Konservativna revolucija

Kako iz najbolj odprte in najstrpnejše evropske države nastaja nazadnjaško družbeno močvirje

Kako iz najbolj odprte in najstrpnejše evropske države nastaja nazadnjaško družbeno močvirje? Nizozemska je dežela, o kateri se po svetu ne govori veliko. Država s sedemnajstimi milijoni prebivalcev je v Evropi znana po lesenih coklah, množici vetrnih elektrarn, tulipanih, »rdečih četrtih« v mestih in kavarnah, t. i. coffe-shopih, kjer je mogoče legalno kupiti marihuano. Toda veljala je tudi za evropsko utrdbo naprednega liberalizma, kajti pred drugimi evropskimi državami je legalizirala splav, marihuano, prostitucijo, poroke homoseksualcev in evtanazijo. Še do sredine prejšnjega stoletja je bila kolonialna sila, vendar vseskozi odprta za priseljence iz svojih kolonij, zaradi česar se je v njej oblikovala odprta, multikulturna družba, kjer so dobili pribežališče ljudje odprtega duha iz drugih evropskih držav. Dr. Mladen Dolar z ljubljanske Filozofske fakultete, ki sodeluje z nizozemsko Akademijo Jana van Eyka, pravi, da je ta dežela skozi stoletja utelešala libertarnega duha, duha strpnosti in kozmopolitske odprtosti. Prav zato so v njej dobili zatočišče številni evropski intelektualci.

Tudi eden izmed utemeljiteljev razsvetljenstva v 18. stoletju, filozof Baruch Spinoza, ki je v sklepu svoje Teološko-politične razprave zapisal: »Naj bo zgled mesto Amsterdam, ki uživa sadove te svobode (mišljenja in presojanja) s takšno blaginjo, da ga občuduje ves svet. V tej cvetoči skupnosti in čudovitem mestu zelo složno živijo ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi.«

V zadnjem obdobju pa doživlja Nizozemska nevaren preobrat. Čeprav je njena družba s svojo odprtostjo in strpnostjo tlakovala razvojno pot razsvetljenske Evrope, se zdaj spoprijema s pastmi neoliberalizma in konservativne ideologije ter postaja bleda podoba svoje nekdanje veličine. Ikona »nove« Nizozemske je postal Geert Wilders, skrajno desničarski politik, ki je, tako kot še marsikje drugje v Evropi, med zdajšnjo krizo vstopil v politični mainstream. Njegova svobodnjaška stranka je na volitvah junija 2010 dobila neverjetnih 15 odstotkov glasov. In četudi nobeni drugi politični stranki ni uspelo dobiti parlamentarne večine, nobena pa si tudi ni upala v vladno koalicijo vključiti Wildersovih svobodnjakov, lahko nizozemska parlamentarna desnica, ki je danes na oblasti z manjšinsko vlado, računa na glasove »svobodnjakov«. Wildersovi »svobodnjaki« so nekakšna »podporna stranka« vladajoče desnice, za kar ji seveda izstavljajo račune. Izsiljujejo jo z zahtevami po zakonodaji, ki je usmerjena proti priseljencem, še zlasti proti muslimanskim skupnostim na Nizozemskem.

Zgodovinske izkušnje kažejo, da so za ustvarjanje odprte, multikulturne družbe potrebna desetletja ali celo stoletja garanja, uničiti pa jo je očitno mogoče čez noč.

Na nizozemskem političnem prizorišču se kotali mešanica desne in skrajno desne politike, eksplozivna zmes ideologije in ravnanj, ki bi lahko povsem uničila vrednote in zakonodajo, zaradi katere je Nizozemska v svetu veljala za multikulturno in široko odprto družbo in državo. Družba s temi atributi je nastajala dolgo, botrovale pa so ji posebne družbenozgodovinske okoliščine. Najprej, ko govorimo o strpnosti Nizozemcev, je treba upoštevati kolonialno preteklost države. Nekdanja kolonialna velesila je imela nekoč oblast nad dobršnim delom sveta. Njena mesta so v 17. stoletju obvladovala ozemlja v severni Afriki, Severni in Južni Ameriki, Tihem oceanu in Aziji. Če so Nizozemci hoteli vladati v teh deželah, so se morali naučiti strpnosti. Pri tem pa jim je bila v pomoč tudi religija. V 17. stoletju so na Nizozemskem dobili zatočišče in domovinsko pravico kalvinci, pripadniki veje protestantizma, ki so, drugače kot protestanti drugod po Evropi, sobivali s katoliki. Mnogi judje in francoski hugenoti so prav tako našli zatočišče na Nizozemskem, kamor so pobegnili iz domovine. Tedanja nizozemska oblast je dopuščala delovanje več cerkva in verskih skupnosti tudi tako, da se vanj ni vmešavala. Verska pripadnost in vloga cerkve v nizozemski družbi je bila vseskozi manj pomembna tema v družbenem delovanju, zato je lahko nastala ostra ločnica med državo in cerkvijo, to pomeni, da se cerkve ne vmešavajo v delovanje države in oblikovanje zakonodaje. Pravzaprav so se Nizozemci v zgodovini več ukvarjali s kopičenjem bogastva kot z verskimi vprašanji, to pa je omogočilo tudi prehajanje pripadnikov višjega srednjega razreda, če si je seveda posameznik »kupil« vstopnico, med plemstvo. Sociologi pravijo, da je ta proces prav tako prispeval k strpnosti in ustvarjanju razmeroma močne egalitarne družbe. Sicer pa je država finančno podpirala sindikate, časopise, šole, subvencionirala razvoj stanovanjskih četrti in finančno pomagala klerikom vseh veroizpovedi. Tako so bile tudi muslimanske skupnosti deležne državne pomoči za ohranjanje svoje kulturne identitete. In ker v nizozemski družbi ni bil prevladujoč vpliv krščanstva, ki bi homogeniziral družbo, socialna mobilnost pa je bila velika, so bile takšne razmere ugodne za promoviranje individualizma. Tako na Nizozemskem razumejo pravico do izobraževanja o spolnosti v šolah kot individualno izbiro, ne pa kot stvar moralnih ali verskih načel. V nizozemski družbi načelno velja, da za moralne prepovedi v javnih politikah ni prostora, to pomeni, da krščanska načela niso nujno identična z načeli države. V nizozemski družbi velja pravica posameznika, da sam odloča o svojem življenju, zato je država leta 2001 sprejela liberalen zakon o evtanaziji. Tudi za droge veljajo drugačna pravila kot drugod v Evropi. Ko so legalizirali uporabo marihuane v znamenitih coffe-shopih, so hkrati zlorabo trdih drog opredelili kot zdravstveni problem, ne pa kot kriminalno dejanje. Skladno s to opredelitvijo v praksi tudi ravnajo. Prostitucija je na Nizozemskem popolnoma legalna in brez socialne stigme. Splav je dovoljen, vlada zagotavlja tudi vso zdravstveno oskrbo, če se ženska zanj odloči, vendar je treba to politiko razumeti v povezavi z liberalno vzgojo o spolnosti. Tudi zato se mladi odločajo za spolno življenje v povprečju kasneje kot drugod po Evropi ali v ZDA. S štirimi splavi na tisoč nosečnic pa imajo najnižjo stopnjo na svetu.

V takšnih razmerah je seveda tudi svoboda govora in pisane besede dosegla zavidanja vredno raven. Še več. Ne velja le Voltairovo načelo, ki pravi: »Morda se ne bom strinjal s tem, kar praviš, toda do smrti bom branil pravico, da izraziš svoje mnenje.« Na Nizozemskem so šli korak naprej in se ravnajo še po načelu, da »se morda ne bom strinjal s tem, kar počneš, toda do smrti bom branil tvojo pravico do izbire«.

A vsa ta liberalna načela in praksa so danes v tej deželi na preizkušnji. V zadnjem času je država poostrila zakonodajo glede uporabe drog, tako da zdaj lahko v kavarnah marihuano kupijo le še domačini. Še večji vpliv pa je imelo sojenje Geertu Wildersu zaradi napeljevanja k sovraštvu in diskriminaciji muslimanov, ki je postalo nekakšen mejnik na poti v »novo« Nizozemsko. Med njegovimi protimuslimanskimi stališči najdemo tudi takšna, da je »islam fašistična ideologija«, »Mohamed je bil pedofil«, »islam in svoboda, islam in demokracija niso kompatibilni«. Svaril je pred »cunamijem« muslimanskih priseljencev in primerjal Koran s Hitlerjevim delom Mein Kampf. Maja letos je prestopil nizozemske meje in v ameriški zvezni državi Tennessee, v cerkvi Cornerstone, svaril Američane pred nevarnostjo islama. »Dragi prijatelji, žal mi je. Prinašam vam slabe novice. Nad nami visi grožnja. Pozivam k boju: 'Zbudite se, kristjani Tennesseeja, islam je pred vašimi durmi.' Ne napravite iste napake kot Evropa. Ne dovolite, da islam tu požene korenine,« je »pridigal«.

Nizozemska vlada: »V novem sistemu integracije bodo imele vrednote Nizozemcev ključno vlogo. Vlada se odpoveduje modelu multikulturne družbe.«

Toda Wilders ni kriv. Sodišče v Amsterdamu je razsodilo, da ni »spodbujal k sovraštvu in diskriminaciji«. Mnogi so bili šokirani zaradi takšne odločitve sodišča. Cas Mudde, profesor z univerze v Greencastlu v Indiani, je na spletnem portalu OpenDemocracy začudeno opozarjal na dvomljivo odločitev sodišča, saj so še leta 1997 obsodili Hansa Janmaata na dvomesečno pogojno kazen in plačilo 3400 evrov zaradi trditve, da bodo v njegovi stranki, »takoj ko pridejo na oblast, ukinili multikulturno družbo«. Sodišče je menilo, da gre za poziv k rasnemu sovraštvu. »Danes bi takšna izjava skorajda ne bila sporna ... Četudi so Wildersove izjave proti muslimanom objektivno gledano ostrejše, kot so bile Janmaatove, so v današnji nizozemski družbi bolj sprejete,« je zapisal Mudde.

Sicer pa je ksenofobna retorika v nizozemski družbi danes nekaj vsakdanjega. Temu je utrl pot že pokojni populistični politik Pim Fortuyn s svojimi protimuslimanskimi izjavami v prejšnjem desetletju, zdaj, v času krize, pa se očitno lomijo zadnji, doslej nedotakljivi »stebri« multikulturne družbe. Po Muddejevem mnenju je pri tem, da so Wildersa na sodišču oprostili, igrala pomembno vlogo njegova politična moč, ki se kaže v njegovi podpori sedanji nizozemski vladi. Vse več je tudi tistih, ki pravijo, da je sodišče v Amsterdamu »prisluhnilo« spremenjenemu javnemu mnenju glede priseljencev. »Če bi bil Wilders obsojen, bi bila politična kriza neizogibna: kako naj bi se sicer nizozemska vlada zanašala na podporo stranke obsojenega 'antidemokratičnega' politika?« je napisal Mudde.

Razsodba sodišča v zadevi Wilders je simptomatična in lahko, če bo obveljala, pomeni zdrs liberalne nizozemske družbe v »zahojeno« konservativno družbeno močvirje. Mar, glede na vse, kar se dogaja v nizozemski družbi, ta doživlja konservativno revolucijo? Mladen Dolar v prispevku za Delove Poglede opozarja na predlog Halba Zijlstra, ministra za kulturo in izobraževanje, da bi opustili financiranje vseh postakademskih institucij, štipendiranje umetnikov, subvencioniranje domala vseh kulturnih revij in dolge vrste kulturnih ustanov, s tem pa naj bi privarčevali okoli 200 milijonov evrov. Dokument nosi zgovoren naslov Onkraj kakovosti. Dolar opozarja tudi na globoke reze v socialne strukture, odpravo številnih socialnih podpor, reze v zdravstvo, uvajanje univerzitetnih šolnin. S prihranjenim denarjem pa naj bi odprli 1500 novih delovnih mest za policiste oziroma ga vložili v novo oborožitev.

Danes ni več dvoma, da je nizozemska družba na razpotju. Razlika med pravnimi normami, ki jih je oblikovala več stoletij, in sedanjimi občutji t. i. »avtohtone« nizozemske družbe, se je povečala. Ustreznega odziva države, ki bi tudi v prihodnje zagotavljal uveljavljanje liberalnih načel, ni. Zdajšnja vlada celo napoveduje nov sistem integracije, ki naj bi zamenjal »mrtvi« multikulturalizem. »Vlada deli občutja socialnega nezadovoljstva in neodobravanja zaradi modela multikulturne družbe in namerava prednostne naloge razvoja utemeljiti na vrednotah nizozemskega ljudstva. V novem sistemu integracije bodo imele vrednote Nizozemcev ključno vlogo. S to spremembo se vlada odpoveduje modelu multikulturne družbe,« so zapisali. V praksi pa to pomeni tudi strožjo in bolj omejevalno politiko priseljevanja. Scenarij torej, kot ga napovedujejo tudi drugod po Evropi, kjer so razglasili »smrt« multikulturalizma in napovedali strožje ravnanje s priseljenci.

Sama Nizozemska je poseben, paradigmatičen primer zdrsa v konservativno obdobje s svojstveno revolucijo. Nevarna razmerja, ki nastajajo v družbi, ki je bila še pred desetletjem zgled strpnosti in sožitja, so boleč udarec liberalni Evropi in konceptu uveljavljanja človekovih pravic, ki jih je Nizozemska prednostno zagovarjala v svetu. Zgodovinske izkušnje kažejo, da so za ustvarjanje odprte, multikulturne družbe potrebna desetletja ali celo stoletja garanja, uničiti pa jo je očitno mogoče čez noč.