O političnem slepomišenju

Slovenska politična realnost ima več zanimivih lastnosti, ki ji ne morejo biti v čast. To se je dobro pokazalo minulo sredo, ko v parlamentu Zoranu Jankoviću ni uspelo zbrati dovolj glasov. Zgolj nekaj primerov omenjenih lastnosti:

Prvič – grehi ene strani so večji. Niti politika niti mediji se ne poglabljajo v vprašanje, kdo sta tista dva poslanca, ki nista podprla Zorana Jankovića. Če bi se prehod zgodil v drugo smer, pa bi se zgodil lov na čarovnice.

Drugič – govorice so močnejše od dejstev. Pred glasovanjem v parlamentu so politiki in mediji špekulirali o poskusih korupcije, dokazov o tem pa ni bilo. Ko je govorice o kupovanju poslanskih glasov, kar naj bi počela Jankovićeva stran, slišal predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič, se je njegova komisija najprej pogovorila z Zmagom Jelinčičem, potem pa so pozvali poslance, da naj vsaj kot zaščiteni prijavitelji dajo informacije o podkupninah. Pa Klemenčičevi niso dobili nič uporabnega. Tudi policija ne. Če so se poskusi podkupovanja pojavili, bi morali poslanci po določbah zakona o integriteti sum kaznivega dejanja prijaviti pristojnim organom. Tega za zdaj niso storili. Nastal je vtis, da so bile informacije o kupovanju glasov pred glasovanje o Jankoviću lansirane v javnost samo zato, da bi prestrašile in vnaprej očrnile morebitne prestopnike.

Tretjič – v politični argumentaciji se pove samo del resnice. Ni bil namreč samo Ciril Pucko tisti, ki je zamenjal politično okolje in se šel domnevno politično korupcijo, to sta storili tudi dve poslanki leta 2000, Polonca Dobrajc in Eda Okretič Salmič, ki sta omogočili vlado Andreja Bajuka. V delu slovenske politike se je uveljavilo prepričanje, da če se prehodi zgodijo z desne proti levi, je to izdaja in korupcija, če pa se zgodijo v nasprotni smeri, pa naj bi šlo za državotvorno dejanje. Podobno se dogaja pri poslancih narodnih skupnosti. Ko sta poslanca narodne skupnosti dejala, da nočeta glasovati za Jankovića, ker ne želita biti jezička na tehtnici, so jima na desnici zadovoljno kimali, ko pa sta leta 1997 soglasno – eden od njih je celo isti, kot je danes – podprla Janeza Drnovška, in omogočila njegovo izvolitev, pa so se pojavili predlogi, naj se jima omeji pravica do glasovanja.

»Pucka so takrat napadali in pljuvali, a je javno povedal, kako in kaj – postavil je demokratične standarde in v luči današnjega dogajanja bi bil heroj.« – Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik

In četrtič – v boju za glasove ustavna določila niso pomembna. Ustava predpisuje, da je glasovanje o predsedniku vlade tajno, a glasovanje o Zoranu Jankoviću ni bilo. Stran, ki ga ni podpirala, se je odpovedala dvigovanju glasovnic. In s tem onemogočila svojim poslancem, da glasujejo, kot so si želeli. Kršeni sta bili dve ustavni določili. Tisto, ki pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, in tisto, da niso vezani na kakršnakoli navodila.

Zakaj tajno?

Ustavna določba o tajnosti volitev predsednika vlade zahteva nekaj več pozornosti. Avtorji slovenske ustave so jo povzeli iz nemške. Razlogov za tajnost je več. »Namen te ustavne določbe je dodatno zavarovati reprezentativni mandat oziroma svobodo opredeljevanja poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila,« je v Šturmovi knjigi o ustavi zapisal pravnik Gregor Virant, človek, katerega poslanci so se »soglasno« odločili, da raje ne bi prevzeli glasovnic.

»Resni ljudje, kot recimo John Stuart Mill, so v 30. letih 19. stoletja zagovarjali idejo, da naj bo glasovanje javno, saj naj bi to pokazalo možatost osebka, ki to počne – takrat ženske še niso glasovale,« pravi sociolog Slavko Gaber. »Potem pa so ugotovili, da takšna javna glasovanja pomenijo prevelik pritisk na tistega, ki glasuje, in preveliko moč tistih, ki želijo, da se glasuje tako, kot je njim prav. Vsak poslanec se sicer lahko odloči, da ne bo vzel glasovnice, a nihče ne sme naložiti neki skupini, da je ne bodo vzeli. Vsak, ki kaj ve o totalitarizmu in demokraciji, ve, kaj je pritisk celote na njen del.«

Tako pravi teorija o tajnosti glasovanja. Slovenska praksa je drugačna. Tajnost glasovanja je bila velikokrat kršena. Nekdanji poslanec in ustavni sodnik Ciril Ribičič v svoji knjigi o parlamentarnem desetletju omenja deset uporabljenih metod nezakonitega nadzora nad tajnim glasovanjem: glasovalo se je v parih in trojkah, glasovnice so se prepogibale in označevale, na galeriji parlamenta je sedel nadzornik, ki je s teleobjektivom posnel vsakega od poslancev, pripisovale so se štirimestne »pin številke« itd. Na glasovanju o Bajukovi vladi naj bi bilo označenih kar 42 od 46 glasov, ki jih je dobil Bajuk.

»Namen ustavne določbe je dodatno zavarovati reprezentativni mandat oziroma svobodo opredeljevanja poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila.« – Gregor Virant o pomenu tajnega glasovanja poslancev ob izbiri mandatarja

»Tajno glasovanje je danes anahronizem, je brezpredmetno,« pravi dr. France Bučar. »Naša predpostavka, da se bo na takšnih glasovanjih res pokazala volja poslancev, je bila napačna. Stranke ustave ne spoštujejo, so majhne oligarhije, kjer vse odloča šef stranke, ostali pa ga poslušajo. Poslanec bi moral biti neodvisen, pri nas so samo uradniki. Ker ni mogoče uresničiti inštituta tajnega glasovanja, je bolje, da ga ukinemo.«

In ukiniti ga hoče Gregor Virant, ki pa je v svoji argumentaciji dvoličen. »Če kdo predlaga spremembo ustave glede javnosti glasovanja o mandatarju,« pravi Ciril Ribičič, »me prav zanima, kakšno težo ima ta predlog, če sam ne spoštuje ustavne ureditve.« Ribičič dodaja, da je sramota za državo in državni zbor, če ne zna zagotoviti tajnega glasovanja. Avtonomnost poslancev je pač manj pomembna kot moč političnih strank.

Zakaj prehodi?

Ne manipulira pa se samo s tajnim glasovanjem, podobno se dogaja pri že omenjenem prehajanju poslancev iz ene v drugo poslansko skupino ali stranko. Takšnih prehodov je bilo v zgodovini slovenskega parlamentarizma na desetine. Franc Pukšič je iz SDS prestopil v SLS, poslanec Pozitivne Slovenije Roman Jakič je bil član LDS, Virantov Bojan Starman pa SDS … Poslanci imajo do prestopov pravico, so pravno neodvisni. »A to ne pomeni, da s prehajanjem ni nič narobe,« pravi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. »Pravno seveda ni, če pa pogledate z moralnega vidika, pa je sporno, kadar je prestop prekrit. Ni sporno, če je transparenten. Janez Drnovšek in Ciril Pucko sta leta 1996 postavila demokratičen standard, prestop je bil javen in utemeljen. Pucka so takrat napadali in pljuvali, a je javno povedal, kako in kaj – postavil je demokratične standarde in v luči današnjega dogajanja bi bil heroj.« S tega stališča bi bilo seveda pravilno, da bi tisti, ki so pred dnevi glasovali proti Jankoviću, to javno povedali in utemeljili, in da bodo tisti, ki bodo v naslednjih tednih zamenjali eno ali drugo stran, storili enako.

Razlogi za prestope so prepričljivi ali neprepričljivi. Lahko se zgodi, da je kak poslanec verjel, da bo njegova stranka vodila določen tip politike, a je potem s prehodom v neko koalicijo zašla na drugo pot, lahko se poslanec premisli, lahko pravi, da je bil zaveden … Ustavni pravnik Andraž Teršek prehode med strankami zadržano dopušča, četudi jih načeloma ne podpira, še posebej takoj po volitvah. »Pritrjujem pa ideji, da je včasih lahko sprememba stališč takšna, da očitno kaže na zanesljivo laž ali na sprenevedanje pred volitvami. In tukaj bi stopil celo korak dlje, nekoliko bi pustil odprta vrata ideji, da bi lahko o takšni stvari odločala sodišča. Če ne drugače, bi lahko tudi volivci zatrjevali, da so bili ogoljufani ali naplahtani.«

Zakaj spremembe?

Obstaja še najmanj ena – peta nespametna lastnost slovenske politike. To je nepremišljeno rokohitrstvo. Kadarkoli se politika ujame v pat položaj, se naglo pojavijo ideje o instantnih rešitvah. Od volitev nista minila niti dva meseca, pa naj bi bila vsa Slovenija v velikih težavah, ker vlada še ni sestavljena. Vendar je situacija, v katero se je danes ujela slovenska politika, v proporcionalnem volilnem sistemu predvidljiva. In tudi ni prvič, ko so se zaradi razmerja moči v državnem zboru pojavile ideje o spremembi volilnega sistema. O tem sta na sestanku pred dnevi govorila Zoran Janković in Janez Janša, četudi sama za spremembe ustave v parlamentu nimata dovolj poslancev.

»Idealnega volilnega sistema ni,« pravi Matevž Krivic. »Tisti, ki danes govorijo o večinskem sistemu, bi morali ljudem povedati, da naj si ne delajo iluzij, ker ima tudi večinski sistem velike pomanjkljivosti. Hvala bogu, da imamo Madžarsko, da lahko vidimo, kam lahko pripelje večinski sistem.« Podobno je z idejo o dvigu parlamentarnega praga, s katerim bi preprečili, da bi v parlament prišle stranke s prenizko podporo. V Sloveniji je meja postavljena na 4 odstotke, v Nemčiji na 5, v Turčiji celo na 10 odstotkov. Morda bi bilo z zvišanjem parlamentarnega praga sestavljanje koalicije res lažje, a kot opozarja Krivic, je »previsoki parlamentarni prag izrazito antidemokratično sredstvo. To je naredila Rusija, ki ga je dvignila na 7 odstotkov, in praktično zatrla vso opozicijo«.

V pravu in politiki velja, da se zaradi posameznih primerov zakoni in ustava ne spreminjajo. Novi volilni sistem in javno glasovanje o mandatarju ne bosta razrešila temeljnih težav slovenske politike. Te niso zapisane v ustavi ali v zakonih. Te so njen imanentni del. V boju za oblast so dovoljena vsa sredstva, ne glede na to, ali je od volitev minilo nekaj tednov, nekaj let ali pa te šele prihajajo.