Na poti k neoliberalni ekonomski ustavi?

20. januarja je bil v Mladini objavljen članek z naslovom »Na poti k neoliberalni ekonomski ustavi?«, avtorja Bojana Bugariča, v katerem avtor trdi, da je zapis zlatega pravila v ustavo politično nevarna in nedomišljena poteza, ki bo Evropo prej potegnila v še globljo recesijo, kot pa pomagala iz nje. Avtor tudi navaja, da pomeni zapis zlatega pravila v ustavo ustavno pravno »revolucijo«, saj prepoveduje keynesiansko ekonomsko politiko.

Ta navedba ne drži. Keynesianska ekonomska politika predpostavlja, da na trgu ni avtomatskega ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Država mora z ustrezno monetarno, fiskalno, zunanjetrgovinsko, dohodkovno in ostalimi politikami skrbeti za to ravnotežje. V primeru recesije mora država voditi ekspanzivno fiskalno in/ali monetarno politiko. Država s tem vpliva na povečano povpraševanje in zmanjšanje brezposelnosti. Za malo odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, je v zvezi s tem najpomembnejša zunanjetrgovinska politika in vpliv države na povečano konkurenčnost (obvladovanje rasti plač preko socialnega partnerstva, spodbujanje raziskave in razvoja v gospodarstvu ter izven njega, spodbujanje novi tehnologij preko tehnoloških parkov in skladov tveganega kapitala …)

Omejevanje zadolževanja države z uvedbo zlatega pravila takšne politike države ne preprečuje. Državi le nalaga, da v obdobju gospodarske rasti ustvarja presežke približno enake primanjkljajem v obdobju recesije (izravnan saldo strukturnega primanjkljaja). Tudi v primeru dolgoročnejšega neravnovesja strukturnega primanjkljaja bo prehodno obdobje omogočalo ustrezno prilagoditev javnih financ brez negativnih učinkov na gospodarsko rast.

Tako imenovano zlato pravilo je pomemben temelj za stabilno delovanje monetarne unije, saj omogoča financiranje javnega primanjkljaja brez nevarnosti, da bi ta primanjkljaj prerasel meje vzdržnega in postal vzrok dolgoročne inflacije. To je inflacija, ki jo povzroča povečana monetarna ponudba brez ustrezne rasti ponudbe dobrin. Zlato pravilo ne opredeljuje strukture javne porabe, niti njenega investicijskega dela, niti ravni socialne države. Nosilci ekonomske politike morajo javnofinančne vire prilagajati porabi, tako da ostaja strukturni primanjkljaj izravnan. Ker je v gospodarsko razvitejših državah obseg in kakovost človeškega kapitala ključen faktor njihove konkurenčnosti, je pričakovati, da bo tudi delež javnih izdatkov (in zato prihodkov) v BDP večji kot v gospodarsko manj razvitih državah. Zlato pravilo torej tovrstne razvojne politike ne preprečuje ali omejuje.