Odhod Vaclava Havla

Za novo leto 1990 je Čehoslovakom sporočil: »Ljudje, vladavina je spet v vaših rokah.«

Češka je 18. decembra izgubila Vaclava Havla, umetnika in politika, ki sodi med glavne osebnosti čehoslovaškega odpora proti komunističnemu režimu. V časovnem loku več desetletij, od Listine 77 do »žametne revolucije« leta 1989, je Havel s svojo karizmo, pogumom in s spoštovanjem, ki ga je užival med ljudmi, simboliziral nenasilni upor, po zrušitvi komunističnega sistema pa demokracijo in humanizem.

Bil je neobičajen politik. Dramatik, esejist, pesnik in disident je bil v vsaki bitki – tako se ga spominja britanski zgodovinar Timothy Gorton Ash – vztrajen, potrpežljiv in nenasilen. Nastopal je dostojanstveno in modro, z močno besedo in resnico se je bojeval proti komunističnemu režimu, ki se je zrušil pred demonstranti konec leta 1989. Rodil se je v protikomunistični relativno bogati praški družini, ki so jo leta 1948, ko so komunisti prevzeli oblast, pregnali iz Prage, očeta pa zaprli. Zaradi buržoaznega porekla so Vaclavu preprečili šolanje, saj je lahko končal le šolo za kemijskega laboranta.

Prve eseje in literarne prispevke je objavil leta 1955, v gledališču pa je začel kot fizični delavec. Talent mu je omogočil, da je leta 1960 postal dramaturg v praškem Gledališču Divadlo na zabradli. Njegovi kritični teksti in nastopi proti komunističnemu režimu, pa tudi ustanovitev disidentskega gibanja Listina 77, so Havla s sodelavci trikrat pripeljali v zapor, kjer je preživel pet let.

Režiser Miloš Forman je o prijatelju Havlu dejal: »Sramežljivost in pogum, oboje v skrajni meri – takšen je Havel.« Ta pa je nekoč sam zase povedal, da je »nestrahopetec« v okoliščinah, ko se ne more izogniti izbiri med strahopetnostjo in pogumom. Sicer pa je bil predvsem mislec. V svojih esejih, več kot sto jih je napisal, je poglobljeno, z njemu lastno doslednostjo in kritično ostrino analiziral komunistični sistem, vendar tudi poudarjal – tako kot v znamenitem eseju »Moč nemočnih« -, da so tudi najbolj represivni režimi odvisni od, vsaj minimalne, podpore ljudi, ki se njegov del, ki vladajo.

Zato je bila metoda boja z državljansko nepokorščino zanj tista, ki lahko pripelje, brez prelivanja krvi, do zmage. Havel se je pozimi leta 1989 znašel na čelu gibanja za svobodo in demokracijo. Na trgu Venčeslav v Pragi in v drugih mestih so se takrat zbirale množice ljudi, ki so zahtevale družbene spremembe. 17. novembra 1989 je okrog 300.000 protestnikov v Pragi zahtevalo, da gre »Havel na Hrad!« (Havel na grad, op.a). Skupaj z Aleksandrom Dubčkom, človekom, ki je leta 1968 kot čehoslovaški komunistični voditelj hotel »socializem s človeškim obrazom«, kar so mu preprečili sovjetski tanki, sta stopila na balkon pred svobode lačne Čehe.

In Havla so nato res poslali čez reko na vrh hriba, v palačo, kjer je bil najprej predsednik Čehoslovaške in nato Češke republike. V novoletni poslanci za leto 1990 je Havel že poročal svojim rojakom: »Ljudje, vladavina je spet v vaših rokah.«

Pristal je v zgodovinskem delu mesta, na Hradčanih, od koder so Čehom in Slovakom vladali domači in tuji gospodarji. Številni njegovi sopotniki iz disidentskih časov, so se spremenili v politike z vsemi slabimi lastnostmi tega poklica. Havel je vseskozi hotel ostati zvest idealom svobode, demokracije in socialne pravičnosti. Svojo politično filozofijo je črpal iz lastnega navdiha, odpora proti materializmu 20. stoletja, iz del Edmunda Husserla in predvojnega filozofa-predsednika, Tomáša Masaryka. Najprej si je na vso moč, vendar z demokratičnim prepričevanjem, prizadeval ohraniti pri življenju državno skupnost Čehov in Slovakov. Ni mu uspelo. Naroda sta se sporazumno razšla januarja leta 1993 in oblikovala vsak svojo državno skupnost. Danes sosedje Slovaki žalujejo za Havlom kot da bi umrl njihov predsednik, kajti Havel je, kot pravi slovaška premierka Iveta Radičova, odprl vrata demokracije Čehom in Slovakom.

Zanimivo je, da češki radio, ko je ob spominu na Havela prekinil program, v eter ni spustil žalostne glasbe, pač pa pesmi, ki jih je imel Havel rad. Peli so mu prijatelji, kot so Marta Kubiševa, Suzanne Vega in The Rolling Stones.