Cena kolateralne škode

Uboj 24 pakistanskih vojakov v sobotnem napadu Natovih helikopterjev na njihovo postojanko ob meji z Afganistanom je pretrgal odnose med Islamabadom in Washingtonom. Pakistanska vlada je zaprla mejo za Natove konvoje, ki oskrbujejo tuje sile v Afganistanu. Poleg tega je ukazala osebju Cie in ameriške vojske, da v dobrih dveh tednih zapusti oporišče Šamsi na jugu Pakistana, od koder vzletajo vojaška brezpilotna letala, ki že od 2004 sejejo smrt po pakistanskih plemenskih območjih na meji z Afganistanom. Pakistanci namreč zamerijo Washingtonu tudi to, da je velik del njihove države spremenil v nekakšen „Divji vzhod“, kjer se ameriška vojska igra edinega šerifa. Njena brezpilotna letala, figurativno rečeno, letijo visoko nad normami mednarodnega prava, ko odmetavajo bombe na lokalne skupnosti in pri tem pobijajo na ducate ljudi, tudi popolnoma nedolžne. Eden grozljivejših primerov je bilo bombardiranje šole v kraju Čenegaj leta 2006, ko je bilo ubitih 80 civilistov, od tega 69 otrok. Za ta pokol - kot za številne druge - ni odgovarjal nihče.

Spomnimo se, posredovanja z brezpilotnimi letali je odredil prejšnji ameriški predsednik George W. Bush s soglasjem tedanjega pakistanskega diktatorja Perveza Mušarafa. Barack Obama je nato število teh napadov občutno povečal kljub opozorilom novih pakistanskih oblasti, da brezpilotna letala napravijo več škode kot koristi in bi jih bilo treba odpoklicati. Zaradi bombnih napadov na (pogosto civilne) pakistanske cilje so se radikalizirale številne plemenske skupnosti, širom po državi so izbruhnili množični protesti. Tudi Islamabad je ameriško ignoranco in zanikanje civilnih žrtev razumel kot žalitev in nadaljnja bombardiranja vse bolj dojemal kot kršenje pakistanske suverenosti.

Brezpilotna letala so v zadnjih sedmih letih ubila že več kakor 2300 ljudi, ugotavlja britanska nevladna organizacija The Bureau of Investigative Journalism (BIJ), ki ji pakistanski prostovoljci pomagajo spremljati dogajanje na terenu. Od tega jih je bilo 781 identificiranih kot civilne žrtve, med njimi 175 otrok. A to po vsej verjetnosti niso popolni podatki. Številna plemenska območja so težko dostopna, celotno ozemlje pa je preveliko, da bi lahko učinkovito spremljali dogajanje. Prostovoljcev ni dovolj in nekateri med njimi so bili med delom tudi ubiti. Ameriški raziskovalni novinar Pratap Chatterjee je v pogovoru za spletni medij Democracy Now opisal primer 16-letnega pakistanskega fanta Tarika Aziza. V začetku novembra je postal prostovoljec, ker je brezpilotno letalo ubilo njegovega mlajšega bratranca. V prvih nekaj dnevih opravljanja dela je bil ubit tudi Tarik. Chatterjee je ob tem izrazil dvom, da se agenti Cie in ameriški vojaki potrudijo identificirati tarče, „raje se odločijo za to, da jih ubijejo“.

Obamov svetovalec za boj proti terorizmu John Brennan je v izjavi za ameriške medije junija letos zatrdil, da brezpilotna letala že eno leto niso ubila nobenega civilista. A to ni res, opozarjajo v organizaciji BIJ, kjer imajo samo za letos podatke o desetih bombardiranjih, v katerih so bile tudi civilne žrtve, vseh skupaj 45. Iz tega je mogoče sklepati, da število ubitih civilistov upada, a to še zdaleč ne pomeni, da „nedolžni ljudje, ženske in otroci, niso ogroženi“, kot trdi Brennan. Washington zagotavlja, da je v vseh teh letih v napadih brezpilotnih letal življenje izgubilo le približno 50 nedolžnih ljudi, to pa je po mnenju organizacije BIJ grobo ponarejanje dejstev. Ameriška vojska civiliste prikazuje kot skrajneže ali njihovo smrt preprosto zanika. Toda s tem si ne dela nobene usluge na dolgi rok. Poskuša se umakniti iz afganistanske vojne, hkrati pa si s svojimi dejanji v Pakistanu zgolj odpira novo bojno polje oziroma krizno žarišče, ki ga bo, ko se bo razplamtelo in povsem ušlo izpod nadzora, precej težko pogasiti.