Zlato tele

Zadnji modni trend v Evropi je samoomejevanje. Slovenija mu sledi, nekritično sprejema vse, kar prihaja iz Bruslja. Tudi politiko strogega varčevanja kot edini pravi odgovor na krizo evra, četudi lahko pomeni zadušitev uborne rasti. Je bolj »papeška od papeža«. Tako imenovano zlato fiskalno pravilo, zgornjo mejo zadolženosti države, namerava kar s konkretno številko zapisati v ustavo. S tem naj bi nervoznim finančnim trgom dali signal, da si prizadevamo za ureditev javnih financ, hkrati pa naj bi preprečili referendume s škodljivimi javnofinančnimi posledicami, kot je bil tisti o pokojninski reformi. Vlada, ki bi zlato pravilo kršila, bi morala takoj odstopiti, saj bi bila prekoračitev višine javnega dolga protiustavna, državni zbor pa bi za premaknitev te meje moral dobiti dvotretjinsko večino. To naj bi bilo v duhu nastajajočega evropskega fiskalnega pakta in trend v državah, ki so nam zgled. Pa je res?

Zgodba spominja na zahtevo po višji kapitalski ustreznosti bank, kjer je Slovenija prav tako strožja od drugih članic evroobmočja, zaradi česar je kreditni krč pri nas toliko hujši. Zlato pravilo je sicer resda visoko na lestvici političnih prioritet EU, vendar pa države o njem še zdaleč nimajo enotnega mnenja. Irska in Češka sta celo zagrozili z referendumom. Fiskalni pakt od članic evroobmočja namreč ne zahteva, da morajo v ustavi s konkretno številko omejiti javni dolg, temveč določa, da morajo biti proračuni članic uravnoteženi ali v presežku. To pa pomeni, da strukturni primanjkljaj, to je primanjkljaj, ki ne upošteva učinkov močne konjunkture ali recesije, na letni ravni ne sme preseči pol odstotka BDP-ja.

Tako zagreta kot Slovenija ni niti Nemčija, pobudnica zamisli o ustavni omejitvi zadolževanja. Nemčija je zavoro zadolževanja v ustavo zapisala julija 2009. V ustavi je spremenila sedem členov, ki predvidevajo izravnanost proračunskih prihodkov in odhodkov in po preteku petletnega oz. desetletnega obdobja praktično prepovedujejo zadolževanje, saj je zadolževanje dovoljeno le še izjemoma, denimo v primeru naravnih nesreč, pa še to le v letnem obsegu največ 0,35 odstotka BDP-ja. Toda hkrati s tem je bilo iz ustave črtano pravilo, ki je določalo, da prihodki iz zadolževanja države ne smejo preseči skupnih izdatkov za investicije. Pomenljivo je, da je nemški dolg v času veljave zlatega pravila ves čas naraščal, zmanjševal se ni niti v časih konjunkture.

O smiselnosti ustavnega zapisa zgornje meje javnega dolga dvomi več uglednih tujih ekonomistov, tudi Paul Krugman in Joseph Stiglitz. Pri nas je oster kritik te varčevalne histerije ekonomist dr. Jože Mencinger. »Javni dolg in primanjkljaj sta v najbolj zadolženih evropskih državah obrobna problema v primerjavi z recesijo ter socialnimi in političnimi pretresi, ki jih bodo prinesli poskusi uveljavitve fiskalnega pakta. Finančna strogost, ukrojena po meri ene države in vsiljena drugim, je v času, ko vsi potrebujemo povečanje povpraševanja, nerazumno početje.« Sedanje krize niso povzročili javnofinančni primanjkljaji in dolgovi držav, ampak več desetletij trajajoča prerazdelitev BDP-ja v korist kapitala, selitev proizvodnih kapacitet na ’kitajsko’, dolgoletno zagotavljanje povpraševanja s krediti in razcvet finančnih produktov. »S proračunskimi primanjkljaji in večanjem javnih dolgov so države le preprečile gospodarsko in socialno katastrofo, do katere bi prišlo, če ne bi posegle v delovanje povsem določljive ’nevidne roke’ na finančnih trgih.« Dejstvo je, da se v stagnaciji prihodki države skrčijo, čemur se odhodki države prilagodijo z zamudo. »Javnofinančni primanjkljaj je povsem normalna sestavina gospodarske krize,« pravi Mencinger. »Brez zagotovitve gospodarske rasti bo delež javnega dolga naraščal ne glede na zlato pravilo. Še več. Poskusi preprečiti njegovo povečanje s primarnim proračunskim presežkom ob krčenju gospodarske aktivnosti bodo delež javnega dolga v BDP-ju samodejno povečevali. Dejansko uveljavljanje zlatega pravila bo zato skupaj s fiskalnim paktom, če bo sprejet, krizo poglobilo in povečalo težave Slovenije.« Vnašanje zlatega pravila v ustavo ga spominja na naivno ’semaforsko’ urejanje gospodarskih težav. Strinja se sicer, da je dolgoročno povečanje fiskalne discipline koristno, toda »vsiljevati jo v času, ko vsa gospodarstva potrebujejo predvsem povečanje povpraševanja, je škodljivo«. Kot dokaz navaja Irsko. Ta država je imela pred krizo zgledno finančno stanje, a je to ni rešilo pred finančnim zlomom. Jamstvo države za obveznosti bank je irski proračunski primanjkljaj v letu 2009 dvignilo na 32 odstotkov BDP-ja. Proti določitvi neke naključne meje javnega dolga so tudi člani civilne pobude Ustavimo zadolževanje Slovenije. Strinjajo se, da je zadolževanje treba ustavno omejiti, vendar ne z neko konkretno številko, ker je to preveč omejujoče in ob vsakokratni krizi obeta le zvišanje meje, podobno, kot se je to dogajalo lani poleti v ZDA. V ustavo zapisati arbitrarno številko se zdi problematično tudi ekonomistu dr. Petru Grozniku. »Bolj smiselno je, da se v ustavo zapiše načelo, da mora biti proračun na srednji rok praviloma izravnan.« Ekonomist dr. Dušan Mramor se sicer strinja, da bi ekonomska politika v teh časih potrebovala več manevrskega prostora, toda hkrati je realist: »Ko tako politika kot ustavno sodišče in tudi državljani ravnajo neodgovorno, verjetno ni drugega izhoda kot to zapisati v ustavo. Javne finance je treba narediti vzdržne, ker se sicer na koncu ne bo več o čem pogovarjati.« Dejstvo je, da je javni dolg Slovenije v zadnjih petnajstih letih praktično ves čas naraščal in se je tako povečal z 18 na 48 odstotkov BDP-ja. Slovenija za letne obresti plača več kot 600 milijonov. Z vsakim padcem bonitetne ocene se to breme še dodatno poveča.

Ironija je, da fiskalni pakt, ki ga tako vneto propagira Nemčija, sploh ne rešuje trenutne hude zadolženosti. Z uvedbo strožje fiskalne discipline projekt evra ne bo nič manj ogrožen. Če se v poročilu, ki ga pripravlja znamenita trojka (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija), izkaže, da se je položaj v Grčiji poslabšal, bo treba drugi reševalni paket za to državo občutno povečati. Z upniki potekajo dogovori o odpisu čim večjega deleža dolga, a se zapleta. Logika je preprosta: manjši ko bo delež odpisa, več denarja bodo morale prispevati države evroobmočja, saj jim sicer ne bo uspelo preprečiti bankrota. S tem ne želimo reči, da je strožja fiskalna disciplina nesmiselna. Pač pa le, da je pakt bolj usmerjen v preprečevanje prihodnjih kriznih situacij. Ali kot pravi ekonomist dr. Vladimir Lavrač: »Fiskalni pakt je sicer dobra zamisel, saj odpravlja probleme doslej nedelujočih maastrichtskih fiskalnih pravil. Težava je, da rešuje probleme prilagajanja držav na dolgi rok, skoraj nič pa ne prispeva k rešitvi sedanjega problema prezadolženosti. Njegova slabost je, da izhaja iz predpostavke, da je glavni problem fiskalna razsipnost članic, čeprav so problemi v resnici drugje in globlji.« Po njegovem bi bil edini pravi požarni zid za evro na dolgi rok izdaja skupnih evroobveznic, na kratki rok pa skoraj neomejena vloga ECB pri odkupovanju državnih dolgov in izdajanju potrebne dolgoročnejše likvidnosti bankam. »Te elemente bi morala Nemčija takoj upoštevati, sicer tvega, da stvari uidejo iz rok in bodo posledice še veliko hujše. Vprašanje moralnega hazarda in prisile držav članic EMU, da bodo spoštovale pravila obnašanja in prilagajale neravnotežja, pa je smiselno urejati takoj nato, ko se požar pogasi. To je pomembnejše od velikosti reševalnega sklada, ki ga članice tako ali tako težko spravijo skupaj. Dokler ne bo rešen problem nalezljivosti, se bo vsak reševalni sklad izkazal za premajhnega za potencialne potrebe.« Pravi pa tudi: »Zgolj zategovanje pasu očitno povzroča več problemov kot rešitev. Brez večje rasti se prezadolženost ne more bistveno izboljšati. Očitno bo treba razmišljati tudi o spodbujanju investicij za rast.« Andraž Grahek iz KD Skladov se sicer strinja s pomisleki. A hkrati opozarja: »Nemogoče je pričakovati, da bo fiskalna politika nudila stimulacijo gospodarstvu, ker ji grozi, da države, ki so v finančni stiski ali na njenem robu, sploh izgubijo možnost financiranja proračuna. Javne finance niso neskončna elastika, ki se da nategovati, saj na neki točki poči. Brez možnosti financiranja državnih blagajn pa ni možnosti, da države izvajajo politiko, ki bi zaganjala gospodarstvo. Skratka, fiskalna disciplina je neizogibna.«