Razširitev obzorij

Restavracija Zlato runo
Štihova 2, Ljubljana
Tel.: 059 04 71 07
www.zlato-runo.com
Gruzinci so pridni, saj v Zlatem runu kuhajo in pečejo vsak dan, razen ob ponedeljkih in praznikih, od 11.00 do 22.00.

Fino:
sirova in fižolova pita
hinkali - mesni mošnjički
zelenjavni stew v glinenem loncu
rdeča pesa z orehi

Ne tako fino:
preveč pečeno meso na nabodalu
enolončnica z mesom, zelenjavo in rižem

V ljubljanskem predelu Kavkaza boste morali biti kar kerlc, da boste snedli za več kot 15 evrov gruzinske košte.

Starejša slovenska generacija se ob omembi Gruzije zagotovo najprej spomni brkatega zajebanca Visarjonoviča, malo mlajši se spomnimo reklam za gruzinski črni in zeleni čaj iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, iz misli pa nam niso ušli niti zlati časi, ko je pod ljubljanskimi, najprej Slovanovimi, nato pa Olimpijinimi obroči haral Vladimir Stepania. Mladinci lahko v isti vlogi zdaj tu in tam gledajo še enega gruzinskega Vladimirja, Boiso, sicer pa je Gruzija zreducirana na občasne stranske vloge v TV-poročilih. Celo na sodobnih zemljevidih jo je težko najti, saj Google maps Georgio iščočega človeka vztrajno meče na ameriški jugovzhod. Tudi prav, če si ne moremo ogledati digitalne Gruzije, si bomo pa poiskali svojo. Na srečo smo jo našli kar hitro, za Bežigradom, v Zupančičevi jami.

Po vstopu v majhen zgornji prostor Zlatega runa se je najbolje spustiti po polžastih stopnicah v klet, med domačna omizja, gruzinska oblačila, pokrivala in steklenice iz pradomovine vinske kultivacije. Če komu, potem gre obisk v Zlatem runu najprej priporočiti kakšnemu domačemu kumrnemu in zdolgočasenemu a je blo dobr? kelnarju. Namreč, gruzinski birt goste sprejme z nenarejeno prijaznostjo, ki se nadaljuje s pravo mero duhovitega kramljanja, jasnim vodenjem skozi jedilnik in pravim občutkom za držanje tempa. Ta je tukaj še kar pomemben, saj oči v povezavi z radovednim okušalnim aparatom hitro postanejo lačne ob prebiranju zanimivosti z jedilnika. Še dobro, da je bila ekipa tokrat številčno okrepljena in smo tako po zadružnem sistemu lahko preizkusili marsikaj iz kavkaškega arzenala.

Za začetek smo razgrabili na šestinke narezani okrogli kruhasti piti, hačapuri je bilo ime oni sočni in sveži z mladim sirom, lobiani pa njeni izdatnejši sorodnici, polnjeni s pretlačenim fižolom. Sledili sta variaciji na temo mleto meso v testu. Prva je brez posebnega gruzinskega imena, gre za fino mleto meso, zavito v majhne, zračne palačinke, zvitki pa so nato še enkrat zapečeni; drugi je ime hinkali, gre pa za kuhane testene mošnjičke, polnjene z nadevom iz rahlo pikantnega mletega mesa in obilno potresene s črnim poprom. Tik pred vstopom na mesno fronto smo se soočili še z dvema zelenjavnima jedema. V polpet oblikovana drobno naribana rdeča pesa z orehi in zelišči je vrhunski osvežilec in reč, katere recept se splača izgovoriti od gazde za kakšno domačo reprizo, adžapsandali pa pomeni uresničitev tisočletnih vegetarijanskih sanj o brezmesnem bosanskem loncu, saj gre prav za to: v glineni lonec zloženo, začinjeno in v izjemen stew počasi kuhano zelenjavo. Bravo!

In z glino smo šli naprej: odžahuri rečejo Gruzinci v glinenem pekaču skupaj s krompirjem pečenim koščkom svinjine, ki nas je presenetila s prijetnim limonastim štihom, od harčota - enolončnice z mesom, zelenjavo in rižem - smo pričakovali več, pa tudi kosi svinjine z nabodala, šašlika, so na žaru odležali malo predolgo in so bili zaradi tega presušeni, je pa res, da je zagatko lepo rešila priložena omaka. Čašušuliju, gruzinskemu podobniku krompirjevega golaža, bi lahko zamerili kvečjemu to, da ni bil nič kaj nenavaden, sladicam - v z mletimi oreščki potreseno listnato testo zaviti vaniljevi kremi, čokoladni zloženki z medom in vaniljevo kremo ter s koruzno moko in z zdrobom zgoščenemu grozdnemu soku - pa pri ceni evro za kos niti tega ne. Že res, da vam marsikje skuhajo boljše, ampak malokje se boste boljše počutili. Prav to pa pri oštariji najpogosteje odtehta, je tako?