Zakaj ni bilo mogoče podpreti družinskega »kompromisa«?

Dr. Barbara Rajgelj, je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani

3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Komentar

Ker je predlog kompromis samo v imenu.

Na začetku tedna je Družinska pobuda pod vodstvom Tomaža Meršeta predstavila »Osnutek kompromisnega predloga sprememb Družinskega zakonika«. Po njem bi se politične stranke zavezale spremeniti nekatere dele zakonika, Aleš Primc in njegova Civilna iniciativa za pravice otrok pa ne bi vložila zbranih podpisov za referendum. Pobudo so pospremili z izjavami, da predlog nikomur ničesar ne jemlje in da niso tako neumni, da bi jemanje in kršitev pravic imenovali kompromis. Podrobnejše branje predloga kaže, da so se lotili krčenja pravic istospolnih partnerjev, ki doslej zanje sploh niso bile sporne. Če odmislimo protiustavno črtanje zunajpartnerske skupnosti, ki je ekvivalent zunajzakonski skupnosti partnerjev različnega spola, je bilo bistvo skrito v eni besedni zvezi. Družinski zakonik trenutno določa, da ima istospolna partnerska skupnost enake pravne posledice kot zakonska zveza, razen če zakon določa drugače (to je določeno le v primeru posvojitev, saj istospolna partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka brez staršev), po predlogu pobude pa bi v zakonik vnesli dikcijo, da ima partnerska skupnost enake pravne posledice le, če zakon tako določa. Enake pravice bi tako partnerja imela le po družinskem pravu, na vseh ostalih področjih pa bi pravice imela le, če bi področni zakoni to posebej določili. Takšnih zakonov je več kot trideset. S takšno ureditvijo bi bila enakopravna obravnava izvotljena do mere, ko bi od nje ostalo samo ime.

Ker človekove pravice niso blago.

S tistimi, s katerimi se ne strinjamo, se je vedno smiselno in treba pogovarjati, a pri popuščanju in iskanju skupnih rešitev obstaja neprehodna meja: enaka obravnava ne glede na osebne okoliščine in človekove pravice tistih, ki jih nimajo in jih potrebujejo, da bi bila njihova življenja manj negotova. Človekove pravice niso blago in jih ni mogoče menjati niti za lajšanje stiske nasprotnika, ki se je vanjo spravil sam, niti za kaj drugega. In trgovanje je mogoče samo s tistimi, ki lahko kaj ponudijo: istospolni posamezniki, pari in družine pa v Sloveniji nimajo kaj ponuditi niti izgubiti, saj imajo bore malo pravic.

Ker poskuša razcepiti družbo solidarnosti.

Nasprotniki se ne lotevajo več pravic otrok v istospolnih družinah, čeprav so bile te ves čas v središču njihovega nestrinjanja. Verjetno so ugotovili, da jim teptanje pravic otrok zagotavlja referendumski neuspeh. Pri tem je treba opozoriti, da vsako teptanje socialnih pravic staršev pomeni oteževanje življenja njihovih otrok. Če sta partnerki v smislu socialnih pravic obravnavani kot tujki, imata lahko kot biološka in socialna mati stokrat priznane pravice do otroka, a ta družina bo še naprej obravnavana kot dvočlanska, kar lahko pomeni tudi, da otrok prav zato ne bo deležen otroškega dodatka. Vsako trgovanje s pravicami prej ali slej prizadene najšibkejše člane družbe. Glavni namen predloga je bil razbiti solidarnost med različnimi oblikami družin in posameznikov. Nasprotniki zakonika verjetno čutijo, da je ideja o enem in edinem načinu življenja poenotila vse tiste, ki so jih z njo izključili. Zato želijo preusmeriti fokus na istospolne partnerje in jih v primeru referendumske kampanje osamiti.

Nasprotniki zakonika želijo fokus preusmeriti na istospolne partnerje in jih v primeru referendumske kampanje osamiti.

Ker je civilna družba večinoma zgolj alibi in sredstvo politike.

Za nekoga, ki nikoli ni deloval v političnem življenju, je izkušnja postopka sprejemanja družinskega zakonika frustrirajoča, pa tudi poučna. Ko razmerja iz zasebnega in poslovnega življenja poskusiš prenesti v politično polje, je frustrirajoče, ko bi v neki točki rad z nekom dosegel dogovor, pa ga nimaš s kom. Posebej pravniki smo navajeni, da se dogovorimo, podpišemo pogodbo in jo spoštujemo. V politiki pa se v vsakem trenutku lahko pojavi kdo, ki v dogovor ni bil vključen in s svojim interesom in prav z opravičilom, da ni bil vključen, začne odpirati že dogovorjeno. Tako je bilo ves čas zakonodajnega postopka jasno, da dogovor ne bo mogoč, saj je bila ena od zunajparlamentarnih strank eksistenčno odvisna od perpetuiranja problema. Jasno je bilo, da te zgodbe ne bo konec, dokler se ta stranka ne vrne v parlament. Zelo podobno velja za eno od parlamentarnih strank, ki je to vprašanje izkoriščala za utrjevanje podpore med svojimi volivci in zdaj, ko ima odgovornost za reševanje »pomembnejših« vprašanj, bi to poglavje pravic družbenih manjšin rada čim prej zaprla.

Ker so manjšine pogosto izkoriščene kot sredstvo političnega boja, se nikoli ne smejo pogajati o svojih pravicah in prevzemati načinov, ki so lastni strankarski politiki. Predstavniki civilne družbe nimajo nobene formalne politične moči, niti mandata za popuščanje. Enostavno nimajo druge možnosti kot biti in ostati načelni. Hkrati se je treba upreti nenačelni drži nasprotnikov, ki ves čas postopka sprejemanja niso bili pripravljeni na pogajanja, ampak je bila njihova edina strategija popolna blokada zakonodajnega postopka in stalna grožnja z referendumom. Tri dni po dnevu, ko je bil izvoljen mandatar iz njihovega političnega spektra, pa bi z dvema stranema luknjičavega besedila želeli odpreti zakon, o katerem so se stroka, civilna družba, politika in javnost pogovarjale več kot dve leti.