Represija skozi zadnja vrata

Novica, da je Slovenija podpisala mednarodni trgovinski sporazum ACTA, je prejšnji teden udarila kot strela z jasnega. Nekako smo vsi pričakovali vsaj kakšno javno razpravo ali, če ne drugega, vsaj vnaprejšnje opozorilo. A to že od začetka ni bil cilj tistih, ki so sporazum snovali. Več let je nastajal v popolni tajnosti. Če ne bi bilo WikiLeaksa, ki je leta 2008 objavil nekakšen osnutek osnutka sporazuma, je vprašanje, koliko bi danes sploh vedeli o njem. Ne samo daleč od oči javnosti, sporazum je namreč nastajal tudi daleč od oči nacionalnih organizacij in evropskega parlamenta ter celo mednarodnih ustanov, v okviru katerih se po navadi sprejemajo mednarodni trgovinski sporazumi, na primer Svetovne trgovinske organizacije. Zakaj, je jasno. Z ACTO se sprejemajo strožji standardi pravic intelektualne lastnine, ki sicer niso mogli biti sprejeti v tradicionalnih arenah za sprejemanje takšnih pravil, pravi dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino. Kot poudarja, se meddržavni sporazumi sicer običajno sklepajo v tajnosti. »Vendar v tem primeru to ni opravičilo, ampak predvsem dodaten argument, da meddržavni trgovinski sporazum ni najbolj primeren instrument. V tokratnem primeru ne gre za carine, ukrepe na carini in podobno, ampak za uveljavljanje pravic. Tajnost je bila nujna, da so lahko lobisti opravili svoje.«

ACTA je kratica za Anti-Counterfieting Trade Agreement oziroma Trgovinski sporazum proti ponarejanju, a njegova vsebina je precej širša in poleg boja proti »kitajskim torbicam Gucci« zajema tudi kršitve pravic intelektualne lastnine na internetu, torej nelegalno prenašanje in izmenjevanje avtorsko zaščitenih datotek. Napisan je tako splošno in v številnih primerih tudi dvoumno, da ga je mogoče interpretirati zelo različno. Tudi pravni strokovnjaki se ne morejo zediniti, kaj vse sporazum zahteva in omogoča. Če ga beremo bolj »strogo«, tako kot to počnejo nevladne organizacije za zaščito pravic na internetu, sporazum predvideva daljnosežne spremembe na področju kazenskega prava in posegov v komunikacijsko zasebnost, v primeru Slovenije pa je, kot opozarja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, v nekaterih določilih celo v nasprotju z ustavo. Na spornost sporazuma je Evropsko komisijo opozorila tudi skupina več deset evropskih pravnih strokovnjakov in jo pozvala k njegovi zavrnitvi.

A če poslušamo Evropsko komisijo in njeno pravno službo, ACTA na pravno ureditev v Evropski uniji sploh ne bo vplivala, le zagotovila bo, da bodo visoke evropske standarde varovanja intelektualne lastnine spoštovale tudi druge države podpisnice.

»Tajnost je bila nujna, da so lahko lobisti opravili svoje.« – Dr. Maja Bogataj Jančič

Kot rečeno, je interpretacija določil sporazuma zaradi njihove splošnosti in nedoločnosti v veliki meri prepuščena posamezniku. ACTA na primer poziva k »sodelovanju« med imetniki pravic in ponudniki internetnih storitev, prav tako pa predvideva kazenske sankcije za pomoč pri kršenju pravic intelektualne lastnine. »ACTA, kakor jo razumem jaz, predvideva, da morajo ponudniki internetnih storitev sami nadzirati promet in odkrivati domnevne kršitelje intelektualne lastnine,« pravi Nataša Pirc Musar. Tako jo razume tudi Maja Bogataj Jančič. »Ponudniki internetnih storitev bodo po novem prisiljeni postati ’cariniki’, nadzorniki svojega prometa, oziroma bodo morali aktivno sodelovati z imetniki pravic, sicer bodo lahko odgovarjali za kršitve svojih uporabnikov. Odstranjevali bodo vsebine v izogib odgovornosti.« Kakšne posledice ima to lahko za nove poslovne modele, za inovacije na tem področju in sploh za izmenjavo informacij in drugih vsebin, še dodaja, si ni težko predstavljati. »Zato se govori, da gre za cenzuro, omejevanje svobode govora in za zaviranje inovacij.«

Sporazum prav tako predvideva kriminalizacijo zlorabe intelektualne lastnine v »trgovinskem obsegu«, kar je spet preveč nedoločno in ne izključuje možnosti, da bi bili kot kriminalci obravnavani tudi posamezni uporabniki, ki si prek interneta izmenjujejo datoteke. Spomnimo, v slovenskem kazenskem zakoniku je kot kaznivo dejanje opredeljena kršitev pravic intelektualne lastnine »s pridobitnim namenom«, večja premoženjska korist, ki je pogoj za kazenski pregon, pa je opredeljena z zneskom nad 5000 evrov, ta pa je v izmenjavi datotek hitro dosežen. Trgovinski obseg, ki ga navaja ACTA, ne predvideva pogoja, da je kazniva samo zloraba intelektualne lastnine, ki se zgodi s pridobitnim namenom. Tako bi bila lahko »skozi zadnja vrata«, mimo demokratičnih postopkov, spet omogočena kriminalizacija posameznih malih uporabnikov interneta.

Sporazum kljub nekaterim drugačnim informacijam ne predvideva uvajanja »politike treh prekrškov«, torej odklapljanja uporabnikov z interneta po ponavljajočih se kršitvah intelektualne lastnine. V procesu pogajanj je to določilo izpadlo. Prav tako so nekatere sporne določbe, kot je na primer zahteva, da ponudniki internetnih storitev razkrijejo osebne podatke uporabnikov, ki so domnevno odgovorni za kršitev pravic intelektualne lastnine, zapisane kot neobvezujoče. Država podpisnica torej to lahko zagotovi, ni pa k temu zavezana. Obseg prenosa sporazuma v nacionalno zakonodajo je torej vsaj do neke mere odvisen tudi od držav podpisnic. Res pa je, da je Slovenija precej znana po nekritičnem prenašanju mednarodnih zavez v domačo zakonodajo.

Z ACTO se sprejemajo strožji standardi pravic intelektualne lastnine, ki jih niso mogli sprejeti v tradicionalnih arenah za sprejemanje takšnih pravil.

Podpis slovenske veleposlanice na Japonskem Helene Drnovšek Zorko pod sporazum sicer še ni usoden. Pot do pravnomočnosti sporazuma je še zelo dolga. ACTA mora prestati glasovanja tako v Evropskem parlamentu kot v parlamentih držav podpisnic. Glede na vsesplošno ogorčenje se zdi to pravzaprav malo verjetno. Že evropski poslanci so do sporazuma precej skeptični. Če ne drugega, Evropski komisiji zamerijo, da jih med pogajanji ni obveščala, kar so ji dali vedeti tudi v posebni resoluciji. »V resoluciji iz aprila 2010 je izjemno velika večina poslancev izrazila veliko zaskrbljenost nad metodami, uporabljenimi za pogajanja o sporazumu,« nam je povedala evropska poslanka švedske Piratske stranke Amelia Andersdotter. »Žal je bil parlament pri poznejših resolucijah bolj razdeljen, menim pa, da še vedno obstaja velika zaskrbljenost, da ta sporazum Evropski uniji ne bo koristil.« To se seveda lahko kaj hitro spremeni. Evropske poslance v naslednjih tednih in mesecih, do predvidenega glasovanja v juniju, čaka invazija lobistov, in vprašanje je, kakšno bo razmerje takrat. Morda je razlog za optimizem v tem, da tudi industrija ni enotna v podpori sporazumu.

»Sporazum na primer nikoli ni bil zelo priljubljen pri telekomunikacijskih ponudnikih,« pravi Andersdotterjeva. Prav tako pa sta dve od največjih trgovinskih partneric Evropske unije, Indija in Kitajska, izrazili veliko zaskrbljenost, ker njuni predstavniki niso bili vključeni v pogajanja. »Skrb zbuja to, da Evropska komisija ni ustrezno ocenila posledic, ki jih bo njuna izključitev iz pogajanj imela za prihodnje trgovinske odnose.« Smešno pa bo, če bo to imelo večji učinek na morebitno zavrnitev sporazuma kot pa kritike glede kratenja pravic prebivalcev Evropske unije.