Iranski vozel

Ob umiku še zadnjih ameriških vojakov iz Iraka konec decembra 2011 je britanska nevladna organizacija Iraq Body Count (IBC) objavila izčrpno analizo o vseh žrtvah te vojne od njenega začetka 20. marca 2003. IBC je ves čas zbirala poročila o ubitih v skorajda devetletnem konfliktu in številke primerjala z uradnimi podatki iraških oblasti ter ameriških okupacijskih. Ugotovitve je nazadnje dopolnila še s tajnimi dokumenti, ki jih je razkril WikiLeaks, znanimi kot „Iraški vojni dnevniki“.

Slednji so pokazali, da je bilo veliko število smrtnih žrtev v Iraku namerno prikritih, še posebej v tistih primerih, ko je šlo za poboje civilistov, ki so jih zagrešili ameriški vojaki. Tako je IBC na koncu ugotovila, da je bilo v tej državi med invazijo in okupacijo ubitih okrog 162.000 ljudi; od tega jih je bila velika večina, in sicer 79 odstotkov, civilistov. Življenje je izgubilo tudi skoraj 5000 tujih vojakov (še več jih je doma nato naredilo samomor).

Poročilo IBC z zaskrbljenostjo še ugotavlja, da letna statistika ubitih civilistov ostaja približno enaka od konca leta 2008. Res je, da je število smrtnih žrtev upadlo, toda še vedno sega v tisoče na leto; lani jih je bilo več kot 4000. „Ti trendi nakazujejo, da bodo zaradi še vedno prisotnega nasilja civilisti v Iraku umirali v podobnem številu tudi v nadaljnjih letih. Ali bo odhod ameriških vojakov vplival na to statistiko, bo pokazal čas,“ piše IBC. Čeprav ameriški predsednik Barack Obama trdi, da je konec vojne v Iraku, bi znalo biti na koncu prav nasprotno res; ta bi se znala ponovno razplamteti. Sektaški spopadi se nadaljujejo in politična zavezništva med suniti ter šiiti propadajo.

Medtem pa je na obzorju že nova vojna. Res je, glede vojaškega spopada med Iranom in Zahodom (beri: ZDA, Izrael) se ne splača biti preveč pretenciozen in „ekskluzivno paničen“, vendar na neki način vojna že traja. Gre za vojno sankcij in groženj, dogodki iz preteklih dni pa nazorno kažejo, kako hitro bi se utegnile zadeve preliti čez rob in vrag bi odnesel šalo. Potem ko je Mednarodna agencija za jedrsko energijo IAEA novembra razkrila, da Iran izvaja poskuse, primerne za razvoj jedrskih eksplozivnih naprav, so ZDA, Velika Britanija in Kanada napovedale nove sankcije zoper to državo, med drugim zamrznitev premoženja iranske centralne banke in prepoved izvoza nafte. Svoje ukrepe so želele predstaviti tudi v Varnostnem svetu OZN, vendar sta jih pri tem zaustavili Rusija in Kitajska, ki se s temi ukrepi nista strinjali.

Uradni Teheran je takoj začel priprave na vojaške vaje v Perzijskem zalivu in jih tudi izvedel ob koncu leta. Sporočilo razkazovanja mišic je bilo: če nam boste vsilili sankcije glede izvoza nafte, bomo blokirali Hormuško ožino, skozi katero potuje slaba petina vse svetovne nafte. Šlo je za skorajda vojno napoved, ki pa so jo Američani sprva raje preslišali in iz zaliva preventivno umaknili letalonosilko John Stennis ter še eno bojno ladjo. Poveljnik iranskih vojaških sil Ataolah Salehi je nato Američanom sporočil, naj se nikar ne vračata, in dodal: „Nismo vajeni ponavljati opozoril, zato opozarjamo samo enkrat.“ Odgovor ZDA je bil pričakovan: naši ladji se bosta vrnili.

Medtem ko se napetosti v zalivu stopnjujejo, poteka še obstranska bitka za interpretacijo, kdo trenutno zmaguje. Iran razglaša zmago, ker je izvedel uspešne bojne vaje in razkazal svojo moč. Američani, nasprotno, v vojaških vajah vidijo šibkost Irana. Opozarjajo, da z njimi režim v Teheranu odvrača pozornost od tega, da sankcije delujejo in načenjajo stabilnost države. Res, iranska valuta rial je doživela nov, 12-odstotni padec, toda po drugi strani zaradi dogajanja v zalivu rastejo tudi cene nafte, kar pa ni dobro za zahodna, že tako anemična gospodarstva. Čeprav zdaj še Francija zahteva, da se tudi EU pridruži valu sankcij zoper Iran, pa je res, da si novega krvavega konflikta - zdaj ko je enega po devetih letih bojda konec - ne želi nihče. Iran najbrž razume, da ne more zmagati v morski bitki za Hormuško ožino, Zahod pa, da bi nova vojna vodila v resno destabilizacijo širšega Bližnjega vzhoda. Zato so tudi v sredo iz Washingtona prišla sporočila, da je „treba znižati temperaturo“. V redu, toda nekdo bo moral prvi popustiti. Kdo?