Fakulteta, d. d.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so ta teden začeli na vrata predavalnic nameščati elektronske ključavnice, ki jih bodo profesorji lahko odpirali zgolj s svojimi karticami, pa še to le takrat, ko bodo predavalnico vnaprej rezervirali oziroma bo njihovo predavanje vpisano v centralnem sistemu urnikov. Naložba, vredna približno 60 tisoč evrov, je po besedah dekana fakultete dr. Andreja Černeta nujna, saj jih pesti velika prostorska stiska. „Racionalizacija uporabe predavalnic je izrednega pomena zaradi usklajevanja urnikov 34 programov, ki se izvajajo v okviru 21 oddelkov. Za zagotovitev izvedbe vseh možnih kombinacij študijskih programov v okviru bolonjskega študija je potrebnega veliko usklajevanja med oddelki. Z uvedbo sistema elektronskih ključavnic bo izvedba študijskega procesa na fakulteti olajšana, saj sistem omogoča sprotno seznanjanje s tem, katere predavalnice so na voljo.“ Odločitev o namestitvi ključavnic je, kot pravi Černe, potrdil tudi upravni odbor fakultete, njihova dodana vrednost pa bo večja varnost.

A številni zaposleni so nad potezo vodstva ogorčeni. Protesti in pozivi k bojkotu prevzema elektronskih kartic prihajajo iz več različnih oddelkov, največ pomislekov pa zbuja možnost nadzora neakademskega osebja nad profesorji. „Namesto boja za nove prostore, ki bi omogočili normalno delo, se je razvil režim nadzorovanja, značilen za represijo nad zaposlenimi v poznem kapitalizmu. Po tej plati je filozofska fakulteta res že postala podjetje, učiteljice in učitelji pa prekarna mezdna delovna sila,“ pravi dr. Lev Kreft z oddelka za filozofijo.

Modernizacija fakultete za dr. Boža Repeta z oddelka za zgodovino sicer ni nekaj slabega in jo zelo podpira, „sem pa odločen nasprotnik izgubljanja njene humboldtske funkcije, povečanega administriranja, vpeljevanja korporativne logike in prekarnega sistema, ki ga je za vse, tudi za najuglednejše profesorje, prinesla bolonjska reforma. Sestavni del tega tihega ’kuhanja žabe v počasi segrevajoči se vodi’ je tudi vpeljevanje nadzora prek kontrole uporabe elektronskih ključavnic.“

Smešno je, pravi dr. Kreft, da prav na filozofski fakulteti predavajo o sistemih nadzorovanja in sistemih biopolitike, ki vklepajo telo v prisilo. „Nekaj podobnega velja tudi pri ocenjevanju našega dela, ki poteka po povsem objektiviranih kvantitativnih merilih, čeprav sami predavamo, da so humanistične vede prišle na svoje šele, ko so se takega ’poznanstvenenja’ znebile.“ Kako daleč bo šlo akademsko osebje v svojem protestu, si ne upa napovedati. „Usmeritvi, ki se kaže v tem in drugih ukrepih, ki spreminjajo fakulteto in univerzo v kapitalistično podjetje in v panoptikum, pa se zanesljivo nismo poslednjič postavili po robu, in če tu ne bo počilo, bo pač kje drugje. Kajti v bistvu gre vsepovsod, ne le pri nas, za obrambo akademske svobode.“