Zadnji Jugoslovan, Ante Marković

Ante Marković se je rodil 25. novembra 1924 v Konjicu v Bosni in Hercegovini. V Zagrebu je leta 1954 diplomiral na elektrotehnični fakulteti. Med letoma 1986 in 1988 je bil predsednik predsedstva Socialistične republike Hrvaške. Po kolektivnem odstopu zvezne vlade Branka Mikulića 30. decembra 1988 - prvem v zgodovini socialistične Jugoslavije - je Marković s slovensko podporo postal novi zvezni premier in začel gospodarske reforme. Med zahodnimi državniki je hitro postal priljubljen, v njem so prepoznali edinega jugoslovanskega politika, ki bi med nacionalističnimi voditelji lahko reformiral in ohranil Jugoslavijo. Če bi bile gospodarske in politične reforme uspešne, so mu obljubljali hitro vključitev Jugoslavije v tedanjo Evropsko skupnost.

Marković se je reform lotil korenito, skozi skupščino mu je že na začetku mandata uspelo spraviti sveženj zakonov, ki so vodili v tržno gospodarstvo. Ob pomoči zahodnih držav in s podporo tujih finančnih ustanov je do konca leta 1990 že dosegel nekaj uspehov, saj se je zunanja likvidnost Jugoslavije popravila, devizne rezerve so dosegle 5,8 milijarde dolarjev, skupni dolg pa je bil zmanjšan na 16,2 milijarde dolarjev. Celovit Markovićev program bi moral zagotoviti kar najpopolnejše funkcioniranje trga blaga, kapitala in dela, za kar pa bi bilo treba izvesti tudi politične reforme in vzpostaviti pravno državo (med drugim razdelitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno). Reforma naj bi zagotovila enakopravnost vseh oblik lastnine, opredelila naslovnika lastnine in omogočila transformacijo ene oblike lastnine v drugo. Monetarna politika naj bi se ločila od fiskalne in kreditne funkcije. Zato bi morali doseči samostojnost NBJ in njenega guvernerja pri vodenju monetarne politike, enoten davčni sistem in osnove davčne politike na ravni federacije. Plače naj se ne bi povečevale. Ker je najhujši problem gospodarske politike ostajala inflacija, ki je v tistem času znašala okrog 2700 odstotkov, je Marković izvedel denominacijo in tečaj dinarja vezal na nemško marko v razmerju 1 : 7, zaradi česar je postal najbolj priljubljen jugoslovanski politik. Tako je tudi vrnil nekaj dostojanstva Jugoslovanom, ki so s konvertibilnim dinarjem nekaj mesecev lahko znova množično kupovali v tujini. Hkrati je tudi zamrznil cene v elektrogospodarstvu, naftni industriji, črni in barvni metalurgiji, železniškem transportu, cene premoga, PTT-storitev, zdravil in komunalne infrastrukture.

Čeprav je bil Marković velik optimist, se je zavedal velikih težav, ki so bile tako materialne kot politične narave. Raven družbenega proizvoda Jugoslavije je bila pod 3000 dolarji na prebivalca, velik del tega pa je šel za odplačevanje obresti od dolgov in glavnic; ni bilo dovolj akumulacije (to bi lahko pridobili le s tujimi vlaganji). Reformo je oteževala tudi gospodarska struktura, ki je imela velik presežek zaposlenih, nizko produktivnost in je bila zasnovana predvsem na velikih nefleksibilnih podjetjih, ki niso bila zmožna učinkovito spremljati sprememb na svetovnem trgu. Trgovina je bila povsem neprilagojena tržnim osnovam gospodarjenja. Jasno je bilo, da bo treba nujno likvidirati številna podjetja, kar bo za seboj potegnilo povečevanje brezposelnosti in s tem velike socialne pretrese.

Hujše od gospodarskih pa so bile politične ovire. Jugoslavijo je obvladovala ideološko zadrta politična nomenklatura, miselno in eksistenčno vezana na socializem enopartijskega tipa, ki je odločilno vplivala tudi na gospodarstvo in ni želela reform. Poleg tega so bila nacionalna nasprotja že tako zaostrena, da je država kot celota delovala samo še navzven.

Markovića je zelo hitro začel minirati Milošević, proti kateremu mu ni uspelo najti učinkovitih ukrepov ne na ekonomskem in ne na političnem področju. V prelomnem času Markovićevih reform v začetku leta 1991 so srbske oblasti iz primarne emisije Narodne banke Jugoslavije preprosto vzele 1,4 milijarde dolarjev za plače in pokojnine, s čimer si je Milošević hotel kupiti volitve. Marković je ostal nemočen.

Odnos med Slovenijo in Markovićem je bil ambivalenten. Slovenci so ga v bistvu predlagali za premiera, predvsem iz bojazni, da te funkcije ne bi zasedel Milošević. Zato so ga sprva tudi podpirali, potem pa so zaradi bojazni pred centralizacijo in popuščanjem Miloševiću podporo vedno bolj umikali. Motila jih je tudi možnost za organizirano, zavestno in načrtno prerazdeljevanje vseh notranjih in še večjega (dodatnega) dela zunanjih dolgov, niso se strinjali z Markovićevo tezo o Jugoslaviji kot konvoju, ki potuje tako hitro, kot potuje najpočasnejša ladja. Velik del Demosa se tudi ni strinjal z njegovo privatizacijsko politiko, ki je deloma temeljila na notranjem odkupu.

V odnosih med Slovenijo in federacijo se je začela in nato stopnjevala tudi carinska vojna, ki je na koncu pripeljala do oboroženega posega JLA v Sloveniji. Vse republike so sicer že leta 1990 z „gusarskimi postopki“ velik del sredstev od zveznih carin zadrževale zase. To so storile tako, da so pri sredstvih, ki so jih špediterji nakazali republiškim izpostavam SDK, enostavno prečrtale številko računa zvezne države in napisale številko računa svojega ministrstva za finance. To je zvezni izvršni svet s kontrolami carin, finančnih služb in SDK hitro ugotovil in v javnost poslal tudi dokumente o tako prirejenih vplačilih. Slovenija sicer na tak način ni oškodovala države, kar je priznaval tudi zvezni izvršni svet, pač pa je na temelju lastne zakonodaje zvezni državi vplačevala carine in druge prihodke v odstotkih, ki jih je sama izračunala. Ti so bili sicer manjši, kot je zvezni izvršni svet pričakoval, vendar se je glede na goljufije, ki so se dogajale po drugih republikah, vlada s tem sprijaznila, saj je bil priliv vsaj transparenten, Slovenija pa poleg Hrvaške največja vplačnica. Zadeve so se zaostrile, ko je slovenska skupščina 1. aprila 1991 sprejela zakon o proračunu, po katerem so vsi prihodki od carin šli v republiški proračun, za zvezni proračun pa je izračunala trikrat manjšo vsoto od dotedanje. To naj bi tudi v celoti plačevala po načelu kotizacije. Podružnice SDK v Sloveniji carin niso več vplačevale na račun zvezne SDK, priliv iz Slovenije pa se je takoj zmanjšal za 30-50 odstotkov. Že tedaj, torej aprila, je zvezni izvršni svet zato sprejel odlok o upoštevanju predpisov pri plačevanju carine. V njem je bilo določeno, da morajo državljani in podjetja v Sloveniji carino plačati v gotovini, tako zbrani denar pa bi se s helikopterji odvažal v Beograd. Za izvedbo tega odloka sta bili pristojni zvezna milica in JLA. Zaradi tehničnih razlogov, kriznih razmer, ki jih je povzročila tedanja blokada zveznega predsedstva (neizvolitev Mesića za predsednika predsedstva), pa tudi zaradi upanja, da se bo Slovenija premislila oz. se bo z njo mogoče dogovoriti, zvezna vlada odloka ni sprejela takoj, ampak šele 20. maja s sklepom, da se začne uveljavljati 28. maja.

Izvedba odloka bi pomenila angažiranje zvezne milice in JLA, s tem pa neizbežno tudi oborožen konflikt mesec dni pred načrtovano osamosvojitvijo Slovenije, torej v času, ko je Slovenija še sprejemala nekatere ključne pravne odločitve, praktične priprave pa so bile najintenzivnejše. Tega se je slovensko vodstvo dobro zavedalo, zato se je v stiski odreklo dotedanji pravni načelnosti in dokaj korektnemu odnosu do Markovića in se odločilo za tipično jugoslovansko taktiko zavlačevanja, sprenevedanja in „nadmudrivanja“. Med drugim je podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk podpisal dogovor, da bo Slovenija carine odplačevala, po vrnitvi iz Beograda pa to javno zanikal. Toda tudi zvezna vlada se je v resnici bala posledic, ki bi jih izvedba odloka lahko prinesla, saj si Marković, ki je še vedno upal v obnovo Jugoslavije, s Slovenijo ni želel dokončnega razhoda.

Državljani bivše Jugoslavije so si zapomnili njegov nasmeh, ko je sredi najhujše inflacije predstavil nov denar, vezan na nemško marko. Za pol leta jim je vrnil dostojanstvo.

Po razglasitvi slovenske samostojnosti je zvezni izvršni svet na seji 25. in 26. junija hkrati z odlokom o zavarovanju meja aktiviral tudi odlok o prisilni izterjavi carine. Odlok je začel veljati 26. junija opolnoči, 27. junija pa se je začela operacija zvezne carinske uprave in JLA. Slednja je odlok izrabila kot legalno pokritje za dolgo pričakovano možnost za napad na Slovenijo. Podporo tovrstnemu „discipliniranju Slovenije“ je Marković videl v izjavah ameriškega zunanjega ministra Bakerja med njegovim obiskom 20. junija 1991 v Beogradu. Najbrž je računal, da bi bilo ob uspešno izvedeni akciji to izhodišče za nova pogajanja o obstoju Jugoslavije. Marković je sicer vložil veliko napora v to, da bi Slovence prepričal, naj ostanejo v Jugoslaviji in podprejo njegove reforme. Razsežnosti ukrepa o zavarovanju meja se je verjetno zavedel šele po Kučanovem nočnem telefonskem klicu: „Najbolj se spomnim telefonskega pogovora s tedanjim predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem in očetovega stavka: „Ne zajebavaj me, Ante, ovdje imamo rat!“ se usodne noči spominja Ana Kučan.

Tudi rodna Hrvaška Markoviću ni bila ravno naklonjena. Tuđman mu je sprva ponujal katerikoli položaj na Hrvaškem, ki ga izbere (razen lastnega, seveda). Ko je Marković to zavrnil in ostal zvest ideji o reformirani Jugoslaviji, pa je cinično izjavil, da bo Markoviću kot elektroinženirju dal novo delo - zamenjeval da bo varovalke v električnih omaricah.

Marković se je za reformirano Jugoslavijo boril do konca. Na brionskih pogajanjih in še pozneje. Njegov poprejšnji poskus, da bi z lastno televizijo (Yutel) in lastno stranko zmagal na zveznih volitvah, ni uspel. Decembra 1991, ko Jugoslavije že ni bilo več, je odstopil in mandat simbolično vrnil jugoslovanskim narodom, saj ga ni imel komu drugemu. A je tudi pozneje, praktično do smrti, deloval v bivšem jugoslovanskem prostoru in kot svetovalec različnih vlad spodbujal vsaj k ekonomski povezavi novonastalih držav.