Res veliki prijatelji?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Komentar

V preteklih tednih se je veliko pisalo o mednarodnem priznanju Slovenije po osamosvojitvi, hkrati pa (po zaslugi ameriškega veleposlanika) tudi o ZDA in njihovem odnosu do naše države. Manj poučen bralec bi pomislil, da gre za dve tesno povezani temi. A ZDA v tej zgodbi o priznanju Slovenije ni. Priznale so jo šele aprila 1992, dober mesec preden je bila sprejeta v OZN. Ameriški zunanji minister James Baker je v trenutkih, usodnih za Slovenijo, tik pred osamosvojitvijo, 20. junija 1991 Milanu Kučanu in slovenskim predstavnikom kategorično povedal, da bo enostranska razglasitev neodvisnosti pripeljala do nasilja in prelivanja krvi v Jugoslaviji in da se Amerika zavzema za ohranitev enotne Jugoslavije (sicer na novih temeljih). Zaskrbljen je bil, kot je dejal, nad akcijo Slovenije za enostransko osamosvojitev in ni natančno razumel, kaj se s tem želi. ZDA, je poudaril, ne bodo priznale samostojnosti Slovenije, prav tako pa jim ni znano, da bi bila to pripravljena storiti katerakoli druga država.

Iskreno, zunanji minister, predsednik in Zoran Janković niso moji prijatelji, lahko rečejo, kar želijo, je dejal Mussomeli. To naj bi bilo šaljivo?

Američani so za Slovence kot narodni subjekt izvedeli v času prve svetovne vojne. Od tedaj so bili odnosi ambivalentni, prav veliko naklonjenosti razen med drugo svetovno vojno in potem v sporu z informbirojem pa nismo bili deležni. No, da ne bomo krivični, približno enako je bilo tudi na ruski strani ali pri kakšni drugi velesili.

»Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke,« je bil stavek, ki si ga je ameriški predsednik Wilson najbolj zapomnil z enega od dveh srečanj s slovensko delegacijo 5. junija 1919 v Parizu. Na njem je sicer dr. Janko Brejc, predsednik kratkotrajne Deželne vlade Slovenije, izrekel tudi besede »Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant« – »Pozdravljen Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljamo«. Wilson, zgodovinar in univerzitetni profesor, se je v presoji Slovencev, ko je bil predsednik ZDA, zanašal na mlado, ad hoc sestavljeno in neizkušeno skupino Inquiry. Ta je na vrhuncu delovanja štela 126 članov, na pariško konferenco pa je prišla z že izdelanimi stališči, ki jih je bilo potem težko spremeniti. O Slovencih kot »nezgodovinskem« narodu si niso ustvarili najboljšega mnenja. Član ameriške dunajske komisije, ki jo je vodil A. G. Coolidge, poročnik Le Roy je aprila 1919 zapisal: »Srbi so bili tisti, ki so odbijali zunanje napadalce in si priborili politično svobodo z neprestanim vojskovanjem. Niti Hrvati niti Slovenci si svobode niso priborili. Njim je bila dana … Tega se zavedajo in poskušajo svoj zgodovinski boj nadomestiti z dejstvom, da so bili zatirani. Zelo lahko si zatiran, če se ne boriš proti temu … Izmišljajo si prazne argumente, da so zaveznikom v njihovem zadnjem boju pomagali s tem, da so izdali svoje imperialne gospodarje …« Od ameriških delegirancev so prihajala še druga omalovažujoča mnenja (podobna, kot jih danes prebiramo na WikiLeaksu), na primer o superiornosti italijanske kulture nad slovensko, kar je le malo kasneje poudarjal tudi italijanski fašizem. Američani so res nasprotovali Londonskemu paktu, a so se nato umaknili, za Koroško so že od začetka predlagali mejo na Karavankah, Bohinjski in Blejski kot ter Zgornjesavsko dolino pa je Slovencem ohranilo posredovanje ameriškega Srba, znanstvenika Mihajla Pupina.

Zgodovina kaže, da tisti, ki so »voljni«, niso nujno ameriški prijatelji. In obratno: tisti, ki so kritični, so lahko tudi prijatelji. Saj v tem je bistvo prijateljstva, mar ne?

Med drugo svetovno vojno je bilo drugače. Sedmega decembra 1941, ko so Japonci napadli Pearl Harbor, so Nemci skupaj s silami osi obvladovali Evropo od Nordkappa na severu do Grčije na jugu, bili so globoko v Severni Afriki in le nekaj kilometrov pred Moskvo, Velika Britanija je visela na nitki. Le dan po tem, ko se je 11. decembra začela vojna med Nemčijo in ZDA, 12. decembra, je Cankarjev partizanski bataljon v Rovtu pod Blegošem na Gorenjskem napadel in uničil nemško policijsko patruljo (padlo je 46 nemških policistov). Začela se je vstaja na Gorenjskem, ki se je končala z znamenito dražgoško bitko. Le nekaj kilometrov stran od Bleda, ki naj bi v nemški percepciji postal mitično središče germanstva! Vest o vstaji je segla do Berlina, za Hitlerja je bilo nepojmljivo, da se v pokrajini, ki naj bi ravno tedaj postala del večnega nemškega rajha, upira neki narodič. In slovenske pokrajine nikoli niso postale del nemškega rajha. Veliko večji narodi v Evropi so se upali upreti šele precej kasneje, ko se je tok vojne že obrnil. Res pa je, da je tudi tedaj na Slovenskem obstajala »koalicija voljnih«. Le da ni bila na ameriški strani. Si je pa z Američani dala opraviti. Na primer tako, da je lovila njihove pilote in jih izročala Nemcem. Partizani so, nasprotno, uspešno evakuirali več kot 300 rešenih ameriških pilotov, 14 pripadnikov RAF-a, 372 osvobojenih britanskih vojnih ujetnikov, 94 Francozov in 29 pripadnikov drugih narodov. Dobivali so zavezniško pomoč, ameriške in druge zavezniške misije so dejavno sodelovale v bojih na slovenskem ozemlju, njihove tudi najbolj kritične ocene o boju partizanov so bile pozitivne. O kapetanu Jamesu Goodwinu in njegovih drznih pustolovščinah s slovenskimi partizani so v ZDA tedaj izhajali stripi. Goodwin bi bil v kakšni romantizirani filmski verziji prav lahko Aldo Raine iz filma Inglourious Basterds, z brki in večno cigareto v ustih pa mu je celo podoben.

Po vojni je Slovenija le redko prišla na horizont ameriške diplomacije. Morda avgusta 1946, ko je jugoslovanska armada po številnih kršitvah jugoslovanskega zračnega prostora nad Koprivnikom sestrelila ameriško letalo, štirje piloti pa so umrli. Jugoslovansko-ameriški povojni odnosi so potekali v kontekstu hladne vojne, občasno so bili hladni, v glavnem pa dokaj prijateljski, kar so odslikavala tudi srečanja na najvišji ravni. Ko je Slovenija z ustavo leta 1974 dobila več atributov državnosti, so uradne delegacije izvršnega sveta odhajale v ZDA, Slovenijo je sem in tja obiskal kakšen senator slovenskega rodu. Dokaj redni stiki so bili s Clevelandom, kjer so jugoslovanski generalni konzulat vse od začetkov leta 1968 vodili konzuli iz Slovenije. Del slovenskih intelektualcev se je od šestdesetih let šolal v ZDA, od osemdesetih let je bilo organizirano sodelovanje z nekaterimi univerzami. Ameriški vpliv v popularni kulturi je bil od petdesetih let prevladujoč. Socialistična republika je v ZDA izvažala od pet do šest odstotkov blaga, uvažala pa kakšen odstotek ali dva več. Nazadnje so se med Jugoslavijo in Slovenijo ZDA odločile za Jugoslavijo, zadnji jugoslovanski premier Ante Marković pa je diplomatske signale ZDA razumel kot zeleno luč za posredovanje v Sloveniji, kar ni bilo daleč od resnice. Ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann je Sloveniji (zmotno) pripisoval, »da ima ključ do razpada Jugoslavije«, in jo, kot je zapisal, »moledoval, naj svojo prihodnost išče v Jugoslaviji«. Zimmermann je v času haaške konference, tako rekoč že po razpadu Jugoslavije in nastanku neodvisne Slovenije in Hrvaške, od naše države zahteval, naj dejavno sodeluje pri urejanju jugoslovanske krize, in obljubljal, da v tem primeru ZDA ne bodo načenjale vprašanja slovenske krivde za razpad skupne države, čeprav »jim je jasno, da bistveni del odgovornosti za to, kar se v Jugoslaviji dogaja, nosi Slovenija«.

Kaj v zgodovinskem kontekstu pomeni sedanji spor z ameriškim veleposlanikom? Gre v resnici za nerazumevanje smisla za humor sicer prijaznega in nekonvencionalnega diplomata? »Iskreno, zunanji minister, predsednik in Zoran Janković niso moji prijatelji, lahko rečejo, kar želijo,« je dejal. Kakšna »šala« je to? Morda iz veleposlanikovih afganistanskih časov, pa je zato ne razumemo dobro. In »old man« Stanovnik? Z njim sem ne tako davno naredil dva dolga, večurna intervjuja. Njegov smisel za analizo političnih razmer ni prav nič opešal, tudi spomin mu služi zelo dobro. Vsekakor bistveno bolje kot kakšnemu ameriškemu predsedniku, ki se je skozi dva mandata prebil z naučenimi stavki iz svojih starih kavbojskih filmov. Stanovnik je poleg sedanjega predsednika Slovenije človek, ki je v mednarodni diplomaciji dosegel več, kot bodo kadarkoli zmožni današnji drobnjakarski, vase zaverovani in napihnjeni »small mind« slovenski politiki. V osemdesetih letih je bil cenjen sogovornik pri ameriških diplomatih, na njegovo mnenje so se zanašali. Res pa je že tedaj imel težave z veleposlaniki. Oziroma so jih oni imeli zaradi njega. Kovačevića, jugoslovanskega veleposlanika v ZDA, so na Miloševićevo zahtevo odpoklicali, ker je Stanovnik, slovenski predsednik predsedstva, leta 1988 imel zaupni sestanek s tedanjim ameriškim sekretarjem Shultzem in z njegovimi sodelavci, potem pa še javno, zelo odmevno in burno predavanje o Jugoslaviji. Težava torej ni ne v Stanovniku in ne v njegovem sporočilu iz Dražgoš. Težava je v tem, da se veleposlanikovi pogledi na Slovence ne razlikujejo kaj bistveno od tistih, ki so jih ameriški predstavniki imeli po prvi svetovni vojni.

Zgodovina kaže, da tisti, ki so »voljni«, niso nujno ameriški prijatelji. In obratno: tisti, ki so kritični, so lahko tudi prijatelji. Saj v tem je bistvo prijateljstva, mar ne? Vse drugo pa je približno tako, kot so rekli že nekdanji kolonialni gospodarji Amerike: Anglija nima prijateljev, ima interese.