Evro vic(e)

Ko je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman za leto 2012 napovedal vojno in razpad EU, je marsikdo zamahnil z roko, češ, zdaj pa že čisto vsakemu podelijo Nobelovo nagrado. Toda Krugman ni udaril zelo mimo. Evro še nikoli prej v svoji zgodovini ni bil tako blizu kolapsu. Na rob prepada sta ga prignala Angela Merkel in Nicolas Sarkozy. Sloviti dvojec Merkozy je v svoje roke prevzel reševanje evropske dolžniške krize, a se je posla lotil prepočasi, premalo ambiciozno, popolnoma narobe, zato danes ni ogrožen samo obstoj evra, pač pa tudi obstoj celotne EU.

»Nemška politika proračunskega varčevanja je nevarna za Evropo, uniči lahko evropski projekt. Trenutno Nemci vlečejo sosede v deflacijo, čemur lahko sledi dolga faza stagnacije. In to vodi v nacionalizem, socialne nemire in ksenofobijo,« opozarja znani vlagatelj George Soros. »Ukrepov za obvladovanje krize je bilo sicer razmeroma veliko. Žal pa je bilo narejeno samo toliko, da se je preprečil kolaps, to pa je bilo premalo,« pravi ekonomist Mojmir Mrak.

Zaradi premalo odločnega reševanja krize se je zmanjšala verodostojnost glavnih evropskih nosilcev ekonomske politike, prav to pa je po Mraku ključni razlog, da je kriza minulo poletje dobila nove razsežnosti. Iz obrobnih držav evroobmočja se je preselila v osrednje države, zlasti Italijo in delno tudi Francijo.

Že tako hudi finančni, gospodarski in socialni krizi je sledila še politična. Oditi je moral celo Silvio Berlusconi. Vse je začelo skrbeti, kaj bo, če Italija ne bo sposobna odplačevati svojega ogromnega javnega dolga. V obeh evropskih reševalnih skladih namreč ni na voljo dovolj denarja, da bi ji lahko priskočili na pomoč. Vrstili so se pozivi k uporabi močnejšega orožja za spopad s krizo, od tega, da bi Evropska centralna banka na veliko odkupovala obveznice držav v stiski, do tega, da bi uvedli skupne evroobveznice. Vendar je Merklova obe možnosti odločno zavrnila in vztrajala, da morajo države najprej sanirati svoje proračune. Politična retorika Merklove je bila polna besed o solidarnostnem reševanju skupne evropske valute, ko pa je bilo treba resno ukrepati, je imela pred očmi parcialne nemške interese, v prvi vrsti interese kapitalsko podhranjenih nemških bank. Močno kapitalsko podhranjene seveda niso samo nemške, ampak tudi mnoge druge evropske banke, še zlasti španske, pa tudi italijanske in francoske. To ni le posledica pretiranega tveganja bank v preteklosti, temveč tudi ostrejših zahtev evropskih regulatorjev glede kapitalske ustreznosti. Evropske banke so se tem zahtevam prilagodile tako, da so še bolj skrčile kreditiranje podjetij, kar je dodatno upočasnilo izhod iz krize.

Vse bolj se zdi točna napoved ameriškega ekonomista Davida Rosenberga, da se bo verjetno v prihodnjem letu zgodilo več sprememb, med drugim vzpon protekcionizma in nacionalizmov, rast političnih gibanj, ki jih vodijo ideološki in fiskalni motivi, zmanjšanje odgovornosti vlad za zdravstveno varstvo in druge javne sfere, naraščanje socialnih napetosti in povečanje geopolitičnih tveganj.

»To zmago bi posvetil bankam.«
Podjetnik Mirko Tuš, v oddaji 24ur, o svojem uspehu na pokljuškem teku politikov, gospodarstvenikov in diplomatov