Bister bistro

Bon Appetit
Miklošičeva 28, Ljubljana
Tel.: 01 430 80 80
www.bon-appetit.si
Po francosko si dober tek lahko zaželite od ponedeljka do petka od 12.00 do 15.00 in od 19.00 do 22.00, ako se vam uspe kaj vnaprej dogovoriti, pa mogoče celo ob sobotah in nedeljah.

Fino:
popečena hobotnica na paprični podlagi
kastrolica s polži in z jurčki
zloženka račjih jeter z jabolki

Ne tako fino:
ponavljanje omak pri različnih jedeh
odsotnost ambicije

Jedci, ki bodo prišli na večerjo in se pri kosilu izognili ugodnemu dnevnemu meniju, naj računajo, da bodo zajedli 30 evropskih enot.

Bistro ni ravno reč, ki bi jo na tejle strani Alp posvojili in vnesli v svoj kulturni milje. Še najbližja kulturna (se pardoniram za uporabo tega pridevnika, tudi zaradi medija, v katerem to zapisujem, ali ipak) referenca na to temo je komad Hazarda o bistroju na koncu ulice, ki menda privlači vse sorte čudnih tičev. Ampak glede na uporabljeni kontekst smemo domnevati, da niti hazarderji pred tridesetimi leti niso čisto razumeli, zakaj pri bistroju pravzaprav gre, in so ga poslušalstvu predstavili kot bolj ali manj pivsko špelunko. No, v bistroju, kot ga že dolgo razumejo na francoski strani alpskega gorskega masiva, pa se tudi jé - preprosta, sezonska, iskrena in ne preveč draga košta. Obrat, ki ga na koncu (ali začetku, odvisno od pogleda) Miklošičeve že dobra tri leta fura francosko-poljska družinska celica, pa je njegova prava utelesitev - s kakovostnima dvema metroma frankocentričnih kuharskih knjig, z zmernimi cenami in s komunikativno posadko vred.

Na oni vroči dan so nas po furi z Bicikljem (kolega Nežmah naj nam oprosti, ampak kot spalnonaseljskim vozačem se nam Bicikelj za vizitacijske kroge po ljubljanskih oštarijah zdi kaj prikladna pogruntavščina) po grlu najprej požgečkali mehurji perriera, nato pa smo, še med prebiranjem dovolj pestrega, a obvladljivega jedilnika, zagriznili v sicer podarjene, pa vendarle mačehovsko tanko odrezane rezine francoske štruce z namazom iz niških (iz Nice, ne iz Niša) oliv.

In nato smo sedli na vlakec francoskih bolj ali manj atraktivnih in bolj ali manj korektno pripravljenih klasik. Listnata solata si je nadela pokrov iz vročega in lepo popečenega kolutka kozjega sira, a je bila prelita z nepotrebnim pocenskim balzamičnim kisom. Kolerabna juha je bila sicer splenjena iz dnevnega menija, toda vseeno ji je manjkalo značaja, hrbtenice, koncepta, česarkoli. Podobno neopazno je v nepovrat krenil koktajl kozarec, napolnjen z avokadom in rakovico. Pravega veselja je bil tako spočetka deležen le oni (ime mu je Srečko, da boste vedeli), ki je bil naročil prikupno kastrolico s kreftnim stewom iz s smetano povezanih polžev in jurčkov. Isti srečni lik je bil nato deležen močne, spasirane ribje juhe, postrežene s krutoni in sirom in z vsem, kar sodi zraven. V drugem zamahu se je sreča držala tudi pisca, ki se je navdušil nad konstitucijo in okusom popečene hobotnice na paprični podlagi, a kaj, ko je isto omako in skorajda identično podlago opazil na sosednjem krožniku, ki je sicer nosil čisto drugo ime: jakobove pokrovače z julliene zelenjavo in zelišči. Mar se tu ista reč prodaja pod različnimi imeni? In ali ne bi bilo, glede na razmerja, v imenu jedi terina iz račjih jeter z jasminom na solati na prvo mesto pravilneje postaviti to slednjo?!

No, zamera ni bila prav huda, sploh pa ne pri Srečku, ki je v tretji rundi spet upravičil svoje ime s konkretno zloženko izmenjujočih se plasti popečenih rezin jabolka in račjih jeter, lepo sporcioniran pečen zajec v kopeli iz grobe francoske gorčice in v spremstvu krompirjevega polpeta ter maslen morski list po mlinarsko pa sta dobila enako oceno kot celoten obrat (glej desno spodaj). Ko so v isti rang padle še sladice - crème brulee, čokoladni fondant (for the record: u nulo, s še tekočo sredico), čokoladna pena in malinova pita, je bil zaključni verdict kot na dlani: Bon appetit je korekten francoski obrat, ki mu ne bi škodilo malo več ambicije in kakšen korak naprej od že predelanih klasik.