Prekletstvo belega zlata

Nekdanji voditelj Sovjetske zveze, katere del je bil tudi Uzbekistan, Josif Visarijonovič Stalin, je že pred drugo svetovno vojno odredil, da je treba vodo dveh največjih rek v srednji Aziji, Amu Darje in Sir Darje, ki sta napajali Aralsko jezero, nameniti za namakanje polj bombaževca. Po vojni se je tako začel eden najobsežnejših poskusov v zgodovini človeštva - spreminjanje ogromnih puščavskih območij v polja za pridelovanje zelo žejne rastline. Po podatkih Svetovne banke je v Uzbekistanu za vsak kilogram obranega bombaža izgubljenih 20.000 litrov vode, saj zaradi slabo zgrajenega in nevzdrževanega namakalnega sistema 60 odstotkov vode, napeljane iz rek, ne doseže polj. Stalinov projekt je zajel več držav, poleg Uzbekistana še Turkmenistan, Kazahstan in Tadžikistan, in leta 1970 je srednjeazijska regija postala največji pridelovalec bombaža na svetu s pridelkom 2,3 milijona ton. Toda zniževanje gladine Aralskega jezera, ki danes obsega le še 15 odstotkov svoje nekdanje velikosti, je že takrat napovedovalo katastrofo in opozarjalo, da takšno izkoriščanje narave ne more trajati v nedogled in ostati brez trpkih posledic.

Leta 1989 je komunistična partija v Moskvi imenovala Islama Karimova za voditelja Sovjetske socialistične republike Uzbekistan. Dve leti kasneje je postal predsednik „demokratičnega“ in neodvisnega Uzbekistana in do danes ostaja na čelu države. Najpomembnejša zapuščina poleg diktature, ki jo je podedoval iz sovjetskih časov, je bombaž. Režim Karimova je življenjsko odvisen od izvoza bombaža, zato je z leti državo spremenil v novodobno fevdalno posest, kjer vladata represija in suženjstvo. Nešteto Uzbekistancev, med njimi tudi mladoletni šolarji, mora vsako jesen obirati bombaž na neštetih poljih, ki se raztezajo na 1,47 milijona hektarjev. Vsako leto je po podatkih mednarodnih človekoljubnih organizacij več kot dva milijona ljudi prisilno mobiliziranih za delo na poljih; to je okrog 10 odstotkov celotnega prebivalstva. Šole so tedaj prazne, zdravnikov ni v ambulantah ...

Nasilje

Režim Karimova vztraja, da pri obiranju bombaža ne sodelujejo otroci in da nihče ne dela pod prisilo; ljudi naj bi na polja vodila zgolj ljubezen do domovine. Uzbekistan je podpisnik mednarodne konvencije o pravicah otrok in je pred leti zaradi ponavljajočih se kritik sprejel še zakon, ki prepoveduje otroško delo. V državi sicer obstaja marsikatera demokratična prvina, težava je le, ker obstaja samo na papirju. Kot denimo svoboda govora ali večstrankarska ureditev. Stvarnost je seveda drugačna in pogosto absurdna. Na predsedniških volitvah leta 2000 je Karimov resda imel protikandidata, profesorja marksistične zgodovine Abdulhafiza Džalalova, a kaj ko je še ta javno razglašal, da bo glasoval za Karimova. Resnični opozicijski voditelji so v pregnanstvu in svoboda govora z njimi. Surovost režima pa se je najnazorneje pokazala 13. maja 2005, ko je vojska v mestu Andižan na vzhodu države pobila 700 mirnih protestnikov.

Vsako leto je po podatkih mednarodnih človekoljubnih organizacij približno 10 odstotkov prebivalstva prisilno mobiliziranega za delo na poljih. Šole so tedaj prazne, zdravnikov ni v ambulantah ...

Mednarodne naravovarstvene in človekoljubne organizacije v svojih poročilih Uzbekistan imenujejo „država sužnjev“, saj nekateri ljudje tam nimajo zagotovljenih temeljnih človekovih in državljanskih svoboščin. Ko pride čas obiranja bombaža, ljudje, ki so določeni za delo, ne morejo ostati doma, sicer tvegajo zapor, mučenje in celo smrt. Gre za suženjstvo, ker obiralci zaslužijo pet evrov na mesec, pogosto pa niti to ne, saj jim denar odvzamejo, češ morajo z njim poravnati stroške za hrano in organizirani prevoz. Tudi otroci, stari komaj kaj več kot pet let, morajo delati na poljih in številni ne delajo samo jeseni, temveč prav tako čez leto, ko je treba pleti. Po Unicefovih podatkih je 22,6 odstotka uzbekistanskih otrok, starih od pet do 14 let, vsaj enkrat že delalo na poljih bombaževca, pri čemer so vsakič izgubili skupno tri mesece šolskega obdobja. So pa zato dobili dva evrska centa za vsak kilogram obranega bombaža - če so imeli „srečo“, seveda. Dogaja se namreč tudi, da otroci na poljih umirajo zaradi izmučenosti, podhranjenosti, tepeža nadzornikov in bolezni. Mnogi spijo v barakah brez oken in vrat in včasih - da bi bila stvar do konca absurdna - v šolah.

Paradoksalno, a za časa Sovjetske zveze je bilo bolje. Približno polovica bombaža je bila obrana strojno, toda ti stroji danes v glavnem stojijo. Režim ne vlaga v vzdrževanje, zato se znatno povečuje odstotek človeške, suženjske delovne sile; danes že presega 90 odstotkov. V poročilu „Belo zlato: resnična cena bombaža“, ki ga je pripravil Environmental Justice Foundation (EJF), kmetje navajajo, da skorajda ne smejo pridelovati drugih poljščin, vse površine so namenjene bombažu in zaradi tega ter suženjstva, ki so mu izpostavljene njihove skupnosti, pravijo, da „živimo nekje med življenjem in smrtjo“. Kot ugotavlja tudi Mednarodni denarni sklad, bi bila agrarna reforma nujna za zvišanje življenjske ravni kmečkega prebivalstva, a je ne izpeljejo. Režim ima prerad svoje belo zlato.

Dobički

Kajti belo zlato je njegovo. Uzbekistan je razdeljen na 13 regij in Karimov osebno imenuje njihove voditelje, hokime. Vsakemu hokimu je zapovedana letna kvota bombaža, ki jo mora dostaviti režimu v Taškentu. Od tega so odvisni njihovi položaji, in dokler dostavljajo belo zlato, jim je vse drugo spregledano, od korupcije do nasilja. Hokimi svoje regije upravljajo povsem fevdalno. Posamezni kmetje, ki pridelujejo bombaž, niso dosti na boljšem od sužnjev, poslanih na ogromna polja pod neposrednim nadzorom države. Po zakonu so dolžni ves bombaž prodati lokalnim zbiralnicam, ki jih nadzirajo režimski ljudje, podrejeni hokimom in Taškentu. Kakor obiralci bombaža pogosto ne dobijo ničesar ali pa le prgišče evrov, je tudi plačilo, ki ga dobijo kmetovalci za bombaž, popolnoma neprimerno in bolj kot karkoli drugega simbolično; nič nenavadnega ni niti to, da zamuja celo po več let. Ker kmetje pogosto ves denar porabijo za to, da zagotovijo naslednjo letino bombaža, delajo tako rekoč zastonj in se preživljajo z vrtninami, ki jih gojijo ob domovih.

Drugače je na vrhu, tam preštevajo vrtoglave dobičke. Z izvozom bombaža v svet režim vsako leto zasluži okrog milijardo evrov in trgovanje z belim zlatom prinaša 60 odstotkov njegovih prihodkov v trdni valuti. V središču bombažnega imperija Islama Karimova je podjetje Uzkhlopkoprom (UKP), ki je v 51-odstotni državni lasti. UKP ves zbrani bombaž pošlje naprej trem trgovskim podjetjem: Uzprommashimpeksu, Uzmarkazimpeksu in Uzimterimpeksu. Delo vseh štirih nadzira ministrstvo za zunanje gospodarske odnose, naložbe in trgovino, vendar so posli odprti tudi za najtesnejše sodelavce režima. Eden izmed njih je denimo vodja Urada za nacionalno varnost Rustam Inojatov, ki mu človekoljubne organizacije očitajo soodgovornost za pokol protestnikov v Andižanu. Prek družinskega podjetja Baltsia Inojatov kupuje bombaž naravnost od UKP-ja in ga nato izvaža v baltske države, s čimer služi na desetine milijonov evrov. Seveda ni edini, celoten režim se okorišča s sužnjelastniško ureditvijo; denar gre v zasebne žepe, hkrati pa je namenjen tudi ohranjanju represije nad celotnim prebivalstvom.

Z izvozom bombaža v svet režim zasluži vsako leto okrog milijardo evrov in trgovanje z belim zlatom prinaša 60 odstotkov prihodkov v trdni valuti.

Po navajanju EJF-ja je Evropa (EU in Švica) eden glavnih kupcev uzbekistanskega bombaža, vrednost trgovine s to surovino naj bi znašala dobrih 300 milijonov evrov na leto. Poleg tega je režim Karimova začel pozivati „zahodne partnerje“, naj vlagajo v razvoj uzbekistanske tekstilne industrije in mnogi so se odzvali klicu po hitrem zaslužku. Leta 2005 je režim v hotelu Intercontinental v Taškentu sklical mednarodno poslovno konferenco, ki se je je udeležilo okrog 250 delegatov, v glavnem predstavnikov finančnih ustanov in 190 podjetij iz vsega sveta. Tam so imeli priložnost slišati, da Uzbekistanci delajo za okrog 15 evrskih centov na uro brez nadležnih pravic, tuja podjetja pa bodo uživala vso naklonjenost režima, k čemur sodi tudi oprostitev od številnih davkov. Predstavniki turško-uzbekistanskega podjetja Bursel Tashkent Textile (BTT) so iz prve roke potrdili, da se poslovanje v Uzbekistanu splača. Sama Evropska banka za obnovo in razvoj je pomagala pri ustanovitvi tega podjetja z 10 milijoni evrov posojil, pri čemer je menila, da bo BTT deloval kot svetilnik za druge investitorje pri nadaljnjem vlaganju v uzbekistansko tekstilno industrijo. Kajti očitno niti največja naravna katastrofa niti največji novodobni sužnjelastniški sistem na svetu ne smeta stati na poti zaslužku.