Nevarna pot v demokracijo

Tunizijski diktator Zin Abidin Ben Ali, egiptovski Hosni Mubarak, libijski Moamer Gadafi in jemenski Ali Abdulah Saleh so dočakali vsak svoj, bolj ali manj primeren konec dolgoletnih in s krvjo zaznamovanih vladavin. Njihove usode so bile različne. Ben Ali se je rešil s sramotnim pobegom v Savdsko Arabijo, tja je bil namenjen tudi Mubarak, a so ga zadnji hip prestregli in je končal v zaporu.

Gadafija so nazadnje našli v kanalizacijskem jašku in ga kmalu zatem usmrtili, Ali Saleh pa je privolil, da bo v začetku prihodnjega leta sestopil z oblasti, v vmesnem obdobju pa državo vodi vlada narodne enotnosti. V zameno za odhod mu je bila obljubljena imuniteta pred sodnim preganjanjem, proti čemur so protestirale številne človekoljubne organizacije.

Drugod ljudske vstaje niso prerasle v revolucije in niso prinesle arabske pomladi, denimo v Savdski Arabiji in Bahrajnu. Tamkajšnjima sunitskima režimoma je uspelo hitro zadušiti proteste šiitskih manjšin, ki sta v obeh državah zahtevali več državljanskih svoboščin. Savdska Arabija je celo poslala svoje vojaške sile v Bahrajn, da so pomagale zatreti upor, potem ko je ta začel preraščati verske ločitve in so se mu začeli pridruževati številni suniti. Zahod je prelivanje krvi v teh dveh svojih zaveznicah spremljal od strani z občasnimi medlimi kritikami, čeprav so denimo v Bahrajnu zaprli celo zdravnike in medicinske sestre, ki so oskrbovali ranjene protestnike.

Najhuje je še vedno v Siriji, kjer je bilo v drugi polovici leta ubitih na tisoče ljudi, med njimi na stotine otrok. Navkljub številnim ukrepom, ki jih je svet sprejel zoper režim Baširja Al Asada, ta ostaja neomajen in še naprej kljubuje mednarodni skupnosti, tudi Arabski ligi. Vse več poznavalcev razmer se strinja, da je Sirija zabredla v državljansko vojno, kot kaže, pa bodo morali Sirci sami strmoglaviti Asadov režim, brez vojaške pomoči iz tujine, kakršne je bila na primer deležna Libija.

Vrnimo se k odstavljenim diktatorjem. Zahodne države so se navduševale nad njihovim padcem, pri tem pa modro zamolčale, da so jih v preteklosti podpirale. Ben Ali, Mubarak in Ali Saleh so bili ljubljenci zahodnega sveta. Razlog so bili naftni posli. Svobodne volitve v Tuniziji in Egiptu so dokončno pokazale, zakaj je Zahod v tem delu sveta dajal prednost diktaturam namesto demokraciji. V obeh državah na oblast prihajajo islamisti. V Tuniziji je oktobra zmagala zmerna islamistična stranka Enahda, v Egiptu najbolje kaže Muslimanski bratovščini in sorodnim strankam, med katerimi je tudi skrajno konservativna salafistična stranka Al Nur. S tem, ko bodo na oblast prišle nove stranke, ki ne bodo brezkompromisno vdane Zahodu, se bo na Bližnjem vzhodu vzpostavilo drugačno razmerje moči. To je že razvidno iz vse očitnejše osamitve Izraela. Zato nekateri poznavalci razmer že špekulirajo, da si posamezne zahodne države, predvsem pa ZDA in Izrael, želijo povzročiti novo krizo na Bližnjem vzhodu, ki bi »na novo premešala karte«. Pričakovano se v tem kontekstu najpogosteje omenja prav napad na Iran.

»V Libiji ni bilo nobenih demonstracij. Al Kaida ne organizira protestov.«
Libijski voditelj Moamer Gadafi, za televizijo RTL, o napačnem razumevanju dogajanja