Ko se država postavi na napačno stran

Centri za socialno delo opravljajo vrsto storitev na področju socialnega varstva. Njihovo poslanstvo pa so posredovanja v različnih primerih nepremostljivih težav v medčloveških odnosih, predvsem v družini, kjer so žrtve ženske, starejši, še najpogosteje pa otroci. V teh, številnih, zahtevnih in raznoterih situacijah zaščitijo šibkejšega, ki trpi zaradi dejanj močnejšega ali več njih. Oziroma naj bi jih zaščitili. Prepogosto se zgodi ravno nasprotno. Številne žrtve, ki so imele v teh, najtežjih časih opravka s centri za socialno delo, pravijo celo, da se to zgodi praviloma.

Poglejmo primer. Težave v družini se kopičijo, mama samohranilka ima težave z odvisnostjo od trdih drog, podrobnosti niti niso pomembne. V primarni družini je ogrožen otrok, vključijo se člani širše družine in se obrnejo na center za socialno delo, v tem primeru na tistega v Šiški v Ljubljani. Potem pa se prave težave šele začnejo. Sorodnike otroka ves čas odrivajo, češ da nimajo pravnega interesa. Ker ne odnehajo, center izpelje postopek in ugotovi, da je v družini vse v redu, problema ne rešijo in se posledično postavijo na stran storilca oziroma povzročitelja težav. Na odločbo se ne morejo pritožiti, to bi lahko storil le otrok, ki pa še nima poslovne sposobnosti, ali pa preostali, problematični starš. A vztrajajo, center se odzove in ugotovi, da so v izvirnem postopku naredili napako. Potem začnejo kriti sami sebe, talec je otrok, center pa se še bolj obrne proti že omenjenim članom širše družine. Leta kasneje jim uspe, a je za marsikaj že prepozno. Kadar gre za ogroženost otrok, je pomemben vsak dan. Poleg tega čas ogroženosti otroka povzroči nove težave. »Posledice večletnega postopka, ki bi moral trajati nekaj dni ali tednov, so danes več kot očitne,« pripoveduje ena izmed »žrtev« centra za socialno delo. Hkrati pa poudarja, da v vseh teh letih vendarle niso bili povsem sami, kar se države tiče. In sicer jim je, ko je bilo najtežje, ob strani stala policija. »Očitno je, da so policisti bistveno bolje usposobljeni razumeti in se spoprijeti s temi problemi kot socialni delavci. V okviru svojih pristojnosti so pokazali izredno veliko človeškega razumevanja do otroka in nasploh do situacije, v kateri smo se znašli. To me je presenetilo.« Žal, policija, ko opravi svoje delo, lahko ljudi zgolj ponovno napoti na center za socialno delo …

Da so takšni primeri nekaj običajnega, bi bilo pretirano reči, a zgolj izjema niso.

Nekaj povedo podatki o številu inšpekcijskih nadzorov delovanja centrov za socialno delo. Na inšpektoratu za delo pojasnjujejo, da so podatki dostopni zgolj od avgusta 2004, ko je bila z zakonom o socialnem varstvu ustanovljena Socialna inšpekcija. Starejših podatkov ni, tudi možnosti za sprožitev nadzorstvenih pregledov dela socialnih delavcev s strani njihovih strank so bile omejene ali pa jih sploh ni bilo. Število pobud nezadovoljnih strank s storitvami s področja socialnega varstva od uvedbe socialne inšpekcije ves čas narašča, predvsem močno pa v zadnjih treh letih. Leta 2009 je inšpekcija prejela 150 pobud za izredne inšpekcijske nadzore. Izvedla jih je 100, poleg tega še 38 rednih, in v veliki večini odkrila nepravilnosti. V 83 zadevah je izvajalcem naročila odpravo pomanjkljivosti, v 26 pa izrekla ukrepe za odpravo nepravilnosti. V letu 2010 je prejela kar 229 pobud in izvedla skupaj 176 nadzorov ter v 93 zadevah naročila odpravo pomanjkljivosti, v 25 zadevah pa izrekla ukrepe za odpravo nepravilnosti. Analize podatkov za lansko leto še ni, je pa v enajstih mesecih lanskega leta socialna inšpekcija prejela 194 pobud za izredne inšpekcijske nadzore na centrih za socialno delo. Glavna inšpektorica za delo Nataša Trček dodaja, da podatkov o pobudnikih za inšpekcijske nadzore posebej ne analizirajo, »ocenjujemo pa, da so pobudniki v skoraj vseh primerih stranke v postopkih, ki jih vodijo centri«.

Socialna inšpekcija je leta 2009 opravila 138 inšpekcijskih nadzorov na področju socialnega varstva. V 60 odstotkih je ugotovila pomanjkljivosti, v 19 odstotkih pa nepravilnosti.

Centrom za socialno delo je malodane vsaka vlada dodelila nove pristojnosti, kadrovska in finančna injekcija nikoli nista sledili v zadostni meri ali pa sploh ne. Kakovost dela lahko zato zgolj še pada. Seveda najbolj pri delu na terenu, pri urejanju medčloveških odnosov v družini. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na očitek o finančni in kadrovski podhranjenosti centrov odgovarjajo, da je v zadnje pol leta sedem od dvainšestdesetih centrov dobilo nove prostore in da bodo z določitvijo novih pristojnosti okrepljeni s 152 novimi zaposlitvami. Veliko, zagotavljajo, so naredili tudi na področju preprečevanja nasilja v družini. Sprejeli so nove smernice, strokovna izhodišča in pravilnik … Druge novosti naj bi s prenosom določenih nalog na sodišča končno »odpravile dvojnost in konfliktnost dveh vlog centrov za socialno delo (odločanje in svetovanje)« in posledično »okrepile strokovno in svetovalno delo«. A usoda teh je še nejasna, saj jih vsebuje novi družinski zakonik, ki bo obveljal le, če bo potrjen na referendumu. Na to pa se ne gre zanašati.

Resor, ki pokriva področje dela, družine in socialnih zadev, je bil ob koalicijskih usklajevanjih leta 2008 dodeljen kot zadnji. Nihče ga ni hotel. Bo tokrat enako?