Kriza evra: Nad breznom

Evropa in z njo vred razviti svet se pripravljata na najslabši možni scenarij: propad evra in hude posledice, ki bi temu sledile. Dolžniška kriza v območju evra se namreč širi tudi na zdrave države. Nemčija je tako nedavno doživela najslabšo dražbo državnih obveznic po letu 1999. Neprodana je ostala več kot tretjina desetletnih obveznic. V težavah že nekaj časa niso več le obrobne države, Grčija, Portugalska in Irska, temveč tudi osrednje države, predvsem Italija, Španija in Francija, pa tudi Madžarska in Belgija. Poleg tega pod pritiskom niso le države, pač pa tudi mehanizmi, ki so jih države ustanovile za pomoč pri težavah.

Obresti na desetletne obveznice Evropskega začasnega reševalnega mehanizma (EFSF) so v dveh mesecih s 3,68 odstotka zrasle na 3,88 odstotka. Vse več je glasov, da območje evra ne more preživeti in da lahko obstane zgolj kot skupnost nekaj močnejših članic. Stanje je še toliko bolj nepredvidljivo, ker kaže, da smo blizu nove recesije. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj napoveduje, da bo prihodnje leto za javne finance leto suhih krav. Rast bo vse nižja, brezposelnost pa se bo še povečevala.

„Preživljamo zelo težke čase, lahko bi celo rekli, da smo v kritičnem trenutku, saj se razmere v območju evra hitro slabšajo, politične odločitve pa so še vedno za dogodki, ne le v območju evra, ampak tudi v ZDA,“ opozarja glavni ekonomist OECD Pier Carlo Padoan. „Morebitno poslabšanje razmer večjih razsežnosti bi najverjetneje v recesijo pahnilo celotno območje OECD, saj bi se gospodarska aktivnost v ZDA in na Japonskem precej zmanjšala, padanje bruto proizvoda v območju evra pa bi se še okrepilo in podaljšalo. Nujna je torej hitra in odločna akcija, da bi se izognili najhujšemu.“ Vodilni evropski politiki sicer obljubljajo odločnejše ukrepanje, a rezultata ni. To pa močno načenja zaupanje finančnih trgov v zmožnost vlad, da se učinkovito spopadejo z izzivi. Zdi se, da vsi čakajo le še na to, kaj bo naredila Nemčija. Nemška kanclerka Angela Merkel je kot rimski cesar v Koloseju: če prst obrne navzgor, bo evro rešen, če ga obrne navzdol, evru ni več pomoči.

Če Nemčija in Evropska centralna banka ne bosta hitro ukrepali, se bliža zlom evra, svari tednik Economist. Med svetovnimi voditelji je vse več takšnih, ki v ECB vidijo zadnjo rešilno bilko za prezadolžene države z evrom. Padoan pravi, da je ECB edini učinkoviti operativni instrument, ki ga imajo države z evrom na voljo za to, da bi ustavile širjenje krize. V zadnjih dneh so k večji vlogi ECB pri reševanju krize pozvali ameriški predsednik Barack Obama, britanski premier David Cameron in novi španski premier Mariano Rajoy. Vendar ECB ostaja gluha za vse pozive, naj postane posojilodajalka v sili najbolj ranljivim državam z evrom, naj torej začne množičneje na primarnem trgu odkupovati njihove državne obveznice. ECB sicer že od maja lani kupuje državne obveznice ranljivih evropskih držav. Doslej je za nakup grških, portugalskih in španskih obveznic porabila že 190 milijard evrov, res pa je, da je obveznice kupovala le na sekundarnem trgu in še to v omejenem obsegu. Centralne bančnike pred odločnejšo akcijo zadržuje strah, da bi to povzročilo moralni hazard, ko države ne bi čutile več tržnih pritiskov k reformam, bojijo pa se tudi rasti inflacije in izgube ugleda ECB kot institucije. Kupovanje državnih obveznic na primarnem in sekundarnem trgu bi po njihovem mnenju pomenilo pretesno povezanost med monetarno in fiskalno politiko. Vztrajajo, da morajo težave s fiskalno politiko reševati države same in da denarna politika tu nima kaj početi. A ob vse slabših razmerah se mnogi sprašujejo, zakaj se ECB ne more zgledovati po ameriški centralni banki FED.

Problem je, da evropska in ameriška zgodba nista povsem primerljivi. FED kupuje ameriške državne obveznice predvsem zato, da z denarjem poplavlja domačo ekonomijo. Nakupa torej ne izvaja, da bi z njim financirala vladno zadolževanje, saj je svetovno povpraševanje po ameriških državnih obveznicah navkljub visoki ravni ameriškega javnega dolga še vedno veliko. Če bi ECB jamčila za obveznice vseh držav evroobmočja, bi s tem izgubila politično neodvisnost. Ko namreč ena od držav ne bi bila več sposobna odplačati svojih dolgov, bi bila ECB takoj prisiljena odpisati njene obveznice. ECB bi tako pravzaprav postala izvajalka transferne unije. Uresničil bi se torej scenarij, ki se mu nemška vlada skuša na vso moč izogniti.

Nemška kanclerka Angela Merkel je kot rimski cesar v Koloseju: če prst obrne navzgor, bo evro rešen, če ga obrne navzdol, evru ni več pomoči.

Če ECB ne popusti, kaj je alternativa? Evropska komisija predlaga izdajo skupnih evroobveznic, vendar Nemčija v to možnost vsaj za zdaj noče privoliti, ker bi to občutno podražilo njeno zadolževanje, predvsem pa ker noče prevzeti kolektivnega tveganja za celotno območje evra. Nemčija od držav na obrobju pričakuje, da bodo ne glede na ceno za njihove državljane sprejele še globlje varčevalne ukrepe, ne pa da bodo spet postale razsipne, kar bi tvegali z izdajo evroobveznic. Nemški minister za gospodarstvo Philipp Rösler je predlog o uvedbi evroobveznic označil kot popolnoma neodgovoren. „Za Evropo bi to pomenilo, da finančni dolg postane kolektiven, pritisk na zadolžene države, da konsolidirajo svoje proračune, pa bi izginil.“ Za seboj ima javnost, saj po anketah skoraj 80 odstotkov Nemcev uvedbi evroobveznic nasprotuje.

Sebičnost gospodarsko najmočnejše evropske države je okrcal evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn, češ da s svojimi nepopustljivimi stališči narekuje reševanje dolžniških težav v območju evra, z nasprotovanjem večji vlogi ECB pri reševanju dolžniške krize in uvedbi skupnih evroobveznic pa vnaša nov nemir na finančne trge. A Nemčija se kljub močnim pritiskom ne vda. Novi predsednik nemške centralne banke Jens Weidemann trdi, da jedro evroobmočja še ni ogroženo, ker da obresti še niso posebno visoke. Majhnemu zanimanju za nemške obveznice po njegovem ne bi smeli pripisovati prevelike teže. V razpravah naj bi bilo veliko pretiravanja, saj se „takoj, ko se kje zvišajo obresti, začne napovedovati konec sveta“. Meni, da celo Italija lahko še nekaj časa živi z več kot sedemodstotnimi obrestmi na dolgoročne državne obveznice. Toda nemški optimizem ni nalezljiv. „Videti je, da so se začeli zadnji dnevi evra, kakršnega poznamo,“ trdijo analitiki švicarske banke Credit Suisse. „Na kratek rok tega ne morejo spraviti v red ECB ali nove vlade Grčije, Italije ali Španije. Gre za to, da trgi potrebujejo kredibilna znamenja o proračunski in politični uniji, še preden se sploh lahko dogovorijo o spremembah pogodb.“ V prihodnjih tednih analitiki pričakujejo resne pretrese, ki jih po njihovem ne more preprečiti niti morebitno znižanje obrestnih mer. „Na kratko: usoda evra se bo kmalu določila.“ Da je situacija skrajno resna, dokazuje ravnanje britanskega ministrstva za zunanje zadeve, saj je to že pripravilo preventivni načrt za primer morebitnega propada evra. Veleposlaništva in konzulate so opozorili, naj se pripravijo na različne scenarije, vključno z množičnimi izgredi in množičnim odpuščanjem, banke pa naj se pripravijo na kaos na finančnih trgih.

Nemčija seveda skupnih evroobveznic ne zavrača za zmeraj. Pripravljena bi jih bila podpreti pod pogojem, da se pred tem postavijo temelji fiskalne unije, česar pa ni mogoče izpeljati brez spremembe lizbonske pogodbe. Kanclerka Merklova taktizira, a tokrat ni nujno, da se ji bodo načrti izšli, saj točka preloma še nikoli ni bila tako blizu. Če bi do zloma evra res prišlo, bi bila cena visoka za celoten svet, tudi za Nemčijo.

Kaj torej ostane Nemcem? Na voljo imajo samo dve možnosti: da se resno vržejo v reševanje evra ali pa se evru odpovedo, kar ni ravno dobra alternativa, saj je imelo prav nemško izvozno usmerjeno gospodarstvo od skupne valute ogromne koristi. Poglejmo. V obdobju 1993-1999 je nemški izvoz zrasel za okoli tri odstotke, v obdobju 1999-2003 za 6,5 odstotka, v obdobju 2003-2007, dve leti potem, ko je Nemčija uvedla evro bankovce in kovance, pa je narasel kar za devet odstotkov. Po analizi investicijske banke KfW, ki je v lasti nemške zvezne države, je Nemčija samo v zadnjih dveh letih na račun skupne valute ustvarila od 50 do 60 milijard evrov dobička. Evro se ji je odlično obrestoval. Če bi močna država, kot je Nemčija, zapustila območje evra in se vrnila k nekdanji nacionalni valuti, bi njene sedanje konkurenčne prednosti zelo hitro izpuhtele, saj bi vrednost nemške marke močno apreci­irala glede na evro. Nemški izvozni artikli bi se občutno podražili, Nemčija pa bi se lahko kar poslovila od svoje izvozno usmerjene industrije, opozarja glavni ekonomist banke UBS Stephane Deo. Po izračunih nemškega ekonomista Dirka Meyerja bi skupni stroški morebitnega izstopa Nemčije iz območja skupne valute znašali od 250 do 340 milijard evrov ali kar 10-14 odstotkov nemškega BDP-ja. Razpad območja evra pa bi prinesel še številne druge težave: od padca borznih cen do potrebe po dodatnem reševanju evropskih bank. Ekonomska škoda v prvih dveh letih po razpadu območja evra bi po mnenju mnogih ekonomistov močno pretehtala nad dolgoročnimi prednostmi tovrstne odločitve. Prav zato je tako pomembno, da evropski politiki ukrepajo hitro in predvsem čim bolj drzno.