Virantovanje

Marjan Podobnik je imel problem. Bil je december 1996, volitve so bile mimo, na volitvah je sicer zmagala LDS Janeza Drnovška, a je leva koalicija LDS, ZLSD in DeSUS skupaj zbrala le 43 glasov, skupaj s poslancema manjšine jih je imela 45. A to ni bil problem Marjana Podobnika. Podobnikova SLS je imela namreč z 19 poslanci največjo poslansko skupino na desnici. Njegova stranka je bila druga največja v parlamentu, hkrati pa je imela skupaj s SDS Janeza Janše in SKD Lojzeta Peterleta 45 poslancev. Podobnik je mislil, da lahko tudi on postane premier.

Seveda ni šlo. Parlament je bil v pat poziciji. Drnovšku ni uspelo dobiti mandatarstva. A ta problem je bil rešljiv. Drnovšek ga je rešil tako, da je prepričal poslanca SKD Cirila Pucka, da je prestopil na drugo stran, v LDS. Devetega januarja 1997 je ob podpori levih strank (ZLSD in DeSUS) Drnovšek dobil mandatarstvo in hkrati nemogočo večino 46 poslancev (skupaj s poslancema manjšin). Zakaj nemogočo? S takšno večino ni bilo mogoče voditi vlade. Leva vlada bi imela prešibko večino. Drnovšek je potreboval prestopnika z desne. A tudi takrat so konservativne stranke nastopale z retoriko pomladi, ravno se je končalo predvolilno obdobje, v katerem sta Janez Janša in Marjan Podobnik kazala na izdajalskega Lojzeta Peterleta, ki je pretekla štiri leta preživel v sramotni koaliciji z LDS.

Janši koalicija s Šušteršičem ustreza. Ustreza mu zato, ker ponuja prav tisto, kar mu v stranki manjka. V odnosu do ekonomije govorita isti jezik. Oba vidita mreže, ki obvladujejo Slovenijo.

A Marjan Podobnik je bil odločen, da gre v vlado. Drnovšek je bil odločen, da naredi koalicijo s Podobnikom. A to je bila izdaja, hujša od Puc–kove. In to je bil problem Marjana Podobnika. Kako preiti na drugo stran, pri tem pa ohraniti glavo? Kako preiti na drugo stran, ne da bi mu vsak dan in vsako uro očitali, da je izdal idejo slovenske pomladi?

Marjan Podobnik je v naslednjih dneh tekal z ene strani na drugo, z enim samim namenom: z dramaturškimi zapleti pokazati, kako je dejansko prisiljen oditi v koalicijo z Drnovškom. Dva argumenta je utrjeval. Prvi je seveda: To moram storiti za Slovenijo. Saj ne da bi si želel v vlado z Drnovškom, on se mora žrtvovati, prisiljen je, za Slovenijo gre. In seveda drugi argument: žal dogovor z Lojzetom Peterletom in Janezom Janšo ni mogoč. Le da slednja v tem nekako nista sodelovala. Nista mu dala iztočnice, da bi dokazal, da sta nemogoča.

Kdo je blefiral?

Je januar 2012 res tako drugačen? Le na prvi pogled. Tudi Gregor Virant je zmagal z retoriko: da, mi tudi verjamemo v slovensko pomlad, mi tudi ne maramo komunistov, mi smo pripravljeni sodelovati z vsemi, predvsem pa ne mislimo, da je Janša dobra izbira. Nismo »rdeči«, ampak Janša pa tudi ni dobra izbira. Janša je v resnici globoko vprašljiv, je sporočal Virant volivcem.

In dobil osem poslancev. In tu se je začel Virantov problem. Glede na vse, kar je govoril on sam, bi moral le še podpisati koalicijsko pogodbo z Jankovićem. A si tega v resnici ni želel. Ne samo, da si sam ni želel – tega si ni želel drugi človek njegove stranke, Janez Šušteršič. In minuto po volitvah je bil Virant spet stari Virant. Le še pot do Janše je moral najti. Način je bil le ta: pokazati in prepričati mora javnost, da si sam želi v koalicijo z Jankovićem, ampak ne gre; Janković je nemogoč, aroganten, obkrožen s strici, zato ne more. In tudi Janković je po fiasku v parlamentu spregledal Virantovo igro – in ni bil nemogoč. Nasprotno: vse pogoje je sprejemal. Vsemu, kar je zahteval Virant, je rekel: seveda. Virant je mislil, da bo dovolj, da bo Jankoviću postavil že prvi nemogoči pogoj: hočem Šušteršiča za finančnega ministra. In bo Janković zavil z očmi in rekel: ne, to pa ne. A Janković je rekel: seveda. A to je bil šele začetek. Karkoli je zahteval Virant, Janković je rekel: seveda. Spomnite se ubogega Janeza Šušteršiča, ko je prihajal s pogajanj pretekli teden: ves čas se je čudil, to ne more biti res, sprejemajo vse naše pogoje. Karkoli zahtevamo, oni rečejo: seveda. Bolj so postavljali nemogoče pogoje, ki bi jih moral vsak bodoči premier zavrniti, bolj so Jankovićevi pogajalci kimali.

Zakaj so Virant, Šušteršič in drugi sploh ustanovili svojo listo? Ne zato, da ne bi sodelovali z Janšo, ampak zato, da bi z njim sodelovali. Le podrejeni niso želeli več biti.

In tako je moral Virant sam odigrati igro. Tako kot Marjan Podobnik leta 1997. Janković ni želel biti njegov statist – tako kot Peterle in Janša nista želela pomagati Podobniku leta 1997. Ni mu dal iztočnice za stavek, da je bil nemogoč in aroganten. Pa čeprav so potem to vseeno govorili. Da je bil aroganten. Da se niso mogli uskladiti. Da mu ne zaupajo. Čeprav je manjkal negativec, čeprav ga niso mogli ustvariti, so vseeno kazali na Jankovića in govorili: je negativec, je. Mi vemo, mi čutimo. Vse, kar smo opazovali pretekla dva tedna in pred tem še dva, je bilo namenjeno le temu, da bi nam vbili v glavo: mi smo bili za koalicijo z Jankovićem, vendar je on nemogoč, zato se bomo za Slovenijo zdaj žrtvovali in šli v koalicijo z Janšo.

Zakaj torej vse to – če bi lahko že na začetku dvojec Virant-Šušteršič dejal, da je pripravljen iti v koalicijo le z Janšo? Zakaj vsa ta predstava? Najprej se moramo vprašati, zakaj je Virant sploh nastopil na volitvah s svojo listo. Ne zaradi tega, ker bi mislil, da z Janšo ne more sodelovati. Ne zaradi tega, ker bi mislil, da je Janša problem. Ta argument se je oblikoval šele v času predvolilnih spopadov, ko je Janša razočarano in brezkompromisno napadal Viranta. Spomnimo se torej, zakaj so Virant, Šušteršič in drugi sploh ustanovili svojo listo. Ne zato, da ne bi sodelovali z Janšo, ampak zato, da bi z njim sodelovali. Le niso želeli biti več podrejeni. Niso želeli biti več le ministri, direktorji direktoratov, državni sekretarji, ki nimajo nobene moči v razmerju do Janše. To so že preživeli. Fantje (tako so se poimenovali sami) so začutili, da so zdaj že odrasli in da lahko zahtevajo več. Da se lahko malce postavijo zase. V mandatu 2004–2008 so se naučili, da brez političnega zaledja, brez svojih poslancev v parlamentu torej, nimajo dovolj moči. Predvsem Šušteršič ni pozabil, kako nemočno so mladoekonomisti statirali ob Janši. A ni bil problem Janša – in ni bila problem politika, ki jo je zagovarjal. Le malo več moči so hoteli. Niso pa rekli, da nočejo Janše. Zato so bili tako šokirani, ko se je vodja razjezil. Se spomnite Viranta, kako se je v prvih nastopih opravičeval Janši? A potem se je vse skupaj zavrtelo. Afera honorarji. Ostre besede. Šele takrat je nastala retorika dvoma o Janši.

Virant in Šušteršič nista dolgoletna politična zaveznika, temveč je to dejansko ad hoc koalicija medsebojne koristi, Virant dobi slavo in moč, Šušteršič in fantje pa oblast.

A to je bil čas volitev. Po volitvah se je vse postavilo na svoje mesto. Spori so bili pozabljeni. Ostal je le problem: kako zdaj oditi v koalicijo z Janšo, ne da bi bilo videti, da so izdali svoje volivce, ki so, to ve tudi Virant, stranko volili tudi zaradi protijanševske retorike? In predvsem, kako pokazati Jankovića kot nemogočega, arogantnega, kot tujka? Mar ni šlo le za to v teh tednih?

Janković in Virant morda še imata kakšno skupno točko, a Janković in Šušteršič je nimata. Pri čemer se je treba ponovno vrniti v čas pred volitvami. Gregor Virant in Janez Šušteršič pač nista naravna zaveznika. Še več: prva koalicija, ki je nastala že pred volitvami, je namreč prav koalicija med Virantom in Šušteršičem. Šušteršičeva ekipa, fantje, je potrebovala všečnega voditelja, Virant pa je potreboval ekipo, ki mu bo naredila ideološko, ekonomsko platformo. Virant je imel željo po oblasti, ni imel pa programa, kar je v času pred volitvami tudi priznaval – ekonomski program, ki v času gospodarske krize edini res šteje, je prepustil Šušteršiču. Seveda ima Virant svoj antibirokratski program, a to je program za ministra, ne za vlado. In tudi sicer: Virant in Šušteršič nista dolgoletna politična zaveznika, temveč je to dejansko ad hoc koalicija medsebojne koristi, Virant dobi slavo in moč, Šušteršič in fantje pa oblast.

Trg je kralj

A vrnimo se k razmerju med ideologom Virantove liste, Janezom Šušteršičem, in Zoranom Jankovićem. V resnici predstavlja prav Janković vse tisto, kar je v Sloveniji po Šušteršičevem mnenju narobe. Bolj nasprotujoča si pogleda na državo bi težko našli. Še več: celo Janša in Janković sta si v pogledu na državo bliže kot Janković in Šušteršič. Pri čemer se vse začne že pri Mercatorju. Ki bi ga Janković zaradi vseh posrednih učinkov ohranil v nacionalni lasti, Šušteršič pa prav tega pogleda na podjetja ne prenese. Prav ohranjanje podjetij v nacionalni lasti – in bank, na primer NLB – vidi kot temeljno oviro za razvoj države. Trg naj opravi svoje, trg je kralj, trdi Šušteršič. In Janković trdi nasprotno: ta podjetja morajo ostati v nacionalni lasti, na tem stoji celotno gospodarstvo, to je suverenost te države.

Vendar v tem primeru ne gre za vprašanje nekega podjetja, ampak za ideologijo. Nobena stranka v tem trenutku namreč ni tako ideološko čista kot prav Virantova lista. In nobena ni v ideološkem prepričanju tako neomajna. A ne zaradi Viranta. Virant je le ambiciozen. A kot je hotel imeti Virant v prihodnjih odnosih bolj zavarovan hrbet v razmerju do Janše, tako je Šušteršič tudi v razmerju do Viranta, ki si je želel le uspeti na volitvah, postavil tako močno strukturo, da se lahko Virant le strinja. Šušteršiča so prevečkrat razočarali, da bi to dopustil tudi tokrat.

In Janša? Janši koalicija s Šušteršičem ustreza. Ustreza mu zato, ker ponuja prav tisto, kar mu v stranki manjka. Poleg tega pa v odnosu do ekonomije govorita Šušteršič in Janša isti jezik. Oba vidita mreže, ki obvladujejo Slovenijo. Oba vidita strice. Oba mislita, da je treba državno premoženje prodati. Oba mislita, da je problem Slovenije tranzicijska levica, ki obvladuje vzvode moči. Le da Janša nima ljudi, ki bi to izpeljali. Šušteršič in fantje so to pripravljeni delati.

Pripravljeni so bili delati tudi prvič, a takrat se je Janša potegnil nazaj. Tokrat je lahko drugače. Najprej zato, ker so gospodarske razmere bistveno slabše, kot so bile leta 2004, globina gospodarske krize pa omogoča radikalne ukrepe. In potem zato, ker Janša v drugo ne bo popustljiv. Tudi ko je bil Viktor Orban prvič premier, je vladal drugače kot danes. Madžarski premier pa je tisti politik, ki je o Janši dejal, »da je jasen, odločen in pravi vodja, ki ga narod potrebuje v težkih časih«.