Tik … tak. Tik … tak.

Ekonomist dr. Mojmir Mrak je bil tri dni po dogovoru vrha EU o fiskalnem paktu jasen: »Kar se dogaja, je korak v pravo smer, hudič pa bo v podrobnostih, kot vedno.«

Glavna težava veljavne rešitve je, da govori samo o varčevanju, ki je nedvomno potrebno, nič pa o skupnem upravljanju dolga. Uvedba skupnih evroobveznic je še vedno tabu, pa tudi Evropska centralna banka se še vedno brani večje vloge pri reševanju dolžniške krize, se pravi vloge posojilodajalca v skrajni sili, ki bi po zgledu ameriške centralne banke FED na veliko odkupoval obveznice najbolj ranljivih držav evroobmočja. Ali kot je v kolumni za New York Times zapisal Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman: »Monetarne konjenice ne bo. In trg z obveznicami je to dojel.« Pomenljivo je tudi, da je bila Nemčija še lani zagovornica zamisli, da zasebni vlagatelji prevzamejo breme pri odpisu dolgov, po novem dogovoru pa velja, da je grški primer izjema in da naj tega odpisa ne bi bilo več. Položaj je toliko bolj negotov, ker je evroobmočje po ocenah analitikov na pragu nove recesije. Je torej obstoj skupne valute kljub dogovoru o fiskalnem paktu še vedno ogrožen? Da in ne. Vse bo odvisno od dogajanja v prihodnjih mesecih. Razmere se lahko precej izboljšajo, lahko pa se tudi precej poslabšajo.

Fiskalni pakt je seveda koristen, ker bo prinesel večjo finančno disciplino. Med drugim bo od članic terjal uravnotežene proračune, kar pomeni, da letni strukturni primanjkljaj ne bo smel preseči pol odstotka bruto domačega proizvoda. Po mnenju ekonomista dr. Dušana Mramorja je to »bistveno boljša definicija primanjkljaja kot dejanski primanjkljaj, saj upošteva, v kateri fazi ekonomskega cilja je država«. Država bo lahko imela večji strukturni primanjkljaj v obdobju recesije, ne bo pa ga smela imeti v obdobju konjunkture. Pakt predvideva tudi bolj avtomatično ukrepanje v primeru kršitev fiskalnih pravil, čas pa bo pokazal, kako dosledno bodo sankcionirane države kršiteljice. Še tako trdne zaveze lahko hitro postanejo neučinkovite, če se bodo tudi v prihodnje dopuščale izjeme. Spomnimo naj, kako sta Francija in Nemčija pred leti kljub več kot očitni kršitvi maastrichtskih meril ostali nekaznovani. Poleg tega ni vseeno, kako ostre bodo sankcije. Če bo to pomenilo zgolj ustno opozorilo ali zmerno denarno kazen, pravega učinka ne bo. Zato se govori tudi o tem, da bi Evropska komisija od kršiteljic v skrajnem primeru zahtevala proporcionalno rezanje proračunskih izdatkov.

Za novo slovensko vlado to pomeni, da bo morala resno zavihati rokave. Skrb vzbujajoč ni naš javni dolg. Ta naj bi sicer ob koncu leta presegel 45 odstotkov BDP-ja, kar pa je še vedno pod povprečjem evroobmočja. Skrb vzbuja naš javnofinančni in v tem okviru strukturni primanjkljaj, ki bo letos 3,8-odstoten. Zato ima Mrak prav, ko opozarja, da si mora Slovenija izboljšati kredibilnost do drugih članic monetarne unije in mednarodnih finančnih trgov. Tega seveda ne more doseči z referendumi, temveč z restriktivnim proračunom in strukturnimi reformami.

Trgi zahtevajo več

Čeprav je dogovor o fiskalnem paktu korak v pravo smer, to še ne pomeni, da je vrh EU izpolnil vsa pričakovanja. »Fiskalna koordinacija je dobra ideja, a ne bo zadoščala za rešitev dolžniških težav evroobmočja,« opozarja irski minister za promet Leo Varadkar. Ekonomist dr. Igor Masten meni, da je nekoliko pod pričakovanji ostal del glede mehanizma stabilnosti. »Vprašanje je, kako naj bi vse to pomagalo pri takojšnji, učinkoviti, hitri umiritvi situacije na finančnih trgih.« Zlasti dejstvo, da se vloga Evropske centralne banke vsaj za zdaj ne bo bistveno okrepila, je po njegovem »verjetno pod tistim, kar bi trgi v tem trenutku ocenili kot balzam«.

»ECB je korak naprej storila že s tem, da je bankam podaljšala vračilo posojil iz enega na tri leta po fiksni obrestni meri. Toda trgi pričakujejo še več,« pravi Andraž Grahek iz KD Skladov. »Fiskalnega problema ni mogoče odpraviti čez noč, tudi če bi bila fiskalna unija vzpostavljena že jutri, pa vemo, da tako hitro ne bo. Trgi v prihodnjem letu pričakujejo večji poseg ECB, da torej začne pospešeno kupovati obveznice tistih članic evroobmočja, ki bodo pokazale fiskalno vzdržnost.« Največje tveganje za Evropo v prihodnjem letu pomeni recesija, zlasti ker vse kaže, da ne bo prišlo samo do rahlega, temveč do občutnejšega padca gospodarske aktivnosti. »V tem trenutku je ogromno odvisno od Italije. Ta ima razmeroma ambiciozen plan reševanja proračuna, in če ji ga uspe izpeljati, bo ECB bolj naklonjena kupovanju obveznic. ECB bo torej ukrepala, a šele, ko bo jasno, da bodo države resno zarezale v javno porabo in zmanjšale svoj primarni primanjkljaj. Izdatke za socialne transferje, pa tudi vse ostale izdatke je treba zmanjšati za približno desetino. Tu ne sme biti milosti!«

Usoda evra bo lahko spet ogrožena že sredi januarja, ko bo morala Italija refinancirati več milijonov evrov svojega dolga. Novi sestanki vodilnih evropskih politikov so zato le vprašanje časa.

Olje na ogenj še dodano prilivajo zloglasne bonitetne agencije. Agencija Standard & Poor’s je tik pred vrhom EU napovedala možno znižanje bonitetne ocene 15 članicam območja evra, tudi Franciji in Nemčiji. Morebitno znižanje bonitetne ocene državam z evroobmočja pa je kmalu po koncu vrha EU napovedala tudi agencija Moody’s. Hkrati je opozorila, da bi zavlačevanje pri sprejemanju odločnejših ukrepov, ki bi stabilizirali trge, lahko vodilo v bankrot nekaterih držav in njihov izstop iz evroobmočja.

Taka svarila bonitetnih agencij je seveda treba jemati s pridržkom, saj se je prav v tej krizi izkazalo, da se bonitetne agencije pogosto motijo. Naj samo spomnimo, da je Moody’s kljub številnim opozorilom Grčiji vse do njenega finančnega zloma podeljeval visoke bonitetne ocene, in to celo potem, ko so Grki priznali, da so se leta 2001 zlagali o višini svojega javnega dolga zato, da so zadostili merilom za prevzem skupne valute. Moody’s je oceno Grčije prvič znižal šele konec leta 2009, torej šele več kot leto dni po tem, ko je že bilo jasno, da je država v velikih finančnih težavah. Podobna je zgodba z ameriško investicijsko banko Lehman Brothers, ki so ji bonitetne agencije ohranjale najvišjo oceno tako rekoč do dneva stečaja. Toda tudi če bonitetnim agencijam zaradi njihovega preteklega ravnanja ne zaupamo več, je dejstvo, da njihovim ocenam še vedno zaupajo investitorji.

Ekonomist dr. Jože Mencinger meni, da to, kar smo dobili, ni nobena fiskalna unija, temveč diktat Nemčije, ki določa ostrejša merila. Prepričan pa je, da bodo nosilci ekonomske politike posledično privolili tudi v skupne evroobveznice in dovolili reševanje dolžniške krize z mehanizmi Evropske centralne banke. Gre za taktiko: Nemčija namenoma zavira prehod k vseobsežnemu jamstvu ECB, zato da bi lahko izsilila fiskalno unijo in si tako kupila čas za odebelitev svojih bank, ki so tudi zaradi izpostavljenosti do Grčije v zelo ranljivem položaju. O tem, kako akutno je stanje, veliko pove podatek, da je Nemčija pred nacionalizacijo svoje največje poslovne banke Commerzbank. V enako slabem ali še slabšem položaju so španske, italijanske, francoske, portugalske, belgijske in druge evropske banke. Tako je tudi zaradi ostrejših baselskih pravil, ki od bank v nerazumno kratkem roku zahtevajo občutno višjo kapitalsko ustreznost. Po zadnji oceni Evropske bančne agencije morajo evropske banke do konca junija prihodnje leto zbrati 114,7 milijarde evrov dodatnega kapitala oz. 8,7 milijarde evrov več, kot je bila prvotna ocena te agencije. Da so evropske poslovne banke v resnih težavah, je mogoče sklepati tudi po tem, da jim je Evropska centralna banka v minulem tednu za refinanciranje posojil namenila rekordnih 291,6 milijarde evrov. Toliko denarja jim je ECB nazadnje namenila leta 2009, sredi pretresov na finančnih trgih, ki so sledili propadu banke Lehman Brothers.

V tem trenutku ni mogoče z gotovostjo napovedati, kakšna bo prihodnja usoda evroobmočja. Pretirani pesimizem je škodljiv, saj na že tako nezaupljive trge vnaša dodaten nemir. A tudi beg pred realnostjo ni rešitev. Evropa bo prej ali slej potrebovala odločnejše ukrepe od doslej sprejetih. Vprašanje pa je, ali sploh s čimerkoli lahko naredi dovolj, da zadovolji razvpite trge, torej nekaj tisoč nenasitnih špekulantov, ki vodijo ta kazino kapitalizem in stavijo na to, da bo ta ali ona država bankrotirala. Zdi se, da vsaka nova reševalna operacija prinese zgolj kratkotrajno olajšanje, življenje bolnika pa še naprej visi na nitki. Predpostavimo scenarij, po katerem bi Evropska centralna banka začela na veliko tiskati denar in z njim iz dolžniškega brezna reševati najbolj ranljive članice evroobmočja. Govorimo o 1000 milijardah evrov! Samo italijanski dolg znaša 1900 milijard evrov. ECB bi s tem tvegala lasten obstoj, Evropo pa bi okužila z zahrbtnim virusom inflacije, ki ga je težko zadržati na še obvladljivi ravni štirih ali petih odstotkov. Kaj, če niti to ne bi zadovoljilo nenasitnih trgov, ki hlastajo po svežem denarju, da ga lahko obračajo in kujejo dobičke? Kako bi potem reševali zagato?