očeta Mihe Brejca, ko je bil ta še evropski poslanec. Plača asistentke evropskega poslanca ni majhna. Finančno je družina Virant dobro preskrbljena, za spodoben življenjski standard družine poleg visokih honorarjev Virant ni potreboval nadomestila.

Vsega naštetega se zaveda tudi Virant. Zato je v proračun vrnil 18.777 evrov, kakršna naj bi bila višina sredstev, ki naj bi jih Virant moralno neupravičeno dobil od države. Izračunana številka je razlika med prejetim nadomestilom, plačano dohodnino in prispevki za socialno varnost. Če se Virant ne bi šel kreativnega računovodstva, bi moral vrniti ves neto znesek nadomestila, vseh 36.483,21 evrov. A priznajmo - Virant je vseeno prvi politik, ki je po moralno spornem dejanju v proračun vrnil denar. Mnogi so tovrstna nadomestila prejemali brez velikih dilem, je pa res, da se ne potegujejo za položaj predsednika vlade.

Kaj pa drugi?

Oktobra 2009, torej celo leto po volitvah, je nadomestilo za izgubljeno poslansko mesto dobivalo 27 poslancev nekdanjega parlamenta. Iz Janševe vladne ekipe je bilo takšnih funkcionarjev devet. Poleg Gregorja Viranta so to storili še Ivan Žagar, Janez Podobnik, Marjeta Cotman, Mojca Kucler Dolinar, Andrej Bajuk in trije funkcionarji SDS: Božo Predalič, Zofija Mazej Kukovič, Dragutin Mate. Še en pomemben SDS-jevec, Milan Zver, je nadomestilo prejemal do poletja, ko je prevzel funkcijo v evropskem parlamentu. Nekdanji ministri so na mesec v povprečju dobili okoli 3000 evrov neto nadomestila. Nenavadno je, da si tako visoko sposobni in strokovni posamezniki niso znali poiskati druge službe.

Ko smo SDS povprašali, ali so njeni nekdanji ministri v času prejemanja nadomestil dodatno zaslužili kakšne honorarje, odgovorov na vprašanja nismo dobili. Pa četudi so se isti funkcionarji nekoč podpisali pod Virantov etični kodeks, kjer je zapisana zaveza, »da bodo javnosti posredovali podatke o svojih dohodkih in premoženjskem stanju ter o morebitnih dovoljenih pridobitnih dejavnostih, ki jih bodo opravljali poleg funkcije«. Vsi omenjeni nekdanji ministri SDS znova kandidirajo na volitvah. Sta pa bila zato bolj zgovorna Žagar in Kucler Dolinarjeva. Prvi pravi, da si je urejal habilitacijo in da v letu prejemanja nadomestila razen kakšnega simboličnega honorarja za objavljeni članek ni dobil. Tudi Mojca Kucler Dolinar poleg nadomestila ni dobila nikakršnega drugega denarja.

Koliko stane zaupanje družine? 10.000 evrov? 100.000 evrov? Družine se ne da kupiti z denarjem, še posebej, če si v letu prejemanja nadomestila nekaj časa preživel na službenih poteh.

Do nadomestila so seveda upravičeni tudi bivši ministri in sekretarji te vlade. Vsi ne ravnajo enako. Irma Pavlinič Krebs je v treh mesecih ponovno aktivirala odvetniško pisarno v Kotljah, ki jo je »zaprla«, ko je postala ministrica za javno upravo. »Po treh mesecih nadomestila ne prejemam več, bi pa ga lahko, to mi zakon omogoča. A sem se odločila, da ne. V vmesnem času tudi nisem nič zaslužila.« Podobno bo ravnala tudi Darja Radić, ta nadomestilo še prejema, a ga ne bo dolgo. »Sem v postopku ustanavljanja podjetja, ki ga bom ustanovila čez kakšen mesec ali dva. Drugih dohodkov nimam, morda bom v naslednjem mesecu nekaj malega predavala na Bledu, gre za rang plačila kakšnih 100 evrov. Ko bom ustanovila podjetje, nadomestila ne bom več prejemala.«

Poleg omenjenih so v zadnjih treh letih nadomestilo prejemali še odstopljeni državni sekretarji in ministri, Milan Pogačnik (osem mesecev), Henrik Gjerkeš (osem mesecev) ter celo Duša Trobec Bučan, epizodna ministrica, ki je javno dejala, da se bo nadomestilu odpovedala, a je vseeno maja za pet dni nadomestila dobila 1311 evrov bruto plače. Matej Lahovnik je nadomestilo prejemal tri tedne. Katarina Kresal se je nadomestilu popolnoma odpovedala in se zaposlila v stranki. V stranki se je zaposlil tudi Karel Erjavec, a je prej eno leto prejemal nadomestilo, drugih dohodkov pa ne. In kaj je Erjavec počel v času, ko ni našel druge službe? »Opravljal sem naloge kot član koalicije, sodeloval sem na vseh sestankih, pri usklajevanjih ter pripravljal stališča stranke«. Z drugimi besedami - Erjavec je eno leto na račun nadomestila opravljal dela za svojo stranko. Kar se mu ne zdi sporno.

In Virant? Ko je Viranta Mladina letos avgusta vprašala, zakaj je prejemal nadomestilo in honorarje hkrati, je ta dejal, da se zaveda, da bo njegovo nadomestilo po prenehanju mandata negativno vplivalo na njegov ugled. »Če je to moj največji greh, potem očitno nisem kak hud grešnik.« Očitno je Virant podcenil tiho moč moralistične Slovenije in svojih političnih nasprotnikov. Izgubil je svoj ugled. Ne zaradi svojega programa, ne zaradi neoliberalističnih idej svojih podpornikov, ne zaradi napovedi o vsesplošnem krčenju države, tudi tam, kjer je je premalo. Zapravil je svoj ugled, ker je naredil tisto, kar bi naredilo veliko njegovih volivcev. Izkoristil je državo, ker mu je to omogočal slabo napisan zakon, zraven pa je zaslužil toliko denarja, da se marsikomu zdi preveč. Paradoks je seveda v tem, da je denar dobil od vlad različnih držav, ki jim je svetoval, kako reorganizirati javno upravo. Kako naj jo že reorganizirajo? Morda tako, da se skrči, del njenih nalog pa prevzamejo svetovalna podjetja in njihovi dobro plačani svetovalci?