Breivikov trend

Ko sta 22. julija v središču Osla v neposredni bližini vladnih poslopij odjeknili dve siloviti eksploziji, so svet obkrožile špekulacije, da so za napad odgovorni islamski teroristi. Ko so te špekulacije krožile po svetu, se je svetlolasi Anders Behring Breivik že izkrcal na otoku Utoya, kjer je potekalo letno srečanje podmladka vladajoče laburistične stranke. Oblečen v policista je k sebi priklical mladostnike in začel streljati. Tisti dan je Breivik vzel 77 življenj, 151 ljudi pa je ranil.

Anders Breivik, nekoč privrženec norveške skrajno desničarske Stranke napredka, je bombni napad in pokol priznal, kot tudi to, da je šlo za gnusno dejanje, a vendarle dejanje, ki »sem ga moral storiti«. Kot je zapisal v svojem več kot 1000 strani obsegajočem manifestu, je z napadoma želel kaznovati »multikulturne marksiste«, sovražnike Evrope, ker naj bi dovolili in spodbujali prihod priseljencev. Njegovo sovraštvo do tujcev, predvsem pa muslimanov, je nedoumljivo: na Utoyi je ubijal norveško mladino zato, da bi Evropo obvaroval pred muslimani.

Analiza njegovega duševnega stanja je pokazala, da Breivik trpi za paranoično shizofrenijo. Norveška javnost je to novico sprejela z velikim neodobravanjem, saj naj bi mu morali soditi kot hladnokrvnemu morilcu. A v tem primeru bi mu po norveški zakonodaji lahko dosodili največ 21 let zaporne kazni, zdaj pa je že jasno, da bo zaprt celo življenje.

Evropa pa se medtem sooča z novimi primeri neonacističnega terorizma. Nemčijo je novembra pretresla novica, da je skupina z imenom Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) izvedla najmanj deset hladnokrvnih umorov iz rasnega sovraštva. Glavne tarče so bili turški in grški prodajalci hitre prehrane, ki so bili sredi belega dneva ustreljeni v glavo. Kanclerka Angela Merkel je njihov krvavi pohod označila za »sramoto za celo Nemčijo« in dodala, da »bomo stvari prišli do dna. To dolgujemo žrtvam«. Ostaja pa vprašanje, ali si bodo pristojni organi res želeli razkriti celotno ozadje, saj je policija že vsaj od leta 1998 vedela za identiteto ključnih članov NSU. A kljub indicem, kaj so in kaj načrtujejo, ni ukrepala.

Decembra je prišlo do strelskega napada tudi v Firencah v Italiji, ko je 50-letni privrženec skrajne desnice na ulici ubil dva senegalska priseljenca, več pa jih huje ranil. Senegalski migranti so isti večer protestirali v središču mesta in eden od njih je za medije komentiral: »Samo ne recite mi, da je bil nor. Če bi bil nor, bi ubijal vse, belce in temnopolte!«

Letos je britanski sociološki inštitut Demos v svojem poročilu o sovraštvu na spletu med drugim ugotovil, da imajo skrajno desničarske stranke in različne rasistične organizacije v Evropi na Facebooku že skoraj pol milijona privržencev. Navkljub temu evropski voditelji še niso zavzeli dovolj odločnega stališča do sovražnega govora in neonacističnega nasilja. In seveda, tudi v Sloveniji še vedno čakamo na nično toleranco pri spodbujanju rasnega in narodnostnega sovraštva.

»Danes ni koncentracijskih taborišč, ampak ali je življenje pod burko kaj drugega kot taborišče?«
Obrambna ministrica Ljubica Jelušič, v nagovoru nekdanjim internirankam, o mobilnem taborišču