Siva realnost

Slovenci smo že od nekdaj razdeljeni tako, da polovica misli z levim delom možganov, druga polovica pa z desnim delom. To samo po sebi ni nobena tragedija, če bi upoštevali tudi svetopisemsko zapoved iz evangelija po svetem Matevžu, ki prihaja neposredno od boga in pravi : »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo, kajti bog veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Matevž 5, 44. 45.) Ne da bi si upal dvomiti o teh božjih besedah, mislim, da je le malo pretiraval. Toda trdno sem prepričan, da moramo, če se že ne ljubimo, vsaj drug do drugega biti strpni. To naj bi veljalo tudi za čas po volitvah. Toda ne. Očitno je za nas Slovence, tudi ta, milejša oblika odnosa do sovražnikov pretežka zahteva. Tisti, ki niso zadovoljni z rezultati volitev, za svoj neuspeh na volitvah krivijo slovenske državljane neslovenskega porekla in prekmurskega »palčka« v osebi dvakrat demokratično izvoljenega predsednika osamosvojene Slovenije. Če bi ta šovinistični bolezenski strah pred nekakšnimi sovražnimi bitji v podrobno analizo vzeli psihologi in psihiatri, ne vem, če ne bi postavili dokaj hude zdravstvene diagnoze. Opciji, ki je bila 4. decembra poražena na volitvah, nekaj ni niti v sanjah prišlo na misel: namreč to, da so bili prehitro zaverovani v svojo zmago, in da so se sami ustrelili v koleno s svojo zagrizeno, negativistično kampanjo odkrivanja tujih afer in zanikanja lastnih, oziroma kvalificiranja teh kot političnih konstruktov. Ja, kaj niste tudi vi, ali vsaj nekateri izmed vas, na čelu z vašim predsednikom bili nekoč »komunajzerji«? Ali je res blatenje vsakogar in vseh, ki niso v vašem taboru, največ, kar nam lahko ponudite? Človek bi skoraj iz ljubezni do bližnjega moral reči: O ljubi bog, razsvetli jih in jim odpusti!