Vpreženje množice

Predstavljajte si delovno silo, ki je na voljo 24 ur na dan, ki je pripravljena delati za minimalno plačilo ali celo zastonj in ki je tako številna, da skupaj premore vse zahtevane kvalifikacije za izvedbo tako rekoč kakršnekoli naloge. Zagotovo so to sanje marsikaterega podjetnika in mora slehernega sindikalista. S spletom se ta predstava spreminja v resničnost. Zadnja leta je bil podjetniški hit selitev proizvodnje v države z nižjimi standardi in ohlapnejšo delovno zakonodajo ali skoraj brez nje, zdaj pa smo priča ultimativni globalizaciji dela - kdorkoli s spletno povezavo je potencialni delavec. Morda še bolj skrb zbujajoče pa je, da naloge med ljudi vedno pogosteje delijo kar računalniki.

Več glav več ve

Vsaj za zdaj je delovna sila, kakršno smo opisali v uvodu, le manjši sklop internetnega trga dela. Za zdaj prevladujejo poskusi podjetij, da bi čim ceneje prišla do čim dragocenejših zamisli, porojenih v glavah posameznikov v množici, vključeni v medmrežje, ki šteje že več kot dve milijardi ljudi.

Za vpreganje množice na spletu v dejavnost profitnih in neprofitnih organizacij se je v zadnjih letih uveljavil angleški izraz „crowdsourcing“. Gre za zloženko, tvorjeno po zgledu izraza „outsourcing“, ki pomeni stroškovno učinkovito najemanje zunanjih izvajalcev za opravljanje dela, ki bi ga sicer morali opraviti zaposleni v podjetju. Izraz crowdsourcing je leta 2006 prvi zapisal novinar tehnološke revije Wired Jeff Howe, od takrat pa si skuša delež pri izkoriščanju modrosti in časa ljudi iz množice na spletu odrezati vedno več podjetij. Nekatera celo temeljijo na takšnem poslovnem modelu. Spletna stran spreadshirt.net prodaja majice, ki jih oblikujejo obiskovalci strani. Vsak lahko oblikuje svojo linijo majic. Če želi posamezno majico kdo kupiti, jo podjetje natisne, oblikovalec pa dobi določen delež prihodka. Gre torej za podjetje za distribucijo majic, ki je ustvarjalni, torej najdražji del svojega posla zaupalo množici. Spletna stran iStockPhoto je ena od številnih, ki medijskim hišam in drugim povpraševalcem ponujajo fotografije. Te lahko na stran naloži vsak amaterski fotograf, če izpolni nekatera merila kakovosti. In spet, od vsake prodaje gre del prihodka fotografu. Fotografije, ki bi jih pri poklicnem fotografu dobili za kakih 200 evrov, na tej strani dobite za 10 evrov. Družba Procter & Gamble, znana po številnih izdelkih za domačo rabo, je vzpostavila stran InnoCentive.com, na kateri podjetja amaterjem ali strokovnjakom, ki imajo dovolj časa, ponujajo nagrade za inovativne rešitve za težave v proizvodnji. Nagrade so precejšnje, tudi do nekaj deset tisoč dolarjev, a hkrati veliko manjše, kot so po navadi stroški zaposlitve raziskovalnega osebja za rešitev tovrstnega problema. Številne novinarske hiše, tudi pri nas, pozivajo bralce, naj jim pošiljajo svoje amaterske posnetke. Plačilo je po navadi samo zadovoljstvo, da je bil posnetek dejansko objavljen.

Če na vse skupaj pogledamo nekoliko širše, ugotovimo, da se ima pravzaprav velik del največjih spletnih zgodb današnjega časa za uspeh zahvaliti množici. Facebook je življenjsko odvisen od osebnih podatkov, ki jih vnašajo njegovi uporabniki. YouTube živi zaradi videoposnetkov, ki jih nanj naložijo ljudje iz medmrežne množice. Vsi projekti niso donosni. Wikipediji je uspelo in uspeva zaradi zagnanosti ljudi v množici. Navsezadnje vsi odprtokodni projekti, od operacijskega sistema Linux do spletnega brskalnika Firefox, temeljijo na prostovoljnem delu množice ljubiteljskih programerjev, ki jih pri njihovem početju žene zadovoljstvo ob ustvarjanju nečesa velikega in sodelovanju v skupnosti podobno mislečih ter za to ne pričakujejo denarnih nagrad.

A crowdsourcing, kot si ga predstavljajo podjetja, je v svojem bistvu vseeno nekaj drugega. Gre za to, da delo, ki ga navadno opravljajo (dobro) plačani profesionalci, za mizerno ali celo nikakršno plačilo zaupamo množici amaterjev. Uporabniki spletne trgovine Amazon na primer sami pišejo ocene izdelkov. Te so tako verodostojnejše, kot če bi jih pisal plačan profesionalec, pa še brezplačne so. Podjetja ustanavljajo spletne forume, kjer si lahko uporabniki njihovih izdelkov med seboj pomagajo pri odpravljanju težav in s tem zmanjšajo potrebo po servisnem osebju. Spet druga pozivajo stranke, naj jim z nasveti in zamislimi pomagajo pri razvoju novih izdelkov. Pri snovanju novega fiata 500 je italijanski izdelovalec avtomobilov v le nekaj mesecih zbral 170 tisoč različnih idejnih zasnov. Samo zato, ker se je zdelo avtorjem zabavno in izpolnjujoče sodelovati pri nastajanju nečesa tako pomembnega, kot je nov avtomobil, ker so imeli občutek, da njihovo mnenje nekaj šteje, da jih nekdo vsaj posluša, če že ne upošteva. Podjetje za izdelavo čevljev John Fleuvog na svoji spletni strani uporabnikom omogoča, da predlagajo zamisli za nove oblike obutve. Najbolj priljubljene zasnove tudi udejanjijo in prodajajo. Spet avtor ideje ni nagrajen z ničimer drugim kot z zadovoljstvom, da čevelj nosi njegovo ime.

Delovni potrošnik

Delegiranje dela internetni množici potencialnih potrošnikov je samo najnovejši korak v že dalj časa uveljavljeni usmeritvi vključevanja potrošnikov v vrednostno verigo podjetja. Podoba pasivnega potrošnika, ki mu je treba streči na vsakem koraku, je začela bledeti že z uvajanjem samopostrežnih trgovin in prodajnih avtomatov. V restavracijah s hitro pripravljeno hrano delo natakarja opravijo stranke. Pri pohištvu podjetja IKEA kupci opravijo vlogo sestavljavcev pohištva. Navsezadnje tudi kupci v velikih trgovskih središčih sami opravijo vlogo lokalnih distributerjev. Usmeritev v samopostrežni način prodaje se nadaljuje z uvajanjem samopostrežnih blagajn. Podjetja si prizadevajo čim več opravil preložiti na stranke in si s tem zmanjšati stroške. E-bančništvo zmanjšuje obiske v bančnih poslovalnicah, prodaja letalskih vozovnic prek spleta odpravlja potrebo po lokalnih poslovalnicah in osebju v njih. Günther Voss in Frank Kleeman s Tehniške univerze v Chemnitzu ugotavljata, da danes potrošniki postajajo vse bolj podobni sodelavcem, ki prevzemajo posamezne dele proizvodnega procesa, čeprav proces navsezadnje ostaja pod izključnim nadzorom podjetja. Pojavil se je nov tip potrošnika - delovni potrošnik. „Podjetja v svoje strateško načrtovanje premišljeno vgrajujejo komercialno izrabo proizvodne zmogljivosti ljudi, povsem izvzetih iz formalne mreže, ki upravlja uslužbence in dobavitelje družb. Ta razvoj lahko označimo za nadaljnje poseganje kapitalizma v družbeno življenje, ki se ga do zdaj ekonomska racionalnost ni dotaknila,“ ugotavljata. Izraba množice na spletu je del te usmeritve.

Potrošniki postajajo vse bolj podobni sodelavcem, ki prevzemajo posamezne dele proizvodnega procesa. Pojavil se je nov tip potrošnika - delovni potrošnik.

Da so razlogi družb za uporabo množice predvsem ekonomske narave, zelo moti strokovnjaka za internetne tehnologije Vuka Čosića. „Malokatera korporacija v tem vidi tudi prostor za družbeno odgovornost, kar pa je agenda uporabnikov.“ Zanj je crowdsourcing pravzaprav idealna priložnost za prenovo družbenega položaja teh organizacij. „Upam samo, da se to okno ne bo zaprlo, preden bo gospodarstvo doumelo, kaj se pravzaprav pri crowdsourcingu dogaja. To ni kaka velika želja potrošnikov, da bi olajšali življenje korporacijam.“ Kleeman in Voss ugotavljata, da je crowdsourcing dal potrošnikom nov vzvod, prek katerega vplivajo na odločitve družb, vsaj posredno. „Hkrati pa so potrošniki izpostavljeni novi nevarnosti - nevarnosti, da jih bo korporacija izrabila kot poceni dobavitelja dragocenih zamisli brez nadzora nad izrabo teh zamisli.“

Digitalne potilnice

Prevladujoči del uporabe internetne množice za ekonomske koristi organizacij temelji na notranji, intrinzični spodbudi posameznikov. Zunanji spodbujevalci, denimo v obliki nagrad ali denarja, so drugotnega pomena. Vzporedno pa se znotraj internetne množice razvija prav poseben trg dela, ki smo ga omenjali na začetku. Trg majhnih nalog za majhen denar. Največji igralec na tem trgu je za zdaj Mechanical Turk, pogruntavščina družbe Amazon. Stran je zasnovana kot platforma, na kateri se srečujejo potencialni delavci in naročniki. Na njej je vsak trenutek objavljenih več kot 200 tisoč nalog, ki delavcu - za zdaj jih je registriranih približno pol milijona - praviloma ne vzamejo več kot uro časa, nekatere celo zgolj nekaj minut. Plačilo za opravljeno nalogo je mizerno, začne se že pri centu, redko pa preseže dolar. Naloge so večinoma sila nezahtevne. Njihova skupna značilnost je, da računalniki preprosto še niso dovolj podobni ljudem, da bi jih zmogli zadovoljivo opraviti sami. Temu primerno se Mechanical Turk oglašuje s sloganom, da ponuja ’umetno umetno inteligenco’. Lahko gre za prepis nekajminutnega zvočnega posnetka, prepoznavanje besedila, enostavno obdelovanje fotografij, lahko gre za izpolnitev ankete ali samo za klikanje za večanje prometa na posamezni spletni strani.

Zadevo smo preizkusili tudi sami. Med drugim smo za pet centov v neki spletni anketi oddali glas nekemu igralcu ameriškega nogometa v regionalni ligi v ameriški zvezni državi Oklahoma. Za deset centov smo proti računalniku odigrali potapljanje ladjic - v znanstvene namene, naročnik je bila univerza Carnegie Mellon. Cent smo zaslužili s klikom na neko promocijsko spletno stran. Skupaj smo opravili šest nalog, ki so nam vzele dobro uro časa, prinesle pa so nam 48 dolarskih centov zaslužka, kar je približno toliko, kot zaslužijo tekstilni delavci v Indiji ali Bangladešu. Zaslužek izkušenega delavca na Mechanical Turku ni prav veliko višji, najpogosteje se ustavi pri približno dolarju in pol na uro. Glede na to, da lahko za zdaj naloge na platformi objavljajo le organizacije s sedežem v ZDA, je tako nizek zaslužek precej sporen. Minimalna plača v ZDA namreč znaša 7,25 dolarja na uro. Kljub temu delavcev iz ZDA, čeprav v zadnjem času dobivajo vse močnejšo konkurenco iz Indije, ne manjka. Izkaže se, da je za Američane osrednja spodbuda koristno preživljanje prostega časa. Opravljanje preprostih nalog za minimalno plačilo se pač bolj splača in je lahko zabavnejše kot gledanje televizije. Največ jih na teden za takšno delo porabi od štiri do osem ur in zasluži približno pet dolarjev.

Uporaba Mechanical Turka lahko naročnikom občutno zmanjša stroške. Jeff Howe navaja primer podjetja, ki se ukvarja z izdelavo računalniških programov za tehnično pomoč. Del izdelave so po navadi zaupali zunanjim izvajalcem in za vsako dokončano enoto plačali po 2000 dolarjev. Prek Mechanical Turka jim je uspelo najti nekaj primerno kvalificiranih delavcev, le da jim za enako delo plačajo pet dolarjev.

Je to prihodnost dela? Vuka Čosića model Mechanical Turka ne prepriča. Po njegovem pri njem ne moremo govoriti o crowdsourcingu, temveč gre za ’mikro outsourcing’. „Internet je povzročil, da lahko manjše in manjše naloge zaupaš zunanjim izvajalcem, ne da bi te ugonobili stroški logistike.“ Na to se bo treba navaditi. „Ne bi rekel, da je to modna muha, ki bo sčasoma izginila. To bo postalo normalen del te pokrajine. Statistično gledano pa ne vidim, kako bi v doglednem času takšen plačani crowdsourcing postal kaj prida pomemben v primerjavi z industrijo.“

Oblaki nad trgom dela

Obstajajo pa seveda ljudje, ki vidijo razvoj internetnega trga dela precej drugače. Finec Ville Mietinnen je direktor start-up podjetja Microtask. To je zaslovelo z organizacijo projekta crowdsourcinga Digitalkoot, v katerem že več kot 100 tisoč prostovoljcev pomaga digitalizirati arhive finske nacionalne knjižnice. Temelj Microtaska je računalniški program, ki preprosta opravila, kot je prepisovanje besedila, razdeli na naloge, ki trajajo največ nekaj sekund. Ena naloga je tako na primer prepis ene same besede. Računalnik stran besedila razdeli med več deset delavcev, vsak prepiše nekaj besed, računalnik pa jih nato sestavi v celoto. Namesto da bi človek v svoj delovni proces po potrebi vključeval računalnik, računalnik po potrebi v svoj delovni proces vključuje ljudi.

Ko je tehnologija uporabljena za tako plemenit projekt, kot je ohranitev nacionalnega bogastva v digitalni obliki, se zdi super. A Mietinnenova vizija ima tudi ’temnejšo’ stran. V državah tretjega sveta si vzpostavlja delovno silo, ki bo za majhno plačilo opravljala podobne naloge za komercialne naročnike. V nasprotju z Mechanical Turkom želi imeti nad delovno silo popoln nadzor. Sklepa pogodbe s podjetji na Filipinih, Kitajskem in v Indiji. Ne zanima ga, koliko so delavci plačani, saj z njimi ni v neposrednem pogodbenem razmerju. „Razlog za to so predvsem različne davčne in delovne zakonodaje po državah,“ pojasnjuje. Natančno pa ve, kako hitri in učinkoviti so ti delavci, vsakega posebej lahko nadzoruje v realnem času. Prav to je po njegovem ključna razlika in prednost pred Mechanical Turkom. „Mechanical Turk je še najbolj podoben oglasni deski v študentskem naselju. Nanjo lahko prilepiš listek in prosiš ljudi, naj nekaj naredijo. Lahko da bodo to naredili, lahko pa ne. Lahko si bodo čas vzeli takoj, lahko čez nekaj dni. Ko nalogo opravijo, boste lahko zadovoljni z opravljenim ali pa ne. S tako nezanesljivostjo je zelo zelo težko poslovati. Mi strankam zagotavljamo določeno kakovost opravljenega dela v določenem času.“ Ena boljših priložnosti se jim ponuja v digitalizaciji na roko pisanih obrazcev. Ker so naloge razdeljene na tako majhne dele in ker so ti deli razposlani delavcem na različne konce sveta, je Microtask idealno orodje za digitalizacijo občutljivih dokumentov, pri katerih je pomembno varovanje osebnih podatkov. Noben posameznik namreč ne vidi niti cele vrstice, kaj šele celotnega obrazca.

Povprečen zaslužek delavca na portalu Mechanical Turk je 1,5 dolarja na uro. Minimalna plača v ZDA je 7,25 dolarja.

Glede na navedene značilnosti je Microtaskov model težko označiti za primer crowdsourcinga. Sodelovanje ni prostovoljno, delavec nima nikakršne avtonomije, motivacija je izključno denarna. In Mietinnen tega niti ne skriva. Raje uporablja izraz ’delo v oblaku’ (angl. cloudlabour). Zanj je to logično nadaljevanje trenda selitve storitev v oblak. „Stroški informacijsko-tehnoloških podjetij so vse nižji. Ne potrebujete več strojne opreme, programske opreme, vse je v oblaku. Največji strošek so zaposleni. Zdaj se bodo tudi ti selili v oblak.“ Kot napoveduje, bo to korenito spremenilo ne samo informatiko, ampak tudi druge panoge. „Delo v oblaku bo sčasoma obsegalo večino človeških nalog, ki jih je mogoče zaupati zunanjim izvajalcem.“ To se bo, še napoveduje, zgodilo v petih letih. „V oblak je mogoče prestaviti vse, kar ni povezano s fizičnim svetom. Prvi trg, ki je resnično eksplodiral, so prevajalske storitve,“ razlaga Mietinnen.

Najstrašljivejši del njegovega videnja stvari pa pride na vrsto ob vprašanju, ali pričakuje, da se bodo v oblaku kmalu pojavili tudi sindikati, ki se bodo zavzemali za pravice in višje plače ’oblačnih’ delavcev. Vsaj za zdaj ne, pravi. Sindikati so za zdaj vezani na neko zemljepisno območje. „Menim pa, da bodo morali zakonodajalci po državah spoznati, da delo v oblaku obstaja in da bodo morali domisliti ustrezne zakonodajne rešitve za varstvo teh delavcev.“ Mikrodelo je zanj del širšega preoblikovanja trga dela v smer dela, ki je bolj osredotočeno na posamezne naloge. „Časi, ko je bil delavec polno zaposlen pri enem delodajalcu in je vsak mesec prejemal plačo, se iztekajo. Delovni zakoni številnih držav Evropske unije so še vedno napisani na podlagi predpostavke enega delodajalca. To se mora spremeniti.“