Prosti pad

Od volitev je že dober mesec dni, Slovenija pa je še vedno brez polnomočne vlade in od 1. januarja tudi z blokiranim državnim proračunom. Finančni minister Franc Križanič to razume kot nekaj dobrega, češ, se vsaj manj porabi, a blokiran državni proračun pomeni izredno stanje. Medtem ko gre vsa Evropa v spremembe, se pri nas ne zgodi nič. Pri čemer ne gre samo za stabilizacijo javnih financ, pomembne so tudi reforme za zagotavljanje javnofinančne vzdržnosti in ukrepi za dvig potencialne gospodarske rasti, pa tudi odprava težav v bančnem sektorju. Če na teh področjih vse stoji, država pride na slab glas, kar nikoli ne mine brez posledic. Če ne bomo sami uredili javnih financ, lahko še letos dobimo zunanjega upravitelja.

Od volitev je že dober mesec dni, Slovenija pa je še vedno brez polnomočne vlade in od 1. januarja tudi z blokiranim državnim proračunom. Finančni minister Franc Križanič to razume kot nekaj dobrega, češ, se vsaj manj porabi, a blokiran državni proračun pomeni izredno stanje. Medtem ko gre vsa Evropa v spremembe, se pri nas ne zgodi nič. Pri čemer ne gre samo za stabilizacijo javnih financ, pomembne so tudi reforme za zagotavljanje javnofinančne vzdržnosti in ukrepi za dvig potencialne gospodarske rasti, pa tudi odprava težav v bančnem sektorju. Če na teh področjih vse stoji, država pride na slab glas, kar nikoli ne mine brez posledic. Če ne bomo sami uredili javnih financ, lahko še letos dobimo zunanjega upravitelja.

Kaj sploh pomeni zunanji upravitelj? »Ne gre za neke bruseljske uradnike, ki bi namesto slovenskih politikov upravljali državo in urejali razmere. Gre za to, da bomo prišli pod inšpekcijski nadzor Bruslja in bomo zaradi presežnega primanjkljaja prisiljeni plačati denarno kazen,« pojasnjuje minister Mitja Gaspari. Evropska komisija bo preprosto ugotovila, da naše obljube niso podprte z ukrepi. Ni namreč mogoče trditi, da težave rešujemo, če na primer interventni zakon prinaša zgolj prihranek v višini 65 milijonov evrov, namesto prvotno predvidenega prihranka v višini tristo milijonov. Takšno varčevanje je neresno.

Javnofinančni položaj zbuja skrb. Kriza je oklestila proračunske prihodke, proračunski izdatki pa že od leta 1996 dalje vztrajno naraščajo. Obseg javne porabe je treba korenito skrčiti, saj sicer ne bo mogoče zmanjšati presežnega primanjkljaja. To pa pomeni, da bo nova vlada prisiljena sprejeti več bolečih in politično zelo nepriljubljenih ukrepov. Ali kot vztrajno ponavlja Gaspari: »Do rasti bomo prišli samo skozi hude težave na začetku. Če teh težav ne bomo priznali, tudi rasti ne bo. Ni kaj filozofirati. Treba je porezati javno porabo.« Če tega ne bomo storili, bo sledila denarna kazen v višini od 70 do 180 milijonov evrov. Brez ukrepov bo imela Slovenija letos 10,3 milijarde evrov proračunskih odhodkov, po programu stabilnosti pa bi odhodki lahko znašali največ 9,6 milijarde evrov. Z rebalansom proračuna bo torej treba letos privarčevati 700 milijonov evrov, po oceni guvernerja Banke Slovenije dr. Marka Kranjca pa kar milijardo. Računati na gospodarsko rast, ki da bo polnila proračun, je skrajno tvegano, saj napovedi kažejo, da je Evropa pred novo recesijo in si lahko v letošnjem, verjetno pa tudi v prihodnjem letu v najboljšem primeru obetamo ničelno rast. Tega dejstva ne moremo spremeniti sami, če bodo gospodarsko stagnirale tudi naše glavne zunanjetrgovinske partnerice. Kar Slovenija krvavo potrebuje, so hitri in pametni ukrepi, ne pa politične floskule in nerealne koalicijske zaveze.

In prav v tem se skriva problem Janševe koalicijske pogodbe. Ekonomski del pogodbe ni podprt s številkami. »Namesto posplošene koalicijske pogodbe bi morali v teh kriznih časih ponuditi vsaj grob fiskalni okvir, na to pa nalepiti morebitne konkretne ukrepe, da bi se tako lažje videlo, kateri od njih držijo vodo,« meni ekonomist dr. Bogomir Kovač. Na trenutke se celo zdi, da je ekonomski del koalicijske pogodbe pisan za čas debelih krav, da je torej zgolj reciklaža programa, ki ga je Janševa vlada izvajala v mandatu 2004–2008, namesto da bi bil prilagojen sedanji hudi finančni, gospodarski in socialni krizi. Zelo malo besed je namenjenih varčevanju, zato pa toliko več najrazličnejšim olajšavam in odpustkom, s katerimi naj bi zmanjšali stroške dela, »podprli podjetne« in tako zagnali gospodarsko aktivnost. Pogodba napoveduje kar enajst znižanj davkov, od uvedbe socialne kapice, s katero tisti z višjimi plačami ne bi plačevali tudi sorazmerno višjih prispevkov, oprostitve davka na dohodke od inovacij, povečanja olajšave za raziskave in razvoj na sto odstotkov, uvedbe neomejene 40-odstotne investicijske olajšave, uvedbe davčnih počitnic za nova podjetja (to je, da prvo leto ne bi plačevala davkov, v naslednjih dveh letih pa le deloma), uvedbe pavšalne obdavčitve za mikro podjetja in samostojne podjetnike, znižanja stopnje davka od dohodka pravnih oseb, znižanja trošarin pa vse do možnosti, da bi podjetja davke namesto v državno blagajno nakazovala v fundacije in posebne sklade. Kot edini dodaten vir napajanja državne blagajne pa je predvideno uspešnejše pobiranje davkov in ukinitev davčne tajnosti pri neplačnikih.

Na poti v slepo ulico

Poglejmo nekaj značilnih primerov zablode. Predlog Janševe koalicijske pogodbe obljublja postopno znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb s sedanjih 20 na 15 odstotkov. »S tem ukrepom, ki pomeni postopno (vsako leto za eno odstotno točko) znižanje davka, bomo dali gospodarstvu signal, da nam rast, razvoj in večjo zaposlenost lahko zagotovi le povečana gospodarska aktivnost,« hvalijo prednosti tega ukrepa v koalicijski pogodbi. Gre za delno modificiran ukrep iz razvojnega programa SDS, ki ga je Janša predstavil julija lani. Tedaj je bilo sicer predvideno, da se stopnja davka od dohodka pravnih oseb zniža še bolj drastično, na 10 odstotkov. Zamisel se zdi na prvi pogled dobra. A hudič je v podrobnostih. Na ministrstvu za finance so izračunali, da bi, če bi davčno stopnjo znižali na 10 odstotkov, to pomenilo letni izpad proračunskih prilivov v višini kar 232 milijonov. Znižanje davka bi sprva povzročilo rahlo zmanjšanje BDP-ja, nato pa bi se BDP povečal. Toda v štirih letih bi dosegel samo 0,16 odstotka višjo raven v primerjavi s t. i. bazno rešitvijo. Kar pa je zanemarljivo. Tudi učinek na zaposlenost bi bil zanemarljiv, zgolj 0,06-odstoten. To so pozitivni učinki. Pomembnejši so negativni: povečani proračunski primanjkljaj bi vodil v povečanje zadolževanja države, to pa v zviševanje plačil obresti, zaradi česar bi se v četrtem letu državni dolg povečal za 8,8 odstotka v primerjavi z izhodiščem. Pozitivni učinki bi bili zanemarljivi, negativni učinki pa porazni tudi v primeru znižanja davčne stopnje na petnajst odstotkov. Pisci koalicijske pogodbe se seveda zavedajo, da bi s tem ukrepom zmanjšali proračunske prilive, zato naj bi izpad sredstev nadomestili »z učinkovitejšo izterjavo in pravičnejšo obdavčitvijo premoženja«.

Minister Mitja Gaspari: »Do rasti bomo prišli samo skozi hude težave na začetku. Če teh težav ne bomo priznali, tudi rasti ne bo. Ni kaj filozofirati. Treba je porezati javno porabo.«

Podobno tvegana bi bila uvedba socialne kapice na socialne prispevke. Analiza, ki sta jo pred kratkim naredila dr. Boris Majcen z Inštituta za ekonomska raziskovanja in dr. Mitja Čok z ljubljanske Ekonomske fakultete, razkriva, da socialna kapica nima le pozitivnih, temveč tudi negativne učinke. Dobra stran kapice je, da bi se pocenila najbolj izobražena delovna sila. Slaba stran pa, da bi se vsaj na krajši rok občutno povečal proračunski minus. Treba je torej pretehtati, ali je tak ukrep res smotrno sprejemati sredi krize, ko so proračunski prilivi že tako močno okrnjeni. Realno bi bila uvedba kapice izvedljiva samo pod pogojem, če bi hkrati zagotovili dodaten priliv, npr. da bi dvignili stopnjo DDV-ja, kar pa je spet tvegano, saj bi to slabo vplivalo na razpoložljivi dohodek gospodinjstev ter znižalo zasebno porabo, BDP in zaposlenost. Poleg tega bi bila kapica res učinkovita le, če bi bila postavljena dokaj nizko. V Sloveniji so namreč plače močno skoncentrirane, zelo malo je res visokih. »V Avstriji je kapica postavljena na 1,3-kratnik njihove povprečne plače. Toda če bi kapico uvedli po avstrijskem modelu, bi v proračunu nastala takšna luknja, da je ne bi imeli s čim pokriti,« opozarja Majcen.

Vprašljiva je tudi zamisel o spremembi dohodninske lestvice. »V skladu s sedanjim zakonom o dohodnini se prehod v najvišji razred dohodnine začne že pri približno povprečni plači. To deluje nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti. Nasprotno, slovenski ustvarjalni razred s tem naredi cenovno nekonkurenčnega v primerjavi s kolegi iz konkurenčnih držav. Zato bomo predlagali spremembo dohodninske lestvice, s katero bodo prejemki najproduktivnejših delavcev manj obdavčeni, prejemniki najvišjih prejemkov pa bolj,« je zapisano v koalicijski pogodbi. Načeloma s to idejo ni nič narobe, prav je, da se bolj obdavčijo najbogatejši. Nevarno je, da bi hkratna razbremenitev t. i. ustvarjalnega razreda povzročila tak izpad dohodnine, da bi bile v končni fazi negativne posledice večje od pozitivnih. »Ključno pri davkih je, da spremembe delujejo fiskalno nevtralno, se pravi, da se z njimi ne krčijo prilivi. To velja tudi za morebitno spremembo dohodninske lestvice. Če bo spremenjena tako, da bo prišlo do izpada dohodnine, bo višja obdavčitev najbogatejših le politično všečna obljuba,« opozarja Kovač.

Slovenija nima več časa za eksperimentiranje. Vsaka napaka se nam bo maščevala. Denarna kazen bi pomenila hud udarec. Enako boleč bi bil dodaten padec bonitetne ocene države, saj bi se s tem povišala cena njenega zadolževanja na finančnih trgih. Padec bonitetne ocene za eno stopnjo za Slovenijo pomeni povišanje obrestne mere za najmanj eno odstotno točko, to pa glede na sedanje potrebe po zadolževanju na letni ravni pomeni dodatnih trideset milijonov evrov proračunskih sredstev. Pri čemer se je treba zavedati, da vrnitev k višji boniteti ni enostavna in lahko traja leta.