Reševanje ugleda namesto planeta

Končni proizvod 14-dnevnega natezanja v južnoafriškem Durbanu ni bil dogovor o boju proti podnebnim spremembam, temveč klasičen medijski spin, da je bil takšen dogovor sprejet. Eno od osrednjih in smešnejših sporočil ob koncu zasedanja je bilo, da je delegatom iz 194 držav, kolikor se jih je udeležilo konference, uspelo doseči dogovor, ki naj »bi danes rešil naš jutri«. Res slaba analiza, ki vsebuje veliko populizma in nič dejstev.

Prvič, mednarodni delegati so se nazadnje dogovorili le, da se bodo v prihodnosti še naprej pogajali o novem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov in da naj bi ta pogajanja trajala do leta 2015. Karkoli naj bi se do takrat dogovorili (ob utemeljenem dvomu, ali se sploh bodo), pa naj bi začelo veljati leta 2020, ko naj bi na globalni ravni zaživel za vse države enak pravni režim glede omejevanja izpustov škodljivih plinov. Iz tega je mogoče logično sklepati, da niso »danes rešili našega jutri«, temveč so reševanje planeta zgolj odložili za štiri oziroma devet let. Spet, bi lahko dodali.

Pregled takšnih konferenc – od leta 1990 se jih je skupaj z durbansko zvrstilo sedem – priča, da so v glavnem temeljile na kupovanju časa. Izjema je bil le podpis kjotskega protokola leta 1997, ki pa nima velike teže, saj ne vključuje ZDA in Kitajske, glavnih onesnaževalk planeta. Ti dve državi skupno spuščata v zrak kar 40 odstotkov toplogrednih plinov na svetu, od tega Kitajska 24, ZDA pa 16 odstotkov. Tretja največja onesnaževalka, Indija, prispeva nadaljnjih šest odstotkov in nobeno naključje ni, da prav te tri države najbolj nasprotujejo kakršnimkoli resnim poskusom omejevanja izpustov škodljivih plinov z izgovorom, da bi to obremenilo njihovo gospodarstvo. Poleg njih so tu še Rusija, Japonska in Kanada. Zadnji posmeh vsem globalnim prizadevanjem za reševanje planeta je prišel prav iz Kanade, ki je 48 ur po izteku durbanske konference napovedala umik iz kjotskega protokola. Sam po sebi je njen umik bolj simboličen kot karkoli drugega, saj se kjotski protokol izteče prihodnje leto. Zaradi napovedi, da bo naslednji sporazum začel veljati šele leta 2020, številni okoljevarstveni strokovnjaki že govorijo o »izgubljenem desetletju«, kar zadeva boj proti podnebnim spremembam.

Okoljski filozof Luka Omladič z ljubljanske Filozofske fakultete je k temu dodal: »V bistvu ne gre samo za eno izgubljeno desetletje, temveč že za dve desetletji. Smo na neki tirnici, ko je naš cilj ostati znotraj dveh stopinj segretja globalnega ozračja, vendar bo s takšnim dogovarjanjem ta cilj izgubljen. Če pogledamo države, ki so zavezane k prvemu aneksu kjotskega protokola, gre za povzročiteljice manj kot 15 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. V tem pogledu nujno potrebujemo nov sporazum, ki bo v zmanjševanje pritegnil tudi tako imenovane velike države v razvoju. Temeljno izhodišče kjotskega sporazuma je bilo, da morajo bogate države zelo korenito zmanjšati izpuste in s tem narediti prostor, znotraj katerega bodo velike države v razvoju nekoliko nadomestile svoj razvojni zaostanek. Toda zahodne države te zaveze niso izpolnile, se pravi, niso naredile prostora za razvoj denimo Kitajske. Zdaj smo v nekem novem položaju, ki terja novo izhodišče podnebnega sporazuma, to pa ne more biti več takšno, kot je bilo kjotsko. S tega vidika je katastrofalno, da se v Durbanu svet ni zavezal k takojšnjemu takšnemu sporazumu, torej k takojšnjemu zmanjševanju škodljivih plinov.«

»Težava je v tem, ker je pri vsakem novem krogu podnebnih pogajanj uspeh že preprosto to, da ne propadejo.« Okoljski filozof Luka Omladič

Prelaganje odgovornosti za sprejetje konkretnih korakov v prihodnost pomeni kupovanje časa, a ta se izteka. Podatki so sila skrb zbujajoči. Zdaj v ozračje spuščamo nepredstavljivih 32 milijard ton škodljivih izpustov na leto in tu gre za številko, ki iz leta v leto narašča za šest odstotkov. K naraščanju največ prispevajo največje države v razvoju, predvsem Kitajska in Indija, kjer količina izpustov škodljivih plinov vsako leto naraste za deset odstotkov. Kot poroča britanski Guardian, je Kitajska leta 2010 v ozračje spustila skoraj 700 milijonov ton več toplogrednih plinov kot leta 2009, to pa je več, kot jih v enem letu proizvede Velika Britanija.

Oglasili so se tudi številni okoljevarstveni strokovnjaki in organizacije, ki poudarjajo, da durbanska konferenca ni storila dovolj za preprečitev katastrofalnih podnebnih sprememb. Andy Atkins, izvršni direktor organizacije Friends of the Earth, je za britanski Independent dejal: »Ta prazni načrt, ki je bil sprejet v Durbanu, ne upošteva dejstva, da planet drvi proti globalni podnebni katastrofi. Če naj bo Durban v prihodnosti obravnavan kot kakršenkoli uspeh, potem se mora svet takoj zavezati k ambicioznemu zmanjševanju toplogrednih plinov.« Bill Hare z inštituta Climate Action Tracker je dodal: »Dokler ne bomo sprejeli teh konkretnih korakov, nam grozi, da se bo ozračje segrelo za tri stopinje.« To je meja, za katero so strokovnjaki prepričani, da po njej ni več vrnitve. Podnebne katastrofe bodo postale vsakdanja stvarnost in svet bo zaradi tega zajel kaos; ta scenarij pa nam grozi že v tem stoletju.

Okoljski strokovnjak Mark Lynas je v svoji uspešnici Šest stopinj, ki je prevedena tudi v slovenščino, zapisal, da se bo pri segretju ozračja za tri stopinje kroženje ogljika v naravi dejansko obrnilo. Namesto da bi prst in rastline ogljikov dioksid absorbirale, ga bodo v ogromnih količinah oddajale in svet se bo znašel v nenadzorovani spirali nadaljnjega segrevanja. Izginil bo ves morski led, Amazonijo, Avstralijo in jugozahod Severne Amerike bodo uničevali tako imenovani super požari, puščave se bodo širile in nastajale bodo nove. Vzhodno obalo ZDA bodo redno oblegali orjaški hurikani, ki bodo dosegali tudi New York, ta pa se bo spopadal še z višjo gladino morja kot številna druga (vele)mesta po svetu. Vse hujši viharji bodo prizadeli tudi zahodno Evropo, narasle vode in močni vetrovi bodo pustošili od Francije prek Velike Britanije do Danske, v poletnih mesecih pa bo resno motena preskrba z vodo. Zaradi izginotja ledenikov bodo presahnile številne reke, kar bo sprožilo velika preseljevanja ljudi, to pa bo dokončno destabiliziralo države, kot je denimo Pakistan. In tako naprej.

Delegati v Durbanu so z načelnim dogovorom, da se bodo še naprej dogovarjali oziroma pogajali, rešili kvečjemu svoj ugled in ne planeta. Kot opozarja Omladič, ki že vrsto let spremlja podnebne konference, se »isti proces oziroma neproces nadaljuje. Težava je v tem, ker je pri vsakem novem krogu podnebnih pogajanj uspeh že preprosto to, da ne propadejo. To je po svoje njihov edini rezultat.« Vendar, kot še dodaja, je treba durbanski konferenci šteti v prid vsaj to, da so na njej preprečili propad okvira kjotskega protokola, v katerem je začrtano multilateralno pogajanje o podnebnih spremembah. ZDA so že tradicionalno skeptične do slehernih multilateralnih procesov, ki jih neposredno ne obvladujejo, in so si prizadevale spodkopati nadaljnja multilateralna pogajanja. Vsaj to jim ni uspelo.

Toda kot rečeno, nadaljevanje pogovorov z medlimi obeti za sprejetje novega, za vse zavezujočega sporazuma leta 2020 ne prinaša nobenih jamstev. Ameriški posebni odposlanec za podnebne spremembe Todd Stern je ob koncu konference razjezil delegate iz Evropske unije, ki se zavzemajo za takojšnja nova pogajanja, s stališčem, da je treba pred njimi opraviti še veliko predhodnega dela. Kot je namignil, naj bi si ZDA za dodelavo svojih izhodišč za nova pogajanja vzele kakšno leto ali dve. Tu je treba upoštevati še notranjepolitično stvarnost ZDA. Tudi če bi se Obamova administracija zavzela za progresivno in čimprejšnje reševanje okoljskih težav, bi težko karkoli spravila skozi kongres, kjer imajo večino republikanci, ti pa praviloma ne verjamejo, da so podnebne spremembe človeško delo. Za zdaj najresnejši republikanski kandidat, ki naj bi se prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo za predsedniški mandat, Newt Gingrich, je pred leti zagovarjal tezo, da moramo nujno ukrepati proti podnebnim spremembam in zmanjšati izpuste. V nedavnem intervjuju za Fox News je to svoje javno stališče označil za »eno najneumnejših stvari, kar sem jih storil v zadnjih letih«.

Čeprav je potek in uspeh nadaljnjih pogajanj nemogoče napovedati, Omladič opozarja, da bi nove pobude sčasoma lahko prišle prav z vzhoda: »Spreminja se razmerje moči med Zahodom in Vzhodom, kdo je tu reven in kdo bogat. Kitajska denimo že financira naše dolgove. Leta 2020 se lahko zgodi, da velike države v razvoju sebe ne bodo več obravnavale kot zgodovinsko zapostavljene, ker bodo morda že razvitejše od nas. To pa bo mogoče pomenilo tudi, da bo njihov pogled na izpuste drugačen, kot je danes.« Po predvidevanjih strokovnjakov bomo leta 2020 v ozračje spustili že 50 milijard ton škodljivih izpustov. Dobra novica je, da planet to še lahko prenese. Slaba pa, da se po vsej verjetnosti ne bomo ustavili pri 50 milijardah ton. Ne, dokler bodo ključne države v ospredje postavljale svoje gospodarske interese, podnebne konference pa se bodo končevale z medijskimi spini.