Konec liberalizma?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Komentar

Liberalizem nikoli ni bil enoznačno gibanje. Tudi v slovenski zgodovini je v različnih obdobjih in sočasno obstajalo več različnih tipov liberalizma, ki nimajo skupnega imenovalca. Začetki liberalizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je nastala delitev na staroslovence (tedaj pod vodstvom Janeza Blei­weisa) in mladoslovence, ki so jih vodili mlajši literati, sprva Josip Stritar in Fran Levstik. Mladoslovenci so vrhunec dosegli z organiziranjem taborov v letih 1868–1871, na katerih so zahtevali uradovanje v slovenskem jeziku, slovenski jezik kot poučevalni jezik v šolah ter uresničitev ideje Zedinjene Slovenije iz leta 1848. Zagovarjali so liberalne ideje, vendar so hkrati avstrijski liberalizem zavračali zaradi velikonemštva. Staroslovencem, ki so bili tesno povezani s katoliško cerkvijo, so očitali oportunizem in premajhno angažiranost za idejo Zedinjene Slovenije. Ostro so nasprotovali tudi nemškutarjem, to je liberalno usmerjenim Slovencem, ki so prihodnost videli v povezovanju z gospodarsko in kulturno razvitejšim nemštvom. Mladoslovenci so imeli nemškutarje za odpadnike od slovenstva, čeprav so bili ti vsaj v modernizacijskem smislu napredni del tedanje družbe. Šlo je za podobno dilemo kot danes: ali modernizacija ali slovenstvo oziroma kako združiti oboje in v nacionalnem smislu preživeti. Danes je razvojno ponovno moderen »nemški vlak«, v jezikovnem smislu pa nemščina že dolgo ne ogroža več slovenščine. »Lingua franca«, ki slovenščino naglo nažira v znanosti, podjetništvu in tudi kulturi, je postala angleščina. No, v resnici amerikanščina ali nekakšna svetovna mešanica angleških jezikov. Današnji »liberalni nemčur« gospodarsko in razvojno prisega na Nemčijo, jezikovno pa na amerikanščino.

Slovenski liberalizem je bil torej v zgodnjem obdobju izrazito nacionalen, hkrati pa upor proti konservativni katoliški družbi. Temeljno izhodišče je bilo, kako doseči nacionalne pravice, pa tudi, kako v slovenski družbi cerkev in z njo povezane institucije razmejiti ali razločiti od svobodne liberalne družbe. Še ena značilnost je, ki jo morda zlasti mlajše generacije ne zaznavajo. Namreč, pri slovenskih liberalcih vse do modernih časov v veliki večini ni šlo za to, da ne bi bili verni ali da bi nasprotovali veri. Večina liberalcev je še od Prešernovih časov hodila v cerkev, se cerkveno poročala, saj drugače se niti ni mogla. Vsaj javno se je torej podrejala katoliškim zakonitostim. Z nastankom strank v devetdesetih letih 19. stoletja (1892 katoliške, 1894 liberalne in 1896 socialdemokratske) se je začela t. i. ločitev duhov oziroma kulturni boj. To ni bilo neposredno povezano z nastankom strank, pač pa z ideologijo škofa Antona Mahniča. Katoliška cerkev je ob nastanku strank začutila, da lahko izgubi prevladujočo vlogo v družbi, zato je ostro nastopila proti liberalizmu. V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, ko so avstrijski liberalci in socialdemokrati v dunajski parlament vložili predloge zakonov o obvezni civilni poroki, ločitvi, ureditvi šolstva na nekonfesionalni in konfesionalni del, državnem vodenju matičnih knjig in drugačnem financiranju cerkve, je to sprožilo nov boj za katoliško politično in kulturno prevlado na Slovenskem. Tega je že vodil Aleš Ušeničnik, ki je na mestu glavnega ideologa zamenjal Mahniča. Katoliška cerkev je leta 1913 pripravila še zadnji, četrti množični katoliški shod pred vojno. Prvega je pripravila leta 1892 in že ta je zahteval, da se morajo umetnost, vzgoja, časopisi in socialno ter politično delo v celoti ravnati po katoliških načelih. Tradicijo kazanja politične moči na množičnih shodih in evharističnih kongresih je katoliška cerkev v Sloveniji ne prav davno spet obudila. Na Kranjskem, kjer je SLS leta 1908 dobila absolutno večino in vladala do konca monarhije, je SLS kot vladajoča stranka proti svojim političnim nasprotnikom uporabljala vsa sredstva, ki jih je vladajoča stranka imela na voljo. Ukrotiti je skušala predvsem liberalne učitelje, ki so prav zaradi prizadevanja za obnovitev popolnega cerkvenega nadzora nad šolo najostreje nastopili proti katoliški cerkvi. Liberalci so bili ožigosani kot najhujši narodni sovražniki, ki jih je treba izločiti iz družbe, liberalizem so imeli za najhujšo herezijo. »Liberalizem je herezija. Ljubezen do bližnjega tirja, da v tem nevednega v šoli, v cerkvi, v spovednici podučimo,« je zapisal Mahnič v reviji Rimski katolik. Ločitveni proces je bil dvojen: eden je zadeval katoličane in druge, predvsem liberalce. Po tej ločitvi obstajajo »pravi« in »nepravi« ljudje. Poleg tega je obstajala še ena, notranja diferenciacija: na »pravoverne« katoličane in tiste, ki so bili pripravljeni z liberalizmom iskati kompromis in sožitje. Po Spomenki Hribar je veljal enačaj: katoličan = človek oziroma človek = katoličan. To je bil proces ločevanja Slovencev na desne in leve, na otroke luči in otroke teme. Ta proces je bil nameren in neprizanesljiv; metodologija tega ločevanja je bila izdelana do potankosti, saj je Mahnič izdelal navodila, kako morajo katoličani ravnati z liberalci. Kar precej te ideologije najdemo še danes, najbolj se koncentrira v Novi Sloveniji in SDS, deloma tudi v SLS in še posebej v različnih »civilnodružbenih« gibanjih, v ozadju katerih je katoliška cerkev. Konservativizem (mahničevskega tipa) in liberalizem se tehtata na vsakih volitvah, zunaj volitev pa je trenutno energija za uresničitev Mahničevih idej skoncentrirana okrog družinskega zakonika.

Slovenski liberalizem je bil v zgodnjem obdobju izrazito nacionalen, hkrati pa upor proti konservativni katoliški družbi in njenim predstavnikom.

V kraljevini Jugoslaviji se je ločitev duhov nadaljevala in vrhunec dosegla z ideološkim razkolom v tridesetih letih, ko so liberalce v vlogi narodnih sovražnikov zamenjali komunisti. Liberalizem med obema vojnama je bil šibek, razdrobljen in zlasti obremenjen z zagovarjanjem integralnega jugoslovanstva, kar mu je jemalo verodostojnost (liberalna Slovenska kmetijska stranka je za nekaj drobnih koncesij celo pomagala izglasovati centralistično vidovdansko ustavo). Povezovanje s centralističnimi in velikosrbskimi strankami mu je v razmerah, ko Slovenija ni imela politične avtonomije, kljub temu omogočilo posamezna obdobja vladanja. Če seštejemo, približno polovico medvojnega obdobja. Po sprejetju vidovdanske ustave so v prvi polovici dvajsetih let vladajoči liberalci s t. i. »kancelparagrafom« in različnimi predlogi šolske zakonodaje, ki so vključevali prepoved vstopa katehetom v šole, skušali doseči omejitve vpliva cerkve. Katoliška SLS se je ponovno oprijela predvojnih preizkušenih metod: prirejanja taborov in shodov, angažiranja svojih društev, pa tudi podobne metode povezovanja s centralističnimi strankami za oblast in »drobtinčarsko« politiko. Svojo politično premoč je lahko zlasti nebrzdano uveljavila od leta 1935, ko je popolnoma obvladovala Slovenijo.

Uradni liberalni tabor se ni izkazal niti med vojno, pristal je v protipartizanskem taboru, razen sredinske skupine Stara pravda, ki je sprva vstopila v Osvobodilno fronto, a kmalu nato izstopila in se približala protirevolucionarnemu taboru).

Liberalizem med obema vojnama in med drugo svetovno vojno so reševale majhne skupine, npr. masarikovci, nastali že pred prvo svetovno vojno, ki so gojile socialni liberalizem in narodnjaštvo. Med njimi sta najpomembnejši levo krilo Sokola in liberalno usmerjeni književniki, ki jih je vodil Josip Vidmar, obe skupini sta bili soustanoviteljici Osvobodilne fronte. V samostojni Sloveniji bi – z nujnimi poenostavitvami in zelo različnim zgodovinskim okvirom – morda primerjavo lahko iskali v struji dr. Dušana Kebra znotraj LDS, ki je imela dober, a v stranki hitro povožen socialno-liberalni program, deloma pa tudi v stranki Zares ali vsaj delovanju nekaterih njenih poslancev. V smislu kritične analize razmer v družbi in liberalnem taboru pa v Liberalni akademiji.

Zlasti pri Virantovi listi gre za držo, podobno tisti, ki jo je zagovarjala LDS Katarine Kresal, in v tem smislu bi lahko bila ta lista naslednica LDS.

Po drugi svetovni vojni strankarskega ali kako drugače skupinskega liberalizma zunaj vladajoče zveze komunistov ni bilo. Neuspešno je dejavnost skušala obnoviti Stara pravda, a so njene pripadnike zaprli in obsodili na t. i. Nagodetovem procesu. Liberalizem se je skušal vzpostaviti prek posameznikov in znotraj tedanjega socialističnega sistema. Prvi tak poskus je povezan že z Borisom Kraigherjem (sicer po vojni notranjim ministrom in nosilcem represije, ki pa je kasneje postal reformist) in njegovimi »liberalnimi«, zlasti gospodarskimi koncepti. Najbolj pa s Stanetom Kavčičem in z njegovim programom ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ki je bil moderen, v postindustrijsko družbo usmerjen program in ki ga z zamudo uresničujemo šele danes. Seveda bi ga bilo nujno nadgraditi in prilagoditi prelomnim spremembam v zadnjih desetletjih, a česa takega dosedanja politika ni zmogla. Nekaj je na tem področju poskušal Niko Kavčič, a je bil, čeprav so mu pripisovali precejšnjo moč iz ozadja, veliko prešibek. Poosamosvojitvena politika je še do konca avtocestnega križa, ki ga je začel Kavčič, zmogla priti komaj pred kakim mesecem, energetsko pa ostaja pri Kavčičevi jedrski elektrarni in se s projektom TEŠ 6 vrača celo v čase pred Kavčičem, ko naj bi velenjski lignit grel in z energijo zalagal vso Slovenijo, ta pa bi bila prepredena s cevmi iz Velenja (projekt EKK Velenje, ki ga je Kavčič odločno umaknil).

V osemdesetih letih 20. stoletja so znova nastali zametki liberalizma, sprva kot zelo heterogena civilna družba. To ni bil ekonomski, pač pa miselni in politični liberalizem. Osredotočen je bil zlasti na širjenje svobode skozi različna civilnodružbena gibanja, politično podporo mu je postopoma začela dajati tedanja Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Iz ZSMS je nastala stranka, ki se je poimenovala za liberalno in se potem v času dr. Janeza Drnovška razširila z zelo različnimi strankami in posamezniki: od nekdanjih članov Socialistične zveze delovnega ljudstva do Ruplovih demokratov. V tej – za liberalizem sicer značilni – heterogenosti je poleg osebnih nasprotij in ambicij tudi glavni vzrok, da se je po izgubljenih volitvah leta 2004 razcepila.

Liberalizem lahko danes iščemo v Jankovićevi pozitivni Sloveniji in Virantovi Državljanski listi.

Po izidu zadnjih volitev, v širšem smislu pa s svetovno krizo, ki jo doživljamo, so izzivi za definicijo liberalizma in njegovih pojavnih oblik veliki. Očitno ga lahko iščemo v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji in Virantovi Državljanski listi. Na gospodarskem področju je kljub krizi klasični liberalizem v novi neoliberalni obliki preživel in Virantovi so mu zelo privrženi. Janez Šušteršič in Rado Pezdir sta verna sledilca klasičnih Hayekovih liberalnih načel. Kar zadeva državljanske pravice, demokracijo in strpnost, je, vsaj sodeč po izjavah in na hitro spisanem programu, mogoče prepoznati liberalno držo, podobno tisti, ki jo je zagovarjala LDS Katarine Kresal, in v tem smislu bi v vladi lahko bili nasledniki LDS.

Ob majhnosti slovenske družbe, njeni ranljivosti v mednarodnem prostoru in razdrobljenosti ter socialni razslojenosti (ki je bistveno hujša, kot kažejo nekatere tipizirane in formalistične mednarodne primerjave), je rešitev za sedanjo slovensko družbo nujno treba iskati v socialnem liberalizmu z močno okoljsko noto. Glede na to, da so bile najnaprednejše takšne ideje v volilni tekmi poražene (TRS), ostaja odprto vprašanje, koliko socialnega liberalizma je v edini stranki, ki ima na levo-liberalnem delu realno politično moč, torej v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Upajmo, da dovolj. In da se ta naboj ne bo izgubil v strankarskih kupčkanjih.