Ivan Eržen

V Ljubljani so predstavniki držav Pompidoujeve skupine za boj proti drogam sprejeli deklaracijo o sodelovanju v Jugovzhodni Evropi. Kaj to pomeni v praksi?

Na območju Jugovzhodne Evrope poteka ’balkanska pot’, ki je ena najmočnejših žil za tihotapljenje drog v Zahodno Evropo in tihotapljenje snovi za sintezo heroina v Afganistan. Kriminalne združbe so v tem delu Evrope zelo dobro organizirane. Preprečujejo, da bi policija in organi pregona uspešneje odkrivali te poti in preprečevali množično pretakanje drog. Glavni namen deklaracije je zato učinkovitejše povezovanje držav pri preprečevanju preprodaje ilegalnih drog, boljše sodelovanje pri preprečevanju odvisnosti in iskanju dobrih potez za zdravljenje.

Lani se je v Sloveniji sprejemal nov nacionalni program za področje drog ...

Nacionalni program še ni sprejet. Osnutek smo imeli pripravljen, a smo se nato bolj osredotočili na urejanje zakonodaje. Žal nam je še ni uspelo spremeniti, zato to čaka novo vlado. V strokovnem pogledu so stvari dogovorjene.

Kje se je zataknilo?

V zakonu o drogah smo želeli posebej izpostaviti, da bi bila proizvodnja industrijske konoplje dovoljena, da so dovoljeni izdelki, a morajo biti posebej označeni. Zataknilo se je pri našem nasprotovanju, da se na označbi izpostavlja oznaka konoplje. Prepričani smo, da to mladim sporoča, da je konoplja, ne glede na to, v kateri obliki je, nekaj neškodljivega, neproblematičnega. Mi pa želimo še naprej ohraniti preventivni vidik. Tako kot pri alkoholu in pri tobaku se zavzemamo za sporočanje, da gre pri konoplji za škodljive substance.

Zagovornikom legalizacije drog se zdita ravno prepoved oglaševanja konoplje v zdravstvene namene in njena stigmatizacija problematični ...

Še dolgo bo trajalo, preden bomo konopljo obravnavali enako kot cigarete ali alkohol. Mnenje, da če dovolimo ene škodljive substance, zagovarjajmo še druge, vodi v napačno smer. Prizadevati si je treba za obratno dojemanje: ne da je konoplja manj nevarna kot kajenje in alkohol, temveč da sta tudi ti dve substanci resnično škodljivi. Vsa ta sredstva omejujejo razsojanje in ljudi spravljajo v stanje odmaknjenosti. Mi pa moramo mladim pomagati, da se spoprimejo s problemi, ne da bežijo od njih.

V kakšnem stanju je politika do drog v Sloveniji?

Marsikdo nam očita, da smo neučinkoviti, a če pogledamo samo z vidika zmanjševanja možnosti za okužbo z virusom HIV, smo naredili ogromno. Pri nas je manj kot odstotek tistih, ki si vbrizgavajo droge, okuženih s HIV-om. V primerjavi z drugimi državami je to res malo, tudi po zaslugi akcij proti drogam, dela z odvisniki, terenskega dela nevladnih organizacij.

Vladna komisija za droge obstaja od leta 2009. Kako uspešna je bila v dveh letih?

Problematika drog zahteva izrazito večsektorsko reševanje. Mislim, da je komisija pomembna predvsem kot povezava med socialnim, političnim, zdravstvenim in šolskim resorjem, torej vsemi, ki so povezani z reševanjem problematike drog.

V Ljubljani so predstavniki držav Pompidoujeve skupine za boj proti drogam sprejeli deklaracijo o sodelovanju v Jugovzhodni Evropi. Kaj to pomeni v praksi?