Evropska ideja je talka »gasilcev«

»Ne potrebujemo le gasilcev; potrebujemo tudi arhitekte.« Tako je lanskega septembra v časniku Mittelweg 36 Jacques Delors, trikratni predsednik evropske komisije, opozoril na nujnost novih premislekov o Evropi. Kriza ni samo gospodarska in finančna, ampak zlasti razvojna, kajti politične elite niso sposobne oblikovati ustreznih rešitev za izzive 21. stoletja. Zatekajo se h kratkoročnim rešitvam, brez nove razvojne paradigme.

Vse do krize jih ni skrbel neoliberalistični obrazec evropskega razvoja. Akterji EU so stavili na uspešno ekonomijo, kar naj bi bilo mamljivo tudi za nove članice, za slabe čase pa so ponujali »zasilni načrt« v obliki evropske identitete; še manj jasen in manj uresničljiv, kot je bilo Titovo »bratstvo in enotnost«.

Minulo leto se je vse vrtelo okrog reševanja evra. Ni malo analitikov, ki dokazujejo, da je preživetje EU odvisno od obstoja skupne valute, pa čeprav je unija tudi pred njo solidno korakala po poti notranje integracije. Slabo pripravljen projekt evra, brez ustreznih varovalnih in nadzornih mehanizmov nad članicami, ki so ga sprejele, je zagotovo velika napaka. Letos je dolžniška kriza v evroobmočju vrgla v javni diskurz opazke o lenih narodih in državah, ki so se brezmejno zadolževale. Nihče pa noče slišati, da so se zadolževale v bankah »pridnih«, bogatih in zgledno urejenih držav, ki zdaj s komisarskimi pristojnostmi v imenu EU hočejo upravljati preveč zadolžene države.

Pravzaprav je kriza evra (ne)hote povzročila trdo soočenje evropskih idealov z realnimi zakonitostmi družbenega (evropskega) razvoja in zavesti. Zdajšnja kriza v EU ni le kriza evra kot valute, ampak je tudi kriza upravljanja in gospodarjenja v EU in njenih članicah. Pred njimi je odločitev za »mehko«, iskanju kompromisov zavezano politiko EU ali pa za dosedanje uveljavljanje hardcore tržnih zakonitosti.

Filozofi so jezni. Jürgen Habermas se jezi, ker se EU ne razvija po njegovem »načrtu« poglabljanja institutov ustavnega patriotizma in demokracije. Jezen je tudi Ulrich Beck, ker je v nevarnosti njegova zamisel oblikovanja kozmopolitskega Evropejca. Francoski marksist Etienne Balibar mirno pravi, da je treba začeti znova.

Evropski politiki pa? Angela Merkel hoče »več« Evrope, federacijo držav članic. Joschka Fischer pravi, »pozabite na sedanjo EU«. Predlaga manj njenih članic, ki pa bi ravnale odgovorno. Oba priznavata, da se sedanja kriza EU vleče že od padca Berlinskega zidu leta 1989, saj je z vstopom v »čudoviti« svet globalizacije zanemarila razvoj socialnih politik, aktivnega državljanstva, odpiranje polja političnega za državljane, premalo je storila, da bi zajezila demokratični primanjkljaj v EU in prehitro in premalo domišljeno je drvela v širitev na vzhod.

Toda doslej je EU zmeraj zmogla premagati krize. Tudi tako, da je storila dva koraka nazaj in nato pravega naprej. Skrb zbujajoče pa je, da na evropski sceni ni verodostojnih politikov, zavezanih evropski ideji. Na sceni so le »gasilci«, ne pa »arhitekti«.

»Skoraj zabavno je videti, kako Evropejce skrbi izguba suverenosti znotraj Evropske unije, čeprav jo dan za dnem izgubljajo zaradi vzhajajočih svetovnih sil.«
Nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, med razpravo v evropskem parlamentu, o pravi grožnji