Pogine naj, pes!

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Komentar

Se je slovenska politika od svojih začetkov v 19. stoletju, ko jo je zaznamoval znameniti stavek »Krepieren soll der Hund! (Pogine naj, pes!), ki ga je Franu Levstiku namenil ljubljanski župan Etbin Henrik da Costa, kaj spremenila? V mislih imam vedenje v politiki, kulturo dialoga in medsebojnih odnosov. Kulturni boj je bil vrojen v slovensko politiko vse od začetkov, sistematiziral pa ga je Mahnič nekaj desetletij kasneje, konec 19. stoletja, ko so bili nekatoličani, zlasti liberalci, izločeni iz občestva po načelu kdor ni katoličan, ni Slovenec. Po nacionalnem merilu je hkrati delitev potekala na »zavedne Slovence« in »nemčurje«. Ob koncu Avstro-Ogrske so nekdanji goreči avstrijakarji postali prav tako goreči Jugoslovani in s tem omogočili novo delitev. Kdor se temu ni prilagodil, je s političnega prizorišča izginil kot npr. nekdanji kranjski deželni glavar Šušteršič. Boroeviću, ki je pred Italijani ubranil slovensko ozemlje, že v enomesečni Državi SHS niso dovolili, da bi se naselil v Zagrebu. Odvzeli so mu vse časti, isti politik (Tavčar), ki mu je podelil častno meščanstvo Ljubljane, mu ga je kot edinemu v zgodovini odvzel, pri čemer si je med drugim cinično izmišljeval, da ga ne more obdržati, ker nima jugoslovanskega državljanstva. Hribar in Tavčar, sicer oba liberalca, naj bi se bila šele pobotala, ko je bil Tavčar na smrtni postelji.

Praksa, da ljudje dobijo avreolo šele po smrti, je stalna spremljevalka slovenske politike še danes. Človek kar ne more verjeti, kakšne hvalnice Drnovšku, Pučniku ali Bajuku izrekajo njihovi domnevno najtesnejši politični sodelavci in prijatelji, kako jih slikajo kot svetnike. Seveda, da bi bili sami videti večji, nekako tako, kakor je Stalin slikal ob sebi Marxa in Lenina. V resnici pa so prej storili vse, da bi jih spravili iz politike.

Med obema vojnama se je predvojna avstrijska politika odlično cepila na balkansko mentaliteto, Korošec se je v čaršijski politiki počutil kot riba v vodi, enako tudi liberalci. Liberalci in klerikalci so uspešno obračunavali drug z drugim, pa tudi znotraj sebe, oboji pa z levičarji, zlasti komunisti. Nekaj vsakdanjega so bile najbolj nemogoče ideološke in centralistično-nacionalne koalicije. To, da je bil duhovnik Korošec med drugim notranji minister, ki je dal zapirati svoje politične nasprotnike, je bilo nekaj »normalnega«. Med diktaturo je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi politiki sam doživel konfinacijo. Ko je liberalno Jutro objavilo karikaturo okrvavljenega Korošca v mašnem plašču s pendrekom v roki (posebej za to priložnost je časopis izšel v dveh barvah), se je začel katoliški pogrom nad liberalci. V tridesetih letih so bili Slovenci že na robu državljanske vojne, katoliški Slovenec je pozival k ustanovitvi vaških straž pred komunisti, čeprav je bilo teh tedaj, kot so zapisali v istem časopisu, »le za dobro umobolnico«. Tudi notranji obračun je bil neusmiljen, krščanske socialiste, delavski del in Kocbekove intelektualce so iz katoliškega tabora izločili že pred začetkom vojne. In t. i. nacionalni interes? Liberalni politiki niso imeli nobene težave s ponareditvijo denarja, zbranega za koroški plebiscit, vrh SLS pa je kapitulantsko iskal »zaščito« pri bodočih okupatorjih, še preden je Kraljevina Jugoslavija razpadla, če navedem le dva primera.

Med vojno so se slovenski politiki gledali prek puškinih cevi, VOS je pobijala politične nasprotnike komunistov in OF, meščanska stran je pridno vohunila in izdajala. Tam, kjer sami niso zmogli, je pač umazano delo zanje opravil okupator.

Povojna politika je bila pri »čiščenju« prav tako neusmiljena, ne samo do nasprotnikov, revolucija je žrla tudi svoje otroke. Goli otok in dachauski procesi sta najbolj izstopajoča, ne pa edina primera notranjih obračunov. Znotraj edine vladajoče komunistične partije so ves čas potekali ostri frakcijski boji, v političnih razmerah, ki so se vendarle počasi mehčale, so se ti od šestdesetih let naprej navadno končali z umikom (npr. Akcija 25 poslancev, Stane Kavčič).

Virant naj bi bil šel stran od Janše zaradi njegove nedemokratične politike. Ste ga po volitvah kdaj slišali, da bi govoril o tem?

Je večstrankarska in samostojna Slovenija prinesla kakšno olajšanje? Zaradi osamosvojitve so bile najhujše razprtije za trenutek potisnjene v ozadje. Kljub temu sta bila v zraku lustracija in strah. Če bi zmagal radikalni del Demosa, bi bili znova na robu državljanske vojne. Pučnik je kljub drugačnim zavezam ob plebiscitu zagovarjal radikalni obračun z jugoslovanstvom v slovenski družbi, dosegli naj bi ga s selektivnim podeljevanjem državljanstva po »ekonomskem« merilu koristnosti, kar pa je nazadnje zajelo »le« najbolj deprivilegiran sloj izbrisanih. Drnovšek je z akrobacijami sestavljal koalicije, če ne drugače, tudi z vezanimi ločenimi pogodbami, čemur se danes reče partnerstvo za razvoj. Nedvomno je blažil napetosti, a je hkrati s tako politiko in s filozofijo puščanja po logiki »naj gredo stvari po svoje«, vzpostavil tudi partitokracijo in fevdalno delitev države. V imenu miru je dopuščal vzporedno politiko umazanih diskreditacij, prisluškovanj, raznih udbovskih seznamov, podtikanj, manipulacij. Po sili razmer je to politiko prekinil samo enkrat, z odstavitvijo Janše s funkcije obrambnega ministra. A se je nato takšno delovanje še krepilo, vse do nedavnega ponarejanja dokumentov za diskreditacijo sedanjega predsednika države.

In kje smo danes? Preživeli smo doslej najdaljše obdobje nepretrgane parlamentarne demokracije s splošno volilno pravico za vse. Prvič smo imeli tudi predčasne volitve. Etablirani politiki, ki so jih izsilili, sicer že ne vedo več, zakaj. Razumljivo, izredne volitve jim pač niso prinesle tistega, kar so želeli. Volitve slovenski politiki – če jih že ne odnese ravno iz parlamenta – jemljejo zgolj kot ritual. Nekaj takega, kakor je ustoličevanje vojvod, ljudje jim lahko sicer enkrat dajo simbolično klofuto, ve pa se, kdo »je dan od boga«. To se je hitro pokazalo tudi ob Jankovićevem vstopu v parlament. Se spominjate posmehovanja novim poslancem leta 1990? Popolnoma enak ritual. Res je Janković delal napake, tudi velike, a poglejmo racionalno. Ko sta se s Pahorjem le dogovorila, jima tretjega glasovanja niso dopustili, čeprav bi ga lahko. In desničarska učiteljica nemščine ga je takoj začela učiti računstva. Le kaj je lahko »seštel« v kratkem času med volitvami in ustanovno sejo parlamenta? Potencialnega partnerja, ki je vnaprej govoril, da z njim ne bo šel v koalicijo, ker je avtokrat in prek njega vladajo drugi, potem pa se je kar sam prijavil za predsednika parlamenta. In drugega, ki je užaljeno zaprl telefon in postal nedosegljiv, ker mu istega položaja ni mogel obljubiti že na prvem sestanku. In tretjega, ki ima domnevno najsorodnejši program, a iz načelnih razlogov ne bi šel v koalicijo. »Načelni« razlogi so v resnici »kanglerska« užaljenost, ker je Janković segel čez Trojane, in nepripravljenost prevzeti odgovornost. »Za božjo voljo, naredite že kaj!«, sklicevanje na »zdravo kmečko pamet«, pozivanje k veliki koaliciji in udobno sedenje v parlamentu s samopostrežno podporo temu ali onemu zakonu je doslej vse, kar je pokazal. In četrtega, ki je začel s podobno retoriko kot prvi. Potem je dal toliko izjav, da nismo mogli več slediti. O koaliciji se je pogovarjal več z novinarji kot z Jankovićem. Sedaj bi se z obema: »relativnim« zmagovalcem in »relativnim« poražencem enakopravno in sočasno. Da bi sproti videl, kdo da več. No, Janša lahko da tudi manj, saj je ideološko primernejši. Takole za blef pa smo dobili še tretjega, virtualnega mandatarja, ki bi ga seveda tudi določil on.

T. i. sredinskost v slovenski politiki je mit, vedno v zgodovini je bila omejena na majhne, nevplivne skupine. Danes so vplivnejše, a je sredinskost zgolj nadomestni izraz za nekaj interesnih strank in njihovo politično trgovino po načelu »kdo da več«.

Sredinskost je zgolj nadomestni izraz za nekaj interesnih strank in njihovo politično trgovino po načelu »kdo da več«.

Kaj bi moralo biti prelomno na teh volitvah? Domnevno nova politika. Saj ji niti ni uspelo uvrstiti se v parlament! Virant, ki mu je (z veliko demagogije) uspelo, naj bi bil šel stran od Janše zaradi njegove nedemokratične politike. Ste ga po volitvah kdaj slišali, da bi govoril o tem? Ko je Janša prvič spregovoril z Virantom, je ta v trenutku pokazal očetovski kompleks, zamere je »vrgel čez ramo«, pomembni so postali programi in kdo bo lahko učinkoviteje vladal. V verjetni koaliciji z njim se bo znova ukvarjal z e-upravo, sešteval, ali se splača imeti urade odprte ob sobotah, in gledal stran, ko bo Janša lomastil in lomil po družbenih (pod)sistemih. V povolilni čas je bil uveden nov besednjak: zmagovalec je »relativen«, a se Virant kljub temu hkrati boji njegove »hegemonije« (jasno, v primerjavi z Janševo »očetovsko« figuro je Janković zanj res grozen!). In če bi se že vse drugo lahko dogovorili, je sedaj naenkrat pomembna »kemija«. Saj ne, da ni, ampak to poslušati od slovenskih politikov, je pa res absurd! Pahorju smo lahko očitali marsikaj. A nam je pustil živeti, govoriti in pisati: novinarjem, intelektualcem, vsem. Virant je bolj ambiciozen tehnokrat kot intelektualec, vseeno pa bi lahko prebral Havlov znani spis o intelektualcih v politiki, nedavno ga je v slovenščini objavilo tudi Delo. Koalicija Janković-Virant bi lahko, kar zadeva politično kulturo, šla od Pahorja naprej. Koalicija Janša-Virant bo šla globoko nazaj. In to je veliko pomembneje, kot taki ali drugačni ekonomski ukrepi, ki jih nazadnje ne bomo niti napisali sami.

Konec osemdesetih let so razumniki izumili razlikovanje med legalnostjo in legitimnostjo. Enostrankarska, čeprav reformno usmerjena oblast naj bi bila sicer po tedanji zakonodaji legalna, ne pa tudi legitimna, ker ni bila izvoljena na večstrankarskih volitvah. Bile so ideje, da jo je zato dovoljeno rušiti z državljansko nepokorščino, tudi s slovensko različico mitingov. So danes, ko imamo volitve, očitne koalicije proti zmagovalcu in ne z njim kar avtomatično oboje: legalne in legitimne? Eno sporočilo o tem s(m)o poslali »trenirkarji«. A meni je v spominu ostala zlasti mladenka z ljubljanskih ulic 4. decembra zvečer na RTV SLO, ko je v žargonu mladih rekla: »Grem prvič v življenju volit, tako da njega (Jankovića, op. p.). Sem ful srečna, ker se mi zdi, da je v bistvu tako temen čas, kjer resnično rabimo eno pozitivo.«

Ne gre za to, da bi nekaj ali nekoga idealizirali. Gre za to, da ne bo med »pogine naj, pes« politiko iz 19. stoletja in današnjo še naprej edina razlika zgolj v uporabi twitterja.