Leto izgubljenih priložnosti

Borut Pahor je nečimrn politik. To značajsko slabost bi mu zlahka odpustili, če bi bil res tako dober, kot misli, da je. Za njim, njegovim semaforjem in njegovo razglašeno vladno ekipo je ostalo razdejanje.

»Slovenija v spopadu s krizo ni zmagovala, temveč izgubljala. Izgubljala je glede okrevanja nasproti tranzicijskim državam in na področju globalne konkurenčnosti. Priznati je treba, da jamstvena shema ni prinesla sadov, da oživljanje kreditnega krča ni bilo uspešno in da plačilna nedisciplina vse bolj hromi normalno gospodarstvo,« pravi ekonomist Bogomir Kovač.

Hkrati z gospodarsko stagnacijo so se zaostrovale tudi socialne razmere. Glede na to, da se je povečanje števila brezposelnih umirilo in so se neto plače celo povečale, bi lahko sklepali, da nam je šlo boljše, kar pa v resnici ne drži. Ne gre pozabiti, da so bili zaradi gospodarske krize odpuščeni predvsem delavci z najnižjimi plačami, to pa pomeni, da je statistika prikazala povišanje plač samo tistih, ki službe sploh še imajo. Od socialdemokratske vlade so mnogi pričakovali več socialne države, zato so bili toliko bolj razočarani ob spoznanju, da je šlo pri obljubah Pahorjeve vladne koalicije o novi solidarnosti, višji obdavčitvi kapitalskih dobičkov, izdatnejši obremenitvi najpremožnejših in prerazporeditvi dobičkov k srednjemu sloju in najrevnejšim zgolj za politično retoriko. Vladi ni uspelo prepričati javnosti, da bodo s pokojninsko reformo in z zakonom o malem delu bremena krize pravičneje porazdeljena, da torej ukrepi niso samo učinkoviti, temveč tudi socialno pravični.

Pri javnih financah je bila Pahorjeva ekipa bistveno premalo odločna. To je postalo še posebej očitno prav s padcem pokojninske reforme, ki mu je sledil še padec interventnega zakona. Ekonomist Jože Mencinger pravi, da je vlada izgubila oblast predvsem zaradi nespretnosti. »Res je veliko niti ni imela, še tisto, ki jo je imela, pa ni znala dobro uporabiti.« Tuja finančna javnost nas je zaradi politične krize in z njo povezane negotovosti pri uresničevanju zavez glede javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga kaznovala z znižanjem bonitetne ocene državi, zaradi česar so nam narasli stroški financiranja primanjkljaja, pa tudi stroški vseh kreditov, najetih v domovini ali tujini.

Slovenija resda ni v skupini najbolj problematičnih držav EU. Ni najbolj zadolžena, nima najnižje rasti, ne najvišje brezposelnosti. Kar ne pomeni, da je brez težav. Naš strukturni primanjkljaj je skrb zbujajoče visok, javni dolg pa je presegel 17 milijard evrov.

Ob nadaljnjem zaostrovanju razmer na finančnih trgih, padajoči konkurenčnosti in kreditnem krču, je postalo jasno, da je vrag dokončno odnesel šalo. Ni se več mogoče tolažiti z upanjem na višjo gospodarsko rast. Nova vlada se bo morala nemudoma lotiti konsolidacije javnih financ, obenem pa reševanja kapitalsko podhranjenega bančnega sektorja. To verjetno pomeni tudi, da bo država prisiljena povečati lastniški delež v banki NLB, kajti v tako negotovih časih verjetno ne gre računati na naval zasebnih investitorjev.

»Če se ne motim, ima Semolič več kot 60 let. Če je že toliko proti pokojninski reformi, podaljšanju delovne dobe, zakaj ni že v penziji.«
Odhajajoči ljubljanski župan Zoran Janković, na Radiu Slovenija, o potrebi po upokojitvi sindikalnega vodje