Pri (tele)bajskih

Gostilna 10. luknja
Cesta dveh cesarjev, igrišče za golf Trnovo, Ljubljana
Tel.: 030 671 974

Fino:
špinačni njoki z gorgonzolo
jagenjčkova pašteta
vinske raritete
postsladični pohanček

Ne tako fino:
taljata
zajčji file s pršutom
V golfistični sezoni (načeloma od marca do konca oktobra) gostilna 10. luknja obratuje vsak dan od 11.00 do teme.

Polni prehranski program za pretvorbo golfistov v bajske je vreden dobrih 25 evrov na osebo.

Običajno bi dejali, da je poimenovati oštarijo z imenom »luknja« precej korajžen gostilniški statement. Stavek »Pejd, greva v Luknjo kaj pojest!« pač ne deluje preveč obetavno. Še posebej, če je ta luknja deseta. To namreč utegne koga spomniti na desetega brata, ki se mu v življenju tudi ni prav fino godilo. Ampak če deseto luknjo postavimo v kontekst starega škotskega pastirskega športa, ki ga rad prakticira tudi bivši (in verjetno bodoči) prvi minister te države, stvar dobi smisel. 10. luknja je zadnja postaja na ljubljanskem/trnovskem devetluknjastem igrišču za golf. In tista pastirska metafora ni cinizem, ampak je mišljena čisto resno, saj je plac v resnici bolj kot kakšnemu otmenemu angleškemu country clubu podoben mali velikoplaninski brunarici, pod katere napuščem je prostora ravno za šest, mogoče osem miz. In seveda, kot se za tak objekt spodobi, za dva tipa razgleda: sprostitvenega na telebajskaste travnate griče na eni strani ter razvedrilnega na začetniške nabijače belih loptic na drugi.

Če se kani kateri od bralcev podajati po poteh konzumske ekipe, naj mu v zvezi z 10. luknjo povemo, da je dobro pred obiskom pogledati v nebo (reč je relativni outdoor z nadstreškom in obed zna biti v nevihtnem ozračju neprijetna izkušnja, če že ne neizvedljiv) in poklicati gazdo za plac in dogovor o ambicijah jedcev. Te lahko variirajo od servisne župce ali hamburgerja po odtolčeni devetki pa do resne degustacijske špure, kakršno je ubral naš kvartet. Njegovi člani smo po začetnem dobacivanju kar hitro potihnili ob še toplem na lokaciji spečenem kruhu, na katerega smo mazali pašteto iz jagenjčkovih jeter in ga obkladali s tanko žrebičkovo in dišečo tartufasto klobaso. Preživela jagnjeta so zrasla v ovce, ki so za 10. luknjo darovale sir: mladega in nedolžnega so luknjarji našponali s peperončinom, poprom in olivnim oljem, starejšega pa opremili s sladko domačo figovo marmelado.

Medtem je gazda s taščo v zakulisju že pripravljal nove polnitve za naše želodčne luknje, tokrat v obliki treh domačih pašt. V kupu črnih rezancev se je sicer našel kakšen premalo skuhan, a je ta mali felerček obždel v veliki senci res mehke hobotnice v rdeči salsi, s katero so bili preliti. Zmagovalca v turnirju testeninske trojke je bilo kljub vsemu iskati drugje: ker je in-house narolanim fužem kljub obilnemu naribku zmanjkovalo zadaha po gomoljiki, so ostali na tretji stopnički, na vrh pa so se zavihteli špinačni njoki z gorgonzolo. Mehki, a kompaktni; nežni, a pikantni; kremasti, a lahkotni. Ravno pravi, kot čas za menjavo barve vina in selitev s Stegovčevih teras letnika 2002 na raritetni (in top, zbalansirani, v najboljših letih) merlot 2000 iz sicer peninske kleti Bjana.

Degustacijski krožnik mesnih riht, pospremljen s skledo über frišne solate, nas ni ravno pometal na tla. Predvsem sočnemu tankemu žrebičkovemu zrezku na žaru, pa tudi dušenemu zajcu bi morebiti še uspelo, a taljata iz rostbifa je bila bolj kot ne substandardna, zajčji file pa kljub ovitku iz pršuta presuh.

Finale je bil presenetljiv, pa ne zaradi tako in drugače frišnega zavitka s češnjami in z marelično marmelado ali zaradi sočnega in bogatega brownieja z vaniljevo kremo, ampak zaradi dvojno paniranih hrust-hrustljavih pohanih perutničk, ki jih je na koncu pred nas postavila idrska kuhajoča tašča, češ da je tole pa najbolje pojesti po sladici. Prav je imela. Tebi, dragi bralec, pa je zdaj verjetno jasno, zakaj je predpona »tele« v naslovu tega članka postavljena med oklepaje.