Legalizirani linč

Raziskovalni oddelek državnega zbora je dva dni pred volitvami objavil primerjalno analizo položaja otrok v istospolnih skupnostih. Parlamentarni raziskovalci so preverili, kaj določajo družinski zakoniki v različnih državah, kaj so o vzgoji otrok v istospolnih skupnostih ugotovile raziskave, kakšne pravice imajo otroci takšnih staršev. »Ob upoštevanju vsega prebranega in analiziranih rezultatov predstavljenih raziskav,« je zapisala Mojca Pristavec Đogić, »so lahko istospolne družine prav tako zdravo okolje za otroke kot heteroseksualne družine, glavno nevarnost oz. moteč faktor predstavljajo predsodki in določena dejanja iz okolice.« Ali Aleš Primc in njegova civilna iniciativa pomenita takšno nevarnost?

Sami pravijo, da ne, saj se zavzemajo le za tradicionalno družino, za mamo, očeta, otroka. Pa je res tako? Geji mislijo drugače, lezbijke tudi, njihovi prijatelji, starši prav tako. »Samo analizirajte, kaj piše na internetni strani pobude,« pravi Mitja Blažič, koordinator kampanje Za vse družine. »Proti odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin so samo zato, ker gre za istospolno usmerjene. Na tej spletni strani je polno strahu, predsodkov, zanje je homoseksualnost nekaj manjvrednega, nenaravnega, slabega, zato so proti pravni enakosti.«

Ustavni sodniki so se konec leta odločili, da o vsebini družinskega zakonika ne bodo razpravljali. Gotovo je tehnicistično dopuščanje referenduma lažje kot temeljita pravna razprava o vprašanju enakosti. In priročen izgovor za tiste ustavne sodnike, ki raje ne bi soočali svojih pogledov na homoseksualnost z ustavnimi določili. Recimo s tistim iz 14. člena o enakih človekovih pravicah in svoboščinah. Še več, če so se ustavni sodniki pred meseci enkrat že soglasno odločili, da Titova cesta žali človeško dostojanstvo, saj naj bi šlo za neustavno poveličevanje totalitarnega režima, ni razumnih razlogov, zakaj žaljenja človekovega dostojanstva, dostojanstva istospolnih posameznikov, v bližnji referendumski kampanji niso želeli predvideti. Raje so se po pilatovsko zatekli v procesno presojanje. In dopustili prihajajoči javni linč, ki čaka že tako stigmatizirano populacijo.

Pasti politike (malih korakov)

Referendum o družinskem zakoniku torej bo. Obstaja sicer teoretična možnost, da bi se pobudniki referenduma odpovedali zbiranju podpisov in s politiko dosegli gentlemanski dogovor. Družinski zakonik bi začel veljati, v naslednjih mesecih bi bil spremenjen. A ne med politiki ne na strani pobudnikov takšnega interesa ni. Politika se ukvarja s sestavljanjem vlade, pobudniki referenduma z organiziranjem veselic pred upravnimi enotami. »O tem nas ni nihče nič vprašal, a naj povem, da bi, če bi se umaknili korak nazaj, ravnali nekorektno do tistih, ki so že prispevali podpise. Obžalujem pa, da prej na strani države ni bilo pripravljenosti, da bi se pogovarjali o boljših rešitvah,« o hipotetičnem scenariju razmišlja Aleš Primc. Njegovo nasprotovanje družinskemu zakoniku je shizofreno; četudi naj bi zakonik pozabljal na pravice otrok, pa Primc priznava, da prinaša nekaj dobrih rešitev. »Zmeraj smo bili pripravljeni, da se nesporne stvari uredijo na drugačen način. Če bomo zmagali na referendumu, se pač lahko dopolni že sedaj veljavni zakon s stvarmi, o katerih obstaja političen konsenz.« Vendar tako preprosto pač ne gre. »Referendumska zakonodaja je natančna,« pravi pravnik dr. Miro Cerar. »Eno leto po razglasitvi referendumskih rezultatov državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil v vsebinskem nasprotju z odločitvijo volivcev. Volivci zavrnejo ves zakon, ne da se preverjati, kateri členi so bili sporni, na politični ravni morda, na pravni ne.« Neustavno stanje, ki ga je pri vprašanju istospolnih skupnosti enkrat že ugotovilo ustavno sodišče, res pa v drugi sestavi, bo trajalo najmanj še eno leto, po vsej verjetnosti pa še mnogo dlje.

Politika bi referendum težko preprečila. Četudi bi odhajajoča vlada ravnala bolj pragmatično in bi člene o istospolnih skupnostih zapisala drugače, v drug zakon, minimalistično, bi ti členi zmotili zagovornike tradicionalne družine. A ne samo njih, tovrstno reševanje bi bilo nesmiselno. Družinski zakonik po trditvah ministrstva za delo odpravlja neustavnosti v 31 posameznih zakonih, samo delno reševanje enakopravne obravnave istospolne partnerske skupnosti po posameznih področjih bi bilo nekonsistentno. A ko je vlada pred letom dni vseeno umaknila rešitve o posvojitvi otrok istospolnih parov, ko je stopila korak nazaj, za civilno iniciativo to ni bilo dovolj. Šlo naj bi za prevaro, plaza, ki se je že sprožil, ni bilo več mogoče ustaviti. Bi pa ga modra politika gotovo znala napovedati.

Je torej vsaka leva vlada pri vprašanju istospolnih družin na področju, kjer njeni predlogi ne morejo zmagati? Če se odpovejo idejam o enakosti, se odpovejo svojim volivcem, če jih zagovarjajo preveč izrazito, jih na desnici pričakajo ogorčeni tradicionalisti? Dr. Aleš Črnič, eden od pobudnikov državljanske tribune za prostore svobode, pravi, da je takšno razmišljanje napačno. Veljalo naj bi nasprotno, levica je po njegovem mnenju pasivna in neodločna. »Temeljni problem je v tem, da se levica že dolgo izogiba ideološkim temam. Kot da so vse ideologije nekaj slabega že kar same po sebi. Levica bi morala zelo jasno poudariti, kaj so njene vrednote, in potem za njimi trdno stati. Ne pa da je sčasoma obveljalo, da so vrednote nekaj, kar je imanentno desnici, levica pa se trudi vedno znova kazati svojo neideološkost. Volivci levice ne volijo zaradi domnevno boljših gospodarskih rešitev od desničarskih, temveč predvsem zato, da ob navalu konservativizma zastopajo sodobne liberalne vrednote. Ki v osnovi izhajajo iz razsvetljenske svete trojice: enakost, bratstvo, svoboda.«

Čas pragmatizma?

Težko je trditi, da bo na referendumu družinski zakonik potrjen. A referendumska kampanja bo vseeno pokazala, kaj si o temeljnih vrednotah mislijo stranke, ki sestavljajo vlado. Zoran Janković in Gregor Virant podpirata družinski zakonik. Podpirata vrednote o enakopravnosti in enakosti. Ta zakon podpira tudi SD.

Junija 2001 je bil v Sloveniji referendum o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Predlog, da bi se lahko v Sloveniji lahko oplodile samske ženske, je bil zavrnjen. Proti je glasovalo 72 odstotkov volivcev. Predlagani zakon je zmagal samo v dveh volilnih okrajih, v Ljubljani Center in v Kopru. Če bo tokrat referendumski rezultat bolj tesen kot tisti iz leta 2001, bo to dokaz, da se je Slovenija v dobrih desetih letih vsaj malo odprla. Res je, da se je Ljudmili Novak s svojim konservativnim pogledom uspelo prebiti v parlament, a res je tudi, da ji je uspelo prepričati manj kot 5 odstotkov volilnega telesa.

Na silvestrovo je dr. Tadej Strehovec, tajnik Komisije Pravičnost in mir, na Radiu Ognjišče dejal, da je nedopustno, da lahko sodišča dodeljujejo otroke v posvojitev istospolnim partnerjem »in da so jih s tem s sodno odločbo ’obsodila’ na življenje z dvema očetoma oz. dvema materama. Gre za kršenje temeljnih naravnih pravic otrok, ki jih tudi za časa fašizma, nacizma in komunizma nismo poznali«. Družinski zakonik predvideva samo možnost posvojitve biološkega otroka istospolnega para. Ničesar več. Nobene obsodbe, nobenega komunizma. Velja nasprotno; tisti, ki v zagovarjanju edine družine in ene resnice jemljejo pravice otrokom samo zato, ker so njihovi starši drugačni, ravnajo tako, kot so ravnali totalitaristični sistemi. Ustavno sodišče jim je to možnost prijazno omogočilo.