Kdo bo zunanji minister?

Zdaj, ko vsaj lahko slutimo, koga bo volil deklarirani urbani desničar Marko Crnkovič, ki je v zadnji sobotni prilogi postal celo svetovalec Janeza Janše za odnose z mediji, se lahko samo še vprašamo, koga naj na letošnjih predčasnih volitvah voli deklarirani urbani levičar. Na primer tak kot sem jaz, ki ima na politiko in družbo tudi nekatere konservativne poglede, podobno kakor ima urbani desničar Crnkovič nekatere liberalne. Končno sem dovolj star, da je tudi to mogoče. Torej koga naj volim? Odgovor na to vprašanje je veliko težji, kot se morda zdi na prvi pogled. Najbrž je za deklariranega urbanega levičarja takoj jasno, kdo na njegovi volilni listi nima šans, pa vendar preigrajmo vse opcije. Kdo so torej možni evidentirani kandidati, kot se je temu včasih reklo v nekem drugem sistemu, od koder pa itak izvira tudi večina današnjih kandidatov, vključno s prvo politično simpatijo deklariranega urbanega desničarja Marka Crnkoviča.

Tisti, ki se ga prosto po Harry Potterju ne sme imenovati, a seveda le v povezavi s kakršnokoli afero, je Janez Janša. Sposoben politik, a poln mračnih bremen preteklosti, ki mu jih bodo, vsaj upam, nekoč tudi dokazali na sodišču. Njegov hrvaški brat v orožju, s katerim je tudi Janez Janša sklepal kravje kupčije, v sosednji državi lahko samo čaka na sodbo, ki ga bo, če nič drugega, za vedno odstranila s politike. Z našim Janezom se to nedvomno ne bo zgodilo. Lahko gre v zapor (kjer je enkrat že bil, pa smo ga družno iz njega rešili, čeprav se morda to danes mnogim ne zdi več tako modro), v politično smrt nikoli. Njegova vojska razžaljenih in ponižanih je trdna in neomajna v svojem prepričanju, njegovi oprode so zvesti občudovalci njegovega lika in dela, in nedvomno, pa naj se zgodi karkoli, bo Janez Janša na vsakih volitvah dobil kakšnih 30% glasov. Mojega nikoli.

Če je zame še kaj slabšega od Janše in njegovega videnja sveta kot zarote, je to ideologija Nove Slovenije. Ta, sicer obskurna klerikalna desna stranka agrikulturnega tipa, ima polna usta vrednot, ki se vedno končajo v ksenofobnosti do vsega drugačnega. Torej, Ljudmila in njeni klerikalci mojega glasu prav tako ne bodo videli. Tudi Žerjav, čeprav je čisto spodoben voditelj dokaj konstruktivne stranke, ne bo dobil mojega glasu (pa ne samo zaradi njegovih očal, ki so res grozna). Mojega glasu ne bo deležen niti Virant, ta zlikani (tu dam Crnkoviču prav) mali Janša, ki je sicer všečen, a neoliberalne ideje njegovih resetirancev so pogubne, program pa predlaga prav tiste rešitve, ki bi morale biti preživete in so izvirni greh krize, v kateri živimo.

Nekako na koncu desnega in začetku levega, saj je težko presoditi, ko pa je vedno v vsaki vladi, ostaja le še Karl I. Upokojeni. Ne, tudi ta človek za vse čase in vse vlade, si ne zasluži mojega glasu. Kot deklariranega urbanega levičarja me seveda najbolj zanima, kakšne so možnosti, da namenim svoj glas komu na levi polovici političnega telesa. Pa poglejmo.

Naj ga dam Katarini Kresal in LDS, za katero je najbrž vsakomur jasno, da tokrat parlamentarnega praga ne bo prestopila. Od nekoč največje vladne stranke so postali obrobna strančica, ki ji bo letos očitno uspelo skoraj nemogoče - izpasti iz parlamenta. Ja res, imajo vrednote, ki so v mnogočem tudi moje, a njihovo ravnanje v zadnji vladi, je bilo v marsičem nesprejemljivo in včasih celo škodljivo, za kar pa bodo verjetno sami plačali (pre)visoko ceno. Naj jim dam svoj glas? Verjetno ne.

Za Zares zares ne vem, imeli so dobro ekipo, pametne ljudi, pa so se (kako tipično za Slovence) najprej sprli med sabo, potem pa še s celo vlado. Čeprav, to je treba priznati, so imeli v marsičem prav. Imeli so nekaj dobrih idej, bili so upravičeno kritični, a hkrati kot vladna stranka tudi nekonstruktivni in so zrušili marsikaj tistega, česar ne bi bilo treba. Vem, moral bi gledati naprej, program imajo dober, a imeli so ga tudi pred tremi leti, pa se iz tega ni nič dobrega izcimilo. Naj jim namenim svoj glas. Težko.

Kaj pa Zoran in njegova pozitivna Slovenija? Sprašujem se, zakaj so ga vsega spoštovanja vredne gospe in gospodje prepričali, da kandidira. Je nedvomno sposoben, delaven in učinkovit, kar je dokazal že vsaj na dveh položajih, a hkrati njegove družinske zdrahe z zemljišči in drugimi nepremičninami, mečejo nanj slabo luč. Poleg tega, podobno kot Janša, očitno polarizira slovensko javno mnenje, kar mi ni všeč in za kredibilno vladanje v času krize ne daje ravno dobre popotnice. Če sem odkrit, bi veliko raje, da ostane župan Ljubljane. Je pa res, da je trenutno vedno bolj očitno edina resna leva alternativa desnemu polu. Naj torej volim zanj? Ne vem.

In tako ostane le še SD in njen samovšečni voditelj, človek brez madeža, pošten (kar pa je v politiki, pa tudi v javnosti vse bolj očitno vrlina 2. reda), a hkrati neuspešen voditelj vlade, ki se ji je kot prvi v slovenski zgodovini predčasno iztekel mandat. Pa ne mislim, da je za to Pahor glavni krivec. Sploh ne, saj so ga onemogočali tako lastni partnerji v vladi, da o sindikatih in opoziciji sploh ne govorim. Pahor je pač premehak za prvega med ministri, njegova samovšečnost pa je pregovorna. Jaz sem naredil to in to, jaz sem podpisal to in to, jaz in vedno samo jaz. Kvečjemu še jaz in vlada. Vse to je moteče, poleg tega je tudi v lastni stranki obkrožen z nekaterimi ljudmi, ki jih obvladujejo lobiji, kar se kaže tudi v strankinem programu. Naj torej volim za Boruta, samega proti vsem, nekakšnega slovenskega Don Kihota, ki je že zdavnaj izgubil boj z mlini na veter. Naj dam glas stranki, za katero nikoli prej nisem glasoval. Morda, a v bistvu ne vem.

In kaj še ostane izmed cele kopice bolj ali manj efemernih in neprepoznavnih strank, ki jim je usojeno pobiranje drobtinic. V začetku sem bil skoraj odločen, da bom volil TRS. A kaj, ko so zamočili že pri oddaji kandidatne liste, kako naj bi potem vodili državo. Tudi če bi jim hotel dati svoj glas, ga jim zdaj ne morem, saj jih v moji volilni enoti ni na volilni listi.

Kot vidite dragi bralci, je izbira za deklariranega urbanega levičarja precej težja od izbire deklariranega urbanega desničarja. Ta (v podobi Marka Crnkoviča ali koga drugega) bo nedvomno prej ali slej podlegel glasovom s prižnic ali pa kar osebnim čarom Janeza Janše, zame pa stvar ni tako preprosta. Na volitve bom seveda šel, a komu na politični levici bom zaupal svoj glas, se bom skoraj gotovo odločil šele v samotni tišini volilne kabine.