Evropejci v iskanju obljubljene dežele

V Evropi smo priča demografski revoluciji, kakršne ni bilo od sredine 19. stoletja, ko so se v novi svet odpravili milijoni Evropejcev. Bistvena razlika med tedaj in danes pa je v strukturi izseljencev. Tudi danes iščejo obljubljeno deželo na zahodu in drugod po svetu neizobraženi ljudje z juga Evrope, ki jih eksistenčna stiska sili na tuje, vendar pa hkrati množično zapuščajo svoje domovine mladi, izobraženi in ustvarjalni ljudje, ki lahko razvoju doma največ ponudijo. Največ pripadnikov te armade vsrkajo vase, brez velikih formalnosti, Združene države Amerike. V ZDA se namreč na leto zaposli kar 55 odstotkov najboljših strokovnjakov, predvsem inženirjev različnih strok, tehnologov in strokovnjakov informacijskih tehnologij, ki se ponujajo na svetovnem trgu dela. V Evropi najde ustrezno delo le pet odstotkov strokovnjakov s tega trga, kar 85 odstotkov vseh, ki se od drugod zaposlijo na območju Evropske unije, pa so ljudje z nižjo ali srednjo izobrazbo. To so dejstva, ki opozarjajo na tehnološki zastoj v Evropi, kjer se vse države bojujejo z negativnimi demografskimi tokovi. Ti v prihodnjih desetletjih napovedujejo »avtohtonim« ljudstvom umiranje na obroke. Toda retorika o »novem« modelu multikulturalizma v državah zahodne Evrope, kjer poskušajo privabiti visoko izobražene ljudi od drugod, da bi dali pospešek novemu gospodarskemu zagonu, se kaže kot jalova politična puhlica.

Iz Evrope namreč odhajajo Evropejci. »Vsak mesec se tisoč dvesto mladih visoko izobraženih Špancev preseli v Argentino,« je med volilno kampanjo dejal novi španski premier Mariano Rajoy in vnesel še večji nemir v državo. Z odhodom mladih namreč država, po mnenju številnih analitikov, izgublja prihodnost. Najnovejše analize migracij kažejo, da za mlade in izobražene Špance Evropa in ZDA niso več edina destinacija, kjer bi se radi zaposlili. Trendi so se obrnili, kajti finančna in gospodarska kriza sta temeljito spremenili poti migracij. Pravzaprav Evropa ni več »obljubljena« dežela tudi za druge. Vse bolj množično, številke gredo v deset tisoče, se mladi iz držav članic EU izseljujejo, ker v njej ne vidijo več možnosti za človeka dostojno in polno življenje. Iz držav, ki jih je kriza najbolj udarila, je seveda največ »pobegov« na tuje. Za mlade izobražene Špance, Grke, Italijane in Portugalce je zanimiva Južna Amerika, vse bolj tudi Avstralija ter celo azijske in afriške države.

Evropa postaja vse manj zanimiva tudi za priseljence. Po podatkih OECD se je v letu 2009 število priseljencev v Evropo zmanjšalo za sedem odstotnih točk. Na to je opozorila tudi nemška kanclerka Angela Merkel z izjavo, da je bila Evropa po 2. svetovni vojni zatočišče za vse tiste, ki so vanjo prebegnili zaradi vojne, političnega preganjanja, revščine, ne le zaradi iskanja boljšega življenja, zdaj pa smo, v času najtemnejše ure po vojni, priča valu emigrantov, ki zapuščajo celino. V času gospodarskega razcveta je bila Irska za mnoge rajska dežela, leta 2009 pa jo je prvič zapustilo več ljudi, kot se je vanjo preselilo. Po podatkih irskega statističnega urada je lani zapustilo domovino in odšlo s trebuhom za kruhom – na Irskem je stopnja brezposelnosti 14-odstotna – okrog 50.000 ljudi. To je enkrat večje število, kot so ga zabeležili leto prej, večina izseljencev pa je odšla v Avstralijo in v Združene države Amerike.

Evropejci se večinoma odločajo za emigracijo v kulturno in jezikovno bližnje države, ki so povezane s skupno zgodovino. Državljani »matice« se izseljujejo v nekdanje kolonizirane države. V angolskih Bengueli in Luandi se je lani podvojilo število Portugalcev, saj so jih v obeh mestih našteli skoraj 100.000. Največ Portugalcev pa se odloča za Mozambik in Brazilijo. V Braziliji živi danes poldrugi milijon tujcev, največ pa se jih je v to državo preselilo prav v zadnjih štirih letih. Kar 80.000 Portugalcev je v zadnjih dveh letih našlo v tej hitro razvijajoči se državi novi dom. Zdaj je v Braziliji okrog 330.000 ljudi s portugalskim državljanstvom. Po podatkih portugalskega zunanjega ministrstva, ki jih navaja tudi britanski Guardian, se je lani vsaj 10.000 Portugalcev preselilo v naftno bogato afriško državo Angolo, ki se je v preteklih letih ponašala z več kot 20-odstotno gospodarsko rastjo.

Tokrat Evropejci ne odhajajo na druge celine kot kolonialisti, ampak kot iskalci zaposlitve.

A novim priseljencem ni lahko. V Angoli doživljajo kulturni šok. Življenjska doba v državi je še vedno le 39 let, poleg tega pa je država prepredena s kriminalom. V Mozambik odhajajo mladi Portugalci z večinoma pripravljenimi delovnimi pogodbami portugalskih podjetij. Mnogi ne vzdržijo. Med sto novimi priseljenci jih le polovica vzdrži več kot tri mesece. »Nekateri dobijo službe, drugi ne, spet tretji se ne morejo privaditi na mozambiški način življenja,« je za Guardian dejal Luis Carvalho, ki ima v tej državi restavracijo, v kateri ponuja jedi kot »nouvelle Portuguese cuisine«.

Tudi Berlusconijeva Italija je v zadnjih desetih letih izgubila 600.000 mladih, visoko izobraženih ljudi. Izobraženi Grki iščejo boljše življenje v Nemčiji, v Avstraliji, v Kanadi in celo v Albaniji. Kar 40.000 se jih namerava preseliti v Avstralijo, kjer je grška skupnost močna. Ne verjamejo namreč, da bo Grčija v prihodnjih desetletjih primeren kraj za življenje in vzgojo otrok. »Avstralija je pozitivna dežela. Je dežela blaginje, vzbuja občutke razkošja in priložnosti. Tega v Grčiji ni. Ljudje so panični, vibracije so slabe in ljudje imajo vsak dan občutek, da jih oblegajo,« je za Guardian povedala 45-letna Tessie Spilioti, ki je bila pred preselitvijo v Melbourne kuratorka, umetnica in galeristka v Atenah.

Z »begom možganov«, z njim se zdaj srečuje celotna Evropa, pa se že skoraj tri desetletja soočajo v državah zahodnega Balkana. Krvavo razpadanje Jugoslavije in brezperspektivnost za mlade v novih samostojnih državah, ki se ne zmorejo stabilizirati, sta mlade pognala na vse strani neba. Sedanja kriza je te procese le pospešila. Za Srbijo ni uradnih podatkov o tem, koliko ljudi jo je zapustilo v zadnjih desetletjih. Po raziskavi Vladimirja Grečića z Inštituta za mednarodno politiko in ekonomijo se je iz nje izselilo okrog 300.000 ljudi. Deset odstotkov od teh jih je imelo visokošolsko izobrazbo in le v zadnjih treh letih Miloševićeve vladavine, med letoma 1997 in 2000, so samo ZDA sprejele 500 Srbov in Srbkinj z doktorskimi naslovi. Po podatkih Študentske zveze Srbije iz leta 2010 je, zaradi pomanjkanja služb, slabih delovnih razmer in omejenih možnosti za razvoj v znanstveni skupnosti, o izselitvi iz države razmišljalo 27 odstotkov študentov.

Letos je INCO-NET, agencija Evropske komisije za tehnološki napredek v državah zahodnega Balkana, objavila podatke o begu možganov iz teh držav v zadnjih dvajsetih letih. Makedonija je med letoma 1995 in 2000 izgubila 70 odstotkov svojih znanstvenikov, inženirjev in strokovnjakov. V zadnjem desetletju pa še od 12.000 do 15.000 mladih, visoko izobraženih ljudi. Raziskave, opravljene v lanskem letu, kažejo tudi, da se 43 odstotkov mladih Makedoncev, ki načrtujejo zapustiti državo, ne namerava vrniti, saj doma nimajo dela. Največ jih še vedno odhaja v države članice EU, a tudi v ZDA, Kanado in v Avstralijo. Prava katastrofa pa je v Bosni in Hercegovini. Med letoma 1989 in 1994, ko je v BiH divjala krvava državljanska vojna, je število njenih prebivalcev upadlo za 14 odstotkov. V valu medvojne migracije je bil delež emigrantov z visoko izobrazbo 28,6 odstotka. Od leta 1995, ko se je vojna v BiH končala, do danes pa je državo zapustilo 79 odstotkov ra-

ziskovalcev, 81 odstotkov magistrov znanosti in 75 odstotkov doktorjev znanosti. V istem obdobju je državo zapustilo tudi 260.000 ljudi s srednješolsko izobrazbo, ki so nato večinoma diplomirali na tujem in tam tudi v velikem številu ostali. Podobni procesi potekajo tudi v Albaniji in na Kosovu, saj že petina Albancev živi na tujem.

Po podatkih iz Slovenije približno 10 odstotkov slovenskih raziskovalcev, od 12.000, kolikor jih šteje ta skupnost, deluje v tujini. Poznavalci zatrjujejo, da ne prihaja do večjega »bega možganov«. Tako je leta 2009 trdil dr. Samo Uhan s FDV. »Ni presežkov inženirjev, doktorjev in ljudi podobnih profilov v Sloveniji … Potrebujemo nove ljudi, toda tuji delavci težko pridejo na trg dela. Zdravniki, na primer, morajo zaključiti zapleten postopek preverjanja, kar mnoge ljudi odvrne.« Po besedah dr. Aljaža Uleta v Financah, sicer profesorja matematike in informacijske tehnologije z Univerze na Primorskem, pa ni nič »narobe z begom možganov. Šel bi celo dlje: to se mi zdi odlično za Slovenijo, saj je odhod strokovnjakov najboljši način, da si na najboljših svetovnih univerzah in inštitutih pridobijo znanje, ki ga v Sloveniji primanjkuje. Problem je ’vrnitev možganov’.« Zato da bi država imela pregled nad slovenskimi »možgani« na tujem, v Uradu za Slovence v zamejstvu ustvarjajo bazo vseh znanstvenikov, ki delujejo v tujini. Tuhtajo, kako jih pritegniti k razvoju Slovenije prek različnih oblik sodelovanja. Resnih premikov na bolje še ni, saj takšne procese ogrožata tudi domača zaplankanost in fevdalizacija na področju znanosti in razvoja, pa tudi politična »orbanizacija«, ki onemogoča sprostitev ustvarjalnih potencialov v deželi. Le ljubezen do domovine, o kateri so peli pesniki, v današnjih nemirnih časih bega možganov pač ne more zaustaviti.