Vsak otrok potrebuje očeta in mamo

Javno pismo vsem NE-družinam

V življenju me je in me še vedno definira in oblikuje veliko stvari, zato bi vam lahko pisala kot univerzitetno diplomirana sociologinja ali kot absolventka elektrotehnike. Prav tako bi vam lahko pisala kot državljanka Republike Slovenije, kot ljubiteljica umetnosti in potovanj ali pa kot strastna bralka vseh vrst romanov. Vendar ne. Danes vam pišem kot ogorčena in vedno bolj žalostna pripadnica skupine, ki se jo tiče novi Družinski zakonik.

Ne bom pisala o vseh ’spornih’ členih, saj v zakonu osebno ne vidim spornih členov-vidim le popustljivost do nestrpnežev in samooklicanih pravičnikov, ki opletajo z definicijami družine in ’naravnih’ oblik partnerskega življenja in ki so dosegli, da istospolni pari tudi po novem Družinskem zakoniku ne bodo mogli skleniti zakonske zveze in obojestransko posvojiti otrok. Pisala bom samo o enem členu, ki se me osebno dotika-o drugem členu, o pravni definiciji družine.

Stara sem 27 let in že od rojstva živim v ljubečem družinskem okolju. Le da moja družina pravno gledano in po mnenju nasprotnikov novega Družinskega zakonika ni družina. In sedaj sprašujem vse, ne le ne-družine, katerim je tole pismo namenjeno: ali se vam ne zdi že skrajni čas, da naju z mami in ostale ne-družine (pa naj bodo to samohranilke, matere z otroki, rejniške družine, družine razvezanih staršev ali neporočeni pari kakršnekoli spolne usmeritve z otroki) priznate za družine? Si nismo tega že zaslužili? Kako pa smo drugačni od ’pravih’ družin, če ne samo po številu članov?

Imam pa še eno vprašanje: se boste vse ne-družine odpovedale pravici biti družina zgolj zato, da bi preprečili nekomu drugemu, da je družina? Ali pravice istospolnih parov in njihovih otrok res v vaše življenje posegajo v takšni meri, da ste pripravljeni pristati na to, da vam zakonodaja še naprej prepoveduje, da niste tisto, kar ste? Jaz osebno sem za izenačitev vseh ljudi pred zakonom in zakonskim jarmom, sem pa tudi tako sebična, da bi rada objela svojo mater in jo predstavila: ’’To je moja družina! Tudi uradno. V očeh družbe in države.’’ Zato pozivam vse ’koruzniške’ NE-družine z otroki, ki jih je po nekaterih podatkih 11,4 odstotkov in vseh 33,3 odstotkov enostarševskih NE-družin ter njihove stare starše, tete, strice, ujne, strine, pradede, prababice, prijatelje, nečake, nečakinje, zete, snahe, otroke, vnuke, svake, svakinje, sosede in druge, da se, če se že nočete postaviti za pravico manjšine, postavite za svojo pravico-za pravico vseh!

Začnimo govoriti z ljudmi, morda začnimo zbirati podpise PROTI referendumu ali pa pojdimo na referendum in pokažimo, da obstajamo, da imamo pravico obstajati in da bomo obstajali, tudi če se nekaterim ne zdi primerno, moralno ali v duhu verske definicije družine! (Me prav zanima, kaj bi devica Marija (ali Jezus) rekla, če bi izvedela, da nista bila družina, in da je bila Marija – vsaj po našem sedanjem zakonu in sledeč iz mnenj tistih, ki so proti novemu Družinskemu zakoniku –le mati z otrokom?)