Na temačni strani Alp

Okradli so nas. Nas, davkoplačevalce, nategne vsak, ki ga spustimo h koritu. Slovenija postaja banana republika. Smo le še korak od Grčije. Naše plače so nekonkurenčne, naše gospodarstvo pa tudi. Imamo dve pravni državi. Naše zdravstvo je v razsulu. Pacienti umirajo na hodnikih. Razrašča se kriminal. Ponoči na ulicah nismo več varni. Naše šolstvo proizvaja nezaposljive kadre. Zaradi nesposobnosti politikov nam bo šlo le še slabše. Imamo samo dve možnosti za prihodnost. Bomo kolonija Bruslja ali kolonija Kitajske?

Je res vse tako črno? Smo res državljani zavožene države? Ni in nismo. Razmeroma preprosto pa nas je mogoče predstaviti kot take. Statistika je v napačnih rokah nevarno orožje. Lahko na primer opozarjamo na več kot 110 tisoč brezposelnih, pozabimo pa omeniti, da je stopnja brezposelnosti še vedno pod povprečjem Evropske unije. Lahko govorimo, da se je javni dolg res zelo povečal, zanemarimo pa, da je še vedno med manjšimi v EU. Lahko se pritožujemo nad zvišanjem starosti za upokojitev, ne omenimo pa, da je ta trenutno med najnižjimi v vsej EU. Lahko se pritožujemo nad visoko obdavčitvijo plač, pozabimo pa, da prav redistribucija prek davkov in prispevkov omogoča, da je dohodkovna neenakost med vsemi najmanjša. Lahko bentimo zaradi neučinkovitosti zdravstvenega sistema, odmislimo pa, da je smrtnost otrok med najnižjimi sploh.

Toda res je, da nismo zgledna postkomunistična država, kot jo predstavlja danes prevladujoča neoliberalistična doktrina. Naš model tranzicije je (vsaj bil) pač nekoliko drugačen od vizije mednarodnih finančnih institucij. Nismo naenkrat izpeljali popolne privatizacije. Ohranili smo številne socialne pravice, o katerih lahko danes v številnih najrazvitejših državah le sanjajo. Ste vedeli, da v Švici porodniški dopust traja šestnajst tednov?

Nasprotja

Zgovorna je oktobra objavljena raziskava Eurobarometra o družbenem ozračju v EU. V primerjavi z enako raziskavo pred enim letom se je splošno razpoloženje prebivalstva izboljšalo v 15 državah, v šestih pa je ostalo nespremenjeno. Slovenija je ena od šestih držav, kjer se je družbeno ozračje še poslabšalo. Pa smo v tem času imeli pozitivno (čeprav nizko) gospodarsko rast. V isti raziskavi so ljudi vprašali, kako so zadovoljni s svojim življenjem. 83 odstotkov vprašanih Slovencev je odgovorilo, da so zadovoljni ali celo zelo zadovoljni, kar je nad povprečjem EU. Hkrati je v isti raziskavi 91 odstotkov ljudi odgovorilo, da je slovensko gospodarstvo v slabem ali celo zelo slabem stanju. Precej več, kot je povprečje EU.

Slovenija je po splošno veljavnem prepričanju zelo zadolžena. Državni dolg je leta 2010 znašal 38,8 odstotka BDP-ja. Povprečje EU je bilo 80,2 odstotka BDP-ja. To je bilo sicer že večkrat poudarjeno, a je bilo zraven opozorilo, da je nevarna predvsem hitrost, s katero slovenski dolg narašča. Od leta 2007 se je povečal za skoraj 16 odstotnih točk. Evropsko povprečje je 21,2 odstotne točke. V Nemčiji se je povečal za 18 odstotnih točk.

Za veliko večino ljudi se od začetka krize življenje ni bistveno spremenilo. Spremenilo se je samo nekaj v njihovih glavah.

Seveda nikakor ne trdimo, da je taka rast zadolženosti dobra, a stvari je treba postaviti v kontekst. Še en primer: Slovenci smo zelo občutljivi za družbeno neenakost. Enakost je velika vrednota. Po isti raziskavi Eurobarometra smo drugi v EU po odstotku vprašanih, ki so menili, da so v naši državi razlike med dohodki najbogatejših in najrevnejših prevelike. Prav tako smo peti po deležu tistih, ki so menili, da se je v minulih petih letih neenakost pri nas povečala. Dejansko pa podatki evropskega statističnega urada in Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) kažejo, da je dohodkovna neenakost v Sloveniji najmanjša med vsemi državami EU in OECD. In kar je še »zabavneje«, da je bila še leta 2005 neenakost na Švedskem manjša kot pri nas, do leta 2009 pa smo to državo zamenjali na prvem mestu. Poleg tega smo država z najmanjšo razliko v zaslužkih med moškimi in ženskami v EU.

Nergači

Če nismo državljani zavožene države, zakaj se nam zdi, da to vendarle smo ali pa, da to vsaj postajamo? Zakaj je dojemanje resničnosti bolj črno od resničnosti same? Splošno prepričanje o stanju neenakosti je na primer daleč od resničnosti. S tem seveda nikakor ni rečeno, da ne bi mogle biti razmere še boljše in da povprečnega človeka ne bi smelo prizadeti, ko se direktor podjetja s porschejem pripelje obvestit delavce, ki garajo za minimalno plačo, da gre podjetje v stečaj. A to so vendarle skrajnosti. Ki pa so seveda daleč najbolj izpostavljene in ki si jih daleč najbolje zapomnimo. »Pri obojih, pri medijih in pri posameznikih in politikih, opažam, da preprosto ignoriramo objektivne podatke, ki se nanašajo na celotno populacijo, in delamo zaključke na podlagi posamičnih primerov,« pravi dr. Ivan Svetlik, sicer sociolog, ki je na položaju ministra za delo, družino in socialne zadeve bolj kot kdorkoli drug občutil kronično nezadovoljstvo ljudi.

Da je povprečen Slovenec precej nagnjen k nezadovoljstvu in črnogledosti, je Svetlik pokazal že v raziskavi, ki jo je skupaj s kolegi iz tujine opravil pred prevzemom ministrske funkcije, ko je bil še profesor na Fakulteti za družbene vede. Opravili so mednarodno primerjalno raziskavo o tem, kakšen je položaj posameznikov v smislu dohodka in premoženja in ali se ta položaj izboljšuje ali ne. Iste ljudi pa so tudi spraševali, kako sami dojemajo svoj položaj, ali so zadovoljni, ali se jim zdi, da se položaj izboljšuje. »Kombinacija objektivnih in subjektivnih meril da zelo zanimivo skupino tistih, ki se jim položaj objektivno izboljšuje, a so z njim vseeno nezadovoljni. V Sloveniji je bil odstotek teh ljudi neprimerno višji kot v drugih državah, ki jih je zajela raziskava. To skupino ljudi smo poimenovali nergači,« razlaga Svetlik. Kot je nedavno v intervjuju za Večer dejal filozof s koprske Fakultete za humanistične študije dr. Rok Svetlič, se ljudje, Slovenci še posebej, vrednostno orientiramo le negativno, skozi nerganje, da je tukaj in zdaj vse narobe. »Če bi se lepega dne zbudili v popolni državi brez ene same napake, bi večino to spravilo v neskončno zadrego.«

83 % vprašanih Slovencev je zadovoljnih ali celo zelo zadovoljnih s svojim življenjem.

Za aktualno ponazoritev razlike med realno sliko razmer v državi in dojemanjem resničnosti Svetlik ponuja primerjavo med različnimi mednarodnimi lestvicami glede na to, koliko na rezultat vpliva razpoloženje ljudi. »V najhujših kriznih časih smo po indeksu človekovega razvoja v treh letih napredovali z 29. na 21. mesto na svetovni lestvici. Po razvojnih potencialih nas je raziskava ameriških univerz Harvard in MIT uvrstila na 10. mesto na svetu. To so lestvice, ki so izdelane na podlagi objektivnih podatkov o dohodkih, izobrazbi, zdravju … Če pa vzamete lestvico konkurenčnosti (letos smo izgubili 12 mest in smo na 57. mestu med 142 državami, op. a.), katere pomemben del je sestavljen iz odgovorov poslovnežev, je rezultat slabši, kot kažejo objektivni podatki.« Po njegovem poslovneži z negativnim predstavljanjem podjetniških razmer v državi deloma tudi prenašajo odgovornost za slabše poslovne rezultate na druge. Prav prevzemanje odgovornosti za svoj položaj je sicer še ena od stvari, ki močno zaznamujejo razmere v slovenski družbi.

»Slovenci izstopamo po izjemno visoki stopnji individualizma,« razlaga Svetlik. »Ta vodi v skrb za lasten položaj in nepripravljenost za sodelovanje, pa tudi v iskanje krivcev za svoj položaj, če ta ni tak, kot naj bi bil. In kolektivitete, z državo na čelu, ki jih tako ali tako ne cenimo, se pojavljajo kot neki grešni kozli.« Ta individualizem bi, če bi ga izpeljali do konca, moral pomeniti, da za svoj slabi položaj prevzemamo tudi odgovornost. »A odgovorni so vedno drugi.«

Za individualiste smo izjemno pasivni pri vplivanju na svoje življenje. Kot opozarja sociolog dr. Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic, ki na Uradu za makroekonomske analize in razvoj preučuje družbeno blaginjo in socialni razvoj, je v Sloveniji premalo aktivnega državljanstva. Ankete kažejo zelo veliko nezadovoljstvo v primerjavi z drugimi državami, sočasno pa imamo enega najmanjših deležev ljudi, ki bi šli protestirat na ulico, če bi vlada sprejela zanje povsem nesprejemljiv zakon. »Z vsem smo nezadovoljni, ampak nič ne bi ukrenili glede tega. Dokler se položaj toliko ne poslabša, da ga ni več mogoče popraviti.«

Po mnenju dr. Srne Mandić, predstojnice Centra za preučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede, sicer vprašanje, zakaj razmere dojemamo bolj črne, kot so, ne zadene bistva. »Bolj gre za vprašanje, kako in kdo definira, kaj sploh je naša družbena realnost in kaj je problem. Vemo, da problemi ne obstajajo sami po sebi, ampak morajo biti vselej na neki način plasirani v javni prostor.« Pri tem je ključno, kdo ima moč, da to naredi, katere težave plasira kot pomembne in kako jih predstavi. To je v Sloveniji težava. »Pri tem izrazito prevladujeta le dva igralca, oba pa poganja tekmovanje in spopadanje, zato se tudi vsakršno javno vprašanje izrazi v spopadu dveh ali več strani. Ta igralca s svojim konfliktnim načinom govora o družbenih vprašanjih napolnita ves javni prostor, mi pa to dojemamo kot svojo družbeno stvarnost.« Prvi igralec, pravi Mandićeva, so politične stranke z osebnimi zamerami strankarskih veljakov, njihovimi grehi, interesi in domislicami, ki se nam venomer prikazujejo kot najpomembnejša stvar v vesolju in kot edini vir idej o napredku. Drugi so mediji. Vendar pa, nadaljuje, družba in upravljanje javnih zadev potrebujeta ne le tekmovanje idej, ampak tudi sodelovanje v informiranem in demokratičnem kolektivnem preudarjanju težav in možnih rešitev. »Toda pri nas so tovrstni institucionalni kanali participativne demokracije, zlasti udeležbe javnosti pri sektorskih politikah, ostali nerazviti, in to kljub reformam. Zato nas ne sme presenetiti nizka kakovost javne razprave ter enostranskost in nepremišljenost tem, ki se plasirajo kot pomembna družbena vprašanja.«

Strah

Ker smo že tako nagnjeni k črnogledosti in še prepuščeni na milost in nemilost tistim, ki tekmujejo za moč in gledanost, nas je gospodarska kriza, ki je sicer vsekakor razlog za skrb, pahnila čez rob. Kot pravi ekonomist dr. Aljaž Ule z Univerze v Amsterdamu, se vrtimo v začaranem krogu črnogledosti. »Če vsi mislijo, da nam gre slabo, bom pač tudi sam postal prestrašen, pazljiv in drugim vračal občutek, da so časi nevarni.« Bodimo realni. Za veliko večino ljudi se od začetka krize življenje ni bistveno spremenilo. Še vedno hodijo v isto službo, še vedno prejemajo enako ali celo višjo plačo, njihovi otroci še zmeraj hodijo v brezplačne javne šole, še vedno so deležni enake ravni zdravstvene oskrbe. Spremenilo se je samo nekaj v njihovih glavah. Pri tem seveda nikakor ne gre zanemariti tistih, ki so izgubili službo. A teh je bilo nekaj deset tisoč. Na večino preostalih ljudi pa je kriza vplivala bolj posredno. V resnici, pravi Ule, je življenjska raven Slovencev razmeroma visoka, socialna varnost in oddaljenost od posrednih nevarnosti grozeče gospodarske krize, ki jih dojemamo kot kritične, pa sta veliki. Vendar, opozarja, je posredna, abstraktna nevarnost strašnejša od tiste, ki jo lahko neposredno ovrednotimo. »Tako lahko ljudi učinkovito strašimo s komunizmom, fašizmom, globalizacijo, liberalizmom in konservativizmom, kolonializmom itd. V času politične tekme se lahko tak strah pred abstraktno nevarnostjo še posebej poudarja in izkorišča.«

V Sloveniji je bila leta 2005 dohodkovna neenakost večja kot na Švedskem. Do leta 2009 smo to državo prehiteli in zamenjali na prvem mestu v Evropski uniji.

V ljudi se je naselil strah. Tisti strah, pred katerim je v znamenitem inavguracijskem govoru sredi velike gospodarske krize v 30. letih prejšnjega stoletja svaril ameriški predsednik Franklin Roosevelt, ko je dejal, da ljudi ni treba biti strah ničesar. Razen strahu samega. To pa je tudi strah, ki nekaterim družbenim subjektom ustreza in ga celo spodbujajo. »Politika ljudi lahko mobilizira na dva načina, s programom ali strahom,« pravi Hanžek. »In v zadnjem času se vse pogosteje zateka k slednjemu.« To pa zato, ker nima resnih razvojnih konceptov. Tak položaj v družbi, trdi psiholog dr. Aleksander Zadel s koprske Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, dejansko ustreza tudi trgovcem. »Trgovci so zainteresirani, da je potrošnik zmerno prestrašen, zmerno depresiven, zmerno jezen. Takrat je idealen potrošnik. Takrat ga je mogoče striči, kakor se komu zazdi. Takrat je nagnjen k nakupovanju, k jemanju zdravil. Farmacija uživa, prodajalci kiča tudi. V Polnočnem klubu sem leta 2008 napovedal, da bodo prodajalci kiča v krizi profitirali, in v šali rekel, da bo Sandi Češko v dveh ali treh letih najbogatejši Slovenec. To se je dejansko zgodilo.«

Slaba novica …

Najpomembnejši filter za predstavljanje resničnosti so vsekakor mediji. A ta filter skozi spusti skoraj samo še umazanijo. Dejansko so mediji, predvsem televizija, geslo »slaba novica je dobra novica« pripeljali do takih skrajnosti, da je treba za zgodbe o uspehu tako rekoč uvesti posebno oddajo. Bolj kot vsakodnevni odmerek novic dobivamo vsakodnevni odmerek jeze, ogorčenja, moraliziranja in posmeha. Ko je predsednik republike Danilo Türk pred časom v nekem intervjuju dejal, da bi si želel več dobrih novic, je bil deležen prav tega posmeha.

Kot ugotavlja dr. Srna Mandić, mediji pogosto gradijo »problem« predvsem čustveno. »Da je nekaj hudo narobe, nam naznanijo z vreščečim glasom napovedovalca/-ke, ki pa racionalno sploh ne pojasni, kaj in zakaj je narobe.« Mediji, zainteresirani predvsem za senzacionalne slabe novice, napake, neuspehe in sovražnosti, hkrati tudi širijo tak način govora o nekem problemu. »Podžigajo čim bolj konfliktno izražanje pogledov in čim izrazitejše nasprotovanje. Tipičen primer večkrat predstavlja oddaja Pogledi Slovenije, ko se trudi med različno mislečimi poudarjati razlike, večati napetosti in razpihovati sovražnost; vsa diskusija ni usmerjena k iskanju za vse sprejemljivih rešitev, temveč nasprotno – v tekmovanje, kdo bo koga bolj zabil.«

Ko občinstvo enkrat navadiš na tak tip diskurza, ga je treba redno hraniti z njim. Vendar pa postaja vse bolj »požrešno«. Tako nastane spirala slabih novic, opozarja Matjaž Hanžek. »Mediji ljudem kažejo črno sliko, ljudje se nanjo navadijo in hočejo še bolj črno sliko.« Kakor pravi, gre za isti mehanizem kot pri sovražnem govoru. »Kar je danes črno, bo jutri samo še sivo. In kar je bilo pred desetimi dnevi šokantno, je danes že povsem normalno.«

Medijski senzacionalizem ni slovenska posebnost. To je svetovni trend. »Razlika je v tem, da v tujini obstajajo tudi mediji, ki objavljajo politično oziroma ideološko neobremenjene strokovne analize in komentarje, s čimer ljudje spoznajo veliko širšo paleto pogledov in možnih življenjskih ali kariernih slogov,« pravi ekonomist dr. Aljaž Ule, ki večino časa preživi na Nizozemskem. »Poleg tega so mediji, pa tudi politiki, v tujini nekoliko zadržani do spodkopavanja državnih institucij. Verjetno se bo takšna kultura nekoč vzpostavila tudi v Sloveniji. Predstavljam si, da se bo razvijala skupaj s spoznavanjem odtenkov demokracije, ekonomskega sistema in odgovornosti, ki smo jih dobili s samostojnostjo, torej z demokratičnim odraščanjem Slovencev.«

91 % vprašanih Slovencev meni, da je slovensko gospodarstvo v slabem ali celo zelo slabem stanju.

In kakšna naj bi bila videti »odrasla« Slovenija, če ji za zgled postavimo Nizozemsko? Kot pravi Ule, na Nizozemskem ni čutiti takšnega pesimizma kot v Sloveniji. Zaradi drugačne kulture Nizozemci svojega pesimizma ali nesreče sicer ne kažejo navzven, zato je družbeno ozračje težje presojati. Jadikovanje ni družbeno sprejemljivo, zase moraš poskrbeti sam. Tudi razkazovanje premoženja ni družbeno sprejemljivo, poudarek je na enakovrednosti. »Najlepši primer je njihova obsedenost s kolesom. To ni le poceni in hitro, ampak se z množičnim kolesarjenjem zmanjšajo tudi negativni vplivi medsebojnih primerjav in potrebe po agresivni moči.« Poleg tega so Nizozemci svarila o prihodnosti vzeli veliko resneje kot mi in krizo prenašajo razmeroma dobro. »Pokojninsko reformo so izpeljali že pred leti, banke so delno nacionalizirali in jih ponovno prodali, pri tem pa veliko zaslužili. Precej nekoč državnih podjetij je v zasebni lasti, zaradi dobre in zares avtonomne regulacije – brez mižanja na eno oko – pa ne delajo katastrofalnih potez. Veliko odločitev sprejemajo javne agencije, ki so neodvisne od politike, nosijo odgovornost za svoje delo in se opirajo na domače ali tuje strokovne analize. Strokovnjak ni kdorkoli, ampak se zahteva mednarodna prepoznavnost. V strokovni analizi ni prostora za socialni korektiv ali klientelizem,« našteva Ule. Opaža tudi veliko razliko v odnosu mladih do svoje prihodnosti. »Mladi Nizozemci se v ambicijah ne omejijo na domovino, ampak imajo pred seboj vso Evropo. V življenju si želijo izzive namesto zanesljivih, četudi dolgočasnih služb. Študenti ne zahtevajo od države, da jim priskrbi zaposlitev, ampak sprejmejo odgovornost za izbiro študija, svoje zahteve pa usmerijo v predavatelje. Čeprav oziroma ravno zato, ker so zaposlitve manj zanesljive kot v Sloveniji, imajo ljudje pred seboj veliko alternativ, in s tem so zadovoljni.«

Samoizpolnjujoča se prerokba

Po svoje je paradoksalno, da v članku o preveč črnem dojemanju resničnosti navedemo toliko težav, s katerimi se spoprijema slovenska družba. A bistvo ni v tem, da težav ni. V Sloveniji imamo veliko težav, ampak največjo težavo imamo sami s sabo. Prav zaradi tega imamo tudi več drugih težav. Z družbo je enako kot s finančnimi trgi. Če vsi mislijo, da gre podjetju/državi slabo, mu/ji bo zaradi tega ne glede na resnični položaj tako tudi šlo. Če vse banke mislijo, da gospodarstvu ne bo šlo dobro, ne bodo vlagale. In če ne vlagajo, gre gospodarstvu slabo. Če vlagatelji mislijo, da banka propada, bodo naložbe prenesli drugam, a če banka izgubi velik del naložb, lahko zares propade. Kadar so državljani pesimistični, nadaljuje Aljaž Ule, ne sprejemajo tveganih poslovnih ali kariernih odločitev. »In če zato vsi čakajo na zanesljivo državno službo, ostane gospodarstvo brez dela dodane vrednosti in lahko stagnira.« Prav kritikantsko razpoloženje v družbi po besedah Roka Svetliča omogoča, da se za njegovim hrbtom zlahka razraščajo nepravilnosti, kot je korupcija. »Le česa si na primer kapitalski lobi želi bolj kot take kritike, saj je nekdo, ki je vnaprej odločen, da je vse narobe, neverodostojen kritik in ne zazna ne izboljšanja ne poslabšanja položaja.« Kar pa je najhuje, obe strani v tem odnosu uživata. Tisti, ki so profitirali, pa tudi tisti, ki živijo od kritikantstva, ker se je potrdilo, da so imeli prav.