Politiki lažejo, mar ne? - Eden zataji plagiat, drugi hišo, tretji podjetje

Če so desni, jim oprostimo, druge demoniziramo

V zadnjih letih je javnost politike večkrat ujela na laži. Janez Janša, če začnemo kronološko, je v govoru ob praznovanju 15-letnice državnosti prepisal 505 znakov ali 93 besed od tujega avtorja, ne da bi ga imenoval. „Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši, lahko pa smo najboljši,“ je plagiat govora Tonyja Blaira. Z zavajanjem in laganjem politikov z desnice smo imeli opraviti tudi med javno razpravo o referendumih, ko so govorili o številu referendumov v Švici. Resnice nismo izvedeli niti o dogovarjanju z nekdanjim hrvaškim premierom, zdaj obtožencem za vojno dobičkarstvo in prejemanje podkupnin, Ivom Sanaderjem.

Na politični levici smo bili prav tako priča nenavadnim dogodkom. Leta 2008 je Gregor Golobič zamolčal solastništvo v Ultri. Podobno se je „zgodilo“ Zoranu Jankoviću, predsedniku Pozitivne Slovenije, ki je zamolčal lastništvo hiše v Grosupljem, v kateri živi njegov sin Jure. Janković in Golobič nista naredila nič protipravnega, premoženje sta prijavila pristojnim organom, le „pozabila“ na javnost, ta pa takšnih grehov, še posebej, če jih novinarji napihnejo, ne oprošča rada.

A vprašanje je, koliko laži in kakšne narave slovenska javnost politikom še oprosti. Že pred desetletji je odnos med lažjo in politiko natančno opredelila Hannah Arendt. V študiji manipulacij ameriške javnosti o vietnamski vojni je utemeljevala tezo, da je laž bila in vedno bo sestavni del politike, celo njena nujna in dobrodošla dimenzija. Laž ima v javnosti prednost pred resnico, ker je z njo mogoče javne zadeve predstaviti všečneje. Vrhunski politiki so tok zgodovine vedno spremenili z rahlim potvarjanjem dejstev.

Za politično preživetje je očitno bistven odziv javnosti, potem ko politika ulovijo na laži. Golobič je leta 2008 „stavil“ na moralno zavest slovenske javnosti, laž je označil za „napako“, zanjo se je opravičil. Javnost mu ni oprostila. Drugače ravna Janković, saj se za laž ni opravičil. Decembrske volitve bodo zagotovo pokazale, katero taktiko slovenska javnost bolj odobrava. Je za politično preživetje ustreznejše obžalovanje laži? „Če mu bo dejansko uspelo bolj kot prvemu, bi bilo res videti, da opravičilo politika ni modro dejanje z vidika političnega preživetja,“ pravi filozof Boris Vezjak.

Sicer pa smo v „presojanju“ lažnivcev v politiki priča enodimenzionalnemu moralizmu glede na politični pol. Vezjak pri tem opozarja na škodljivost „janševistične psihopolitike demoniziranja“ in na berlusconizacijo laganja - organizirane oblike politike, ki se ustvarja na desnici. „Berlusconi je odlično lagal, vendar na način, da je vedno dajal vtis prepričanosti. Dajal je vtis vernika v svoje laži. Ko mediji in javnost sprejmejo tak register, od vas ne le da ne zahtevajo moralnih standardov, ampak jih niti ne pričakujejo.“